Eden od mejnikov slovenske poti v samostojnost je bil plebiscit, 23. decembra 1990, na katerem se je 88,5 odstotka volivcev in 95 odstotkov udeležencev izreklo za samostojno državo.

Eden od mejnikov slovenske poti v samostojnost je bil plebiscit, 23. decembra 1990, na katerem se je 88,5 odstotka volivcev in 95 odstotkov udeležencev izreklo za samostojno državo. Proces osamosvajanja je tako stekel in 25. junija 1991 je slovenski parlament sprejel ustavni zakon, s katerim so začeli veljati Temeljna ustavna listina o samostojnosti in neodvisnosti Slovenije, Deklaracija o neodvisnosti in drugi zakoni, s katerimi je naša država prevzela vse pristojnosti na ozemlju Slovenije.

A na videz dokaj mirno osamosvajanje, ki so ga sicer prekinjale provokacije Jugoslovanske ljudske armade, ki je še vedno ždela v slovenskih vojašnicah – med najbolj znanimi je konflikt v Pekrah 23. maja, s katerim je želel JLA odpeljati prvo skupino slovenskih vojaških nabornikov –, se je končalo že dan po sprejetju temeljnih dokumentov Republike Slovenije.
27. junija se je začel vojaški spopad, v katerem sta si naproti stali slovenska teritorialna obramba in Jugoslovanska ljudska armada. Boj za priznanje, boj za slovensko samostojnost ni minil brez žrtev. Na slovenski strani je padlo 19 žrtev, ranjenih pa je bilo 182 ljudi. Več izgub je naštel JLA, saj je bilo ubitih 45 ljudi, 146 pripadnikov armade pa je bilo ranjenih. Med žrtvami je bilo tudi 12 tujih državljanov.

Spopadi so se končali 7. julija z Brionsko deklaracijo, s katero je Slovenija obljubila, da bo za tri mesece zamrznila proces osamosvajanja. A že 18. julija se je predsedstvo SFRJ-ja odločilo, da se JLA umakne iz Slovenije. Zadnji vojaki so izpluli iz koprskega pristanišča ponoči med 25. in 26. oktobrom. Slovenija je bila svobodna in druga za drugo so njeno neodvisnost priznale evropske in svetovne države, tudi tiste, ki so na proces osamosvajanja sprva gledale z zadržanostjo.

Letos Slovenija praznuje 25 let samostojnosti. V MMCPodrobno smo zbrali delec spominov, videoposnetkov, fotografij in številk, s katerimi želimo zaznamovati četrt stoletja naše samostojnosti.

Aleksandra K. Kovač

Slovenija, ki je 26. junija na nočni počitek po veselju in praznovanju odšla v samostojni državi, se je naslednji dan, 27. junija 1991, zbudila v vojni. Enote Jugoslovanske ljudske armade so zapustile vojašnice in se odpravile proti mejnim prehodom pod pretvezo, da jih bodo "zavarovale". Slovenija se je uprla.

Novinar Vlado Ambrožič in snemalec Jože Cegnar sta v času spopadov pripravila dokumentarni film Slovenija na barikadah, v katerem sta zbrala posnetke spopadov teritorialne obrambe in jugoslovanske armade, izjave slovenske in jugoslovanske strani in kronološko prikazala čas med 27. junijem in 7. julijem 1991. Gre za čas, ki je pomenil potrditev neodvisnosti, z dokumentarnim filmom pa je Televizija Slovenija tudi svetovni javnosti posredovala dokumentarne posnetke o vojaški in politični odločnosti Slovenije, da si izbori samostojnost.

Ob osamosvojitvi je skoraj 4.000 Slovencev še vedno služilo vojaški rok v Jugoslovanski ljudski armadi. Večina se jih je vrnila do konca avgusta 1991. Mnogi med njimi so pobegnili. Zadnji, ki je odslužil vojaški rok v nekdanji Jugoslaviji, pa se je vrnil šele marca 1992.

Ob razglasitvi neodvisnosti Slovenije oz. ob začetku desetdnevne vojne je kar 3.850 slovenskih fantov še vedno, ne po lastni želji, nosilo uniforme Jugoslovanske ljudske armade (JLA). V vojašnicah po vsej nekdanji Jugoslaviji so bili na obveznem služenju vojaškega roka, kamor so bili napoteni, preden so se zgodili prelomni osamosvojitveni dogodki.

Po plebiscitu 23. decembra 1990 je kmalu padla odločitev, da Slovenija ne bo več pošiljala nabornikov v JLA, čeprav je JLA še vedno pošiljala vpoklice. Vendar je po razpoložljivih podatkih po marcu 1991 iz Slovenije v JLA odšel samo en sam "prostovoljec".

Na služenju vojaškega roka v jugoslovanskih vojašnicah pa je ostal večinoma del generacije 1971, ki je končala srednjo šolo poleti 1990 in je bila nato jeseni vpoklicana na služenje vojaškega roka. Nekateri so se temu izognili s študijem, vendar to ni uspelo vsem, saj naj bi to bilo omogočeno le tistim, ki so se izkazali na sprejemnih izpitih na fakultetah. Tisti s slabšim rezultatom so, čeprav je Jugoslavija doživljala kolaps in da so se na Hrvaškem že dogajali posamezni oboroženi incidenti, morali obleči jugoslovansko vojaško uniformo.

Ob osamosvojitvenih dogodkih in začetku spopadov v desetdnevni vojni je večina slovenskih fantov v JLA želela zapustiti "agresorsko armado“, to pa je bilo omogočeno le redkim. Številni so se odločili za beg iz vojašnic, kar pa je bilo zelo pogumno in tvegano dejanje, saj bi jih, če bi jih ujeli, obravnavali najmanj kot dezerterje. Pobegi iz vojske pa so povsod precej ostro kaznovani.

Številni so ostali ujeti v vojašnicah
Med osamosvojitveno vojno se je iz JLA po podatkih obrambnega ministrstva vrnilo okoli tisoč Slovencev, ki so bili na služenju vojaškega roka. Drugi so bili ujeti v vojašnicah JLA tudi več mesecev, odkar Slovenija ni bila več del Jugoslavije. Večina se je nato vrnila do konca avgusta 1991. Zadnji Slovenec, ki je služil vojaški rok v JLA, pa se je vrnil šele 8. marca 1992.

Za pobege iz vojašnic JLA so se odločali večinoma tisti, ki so bili na služenju vojaškega roka blizu Slovenije ali pa so jim to omogočili nadrejeni. Zgodbe ubežnikov, sodeč po pripovedovanjih v tistih časih, so bile precej različne. Nekaterim so pomagale tudi tedanje hrvaške oblasti, drugi so, skrivajoč se, pešačili tudi po več 100 kilometrov do doma ali pa so jim pri pobegu pomagali tudi starši.

Pri nekaj primerih pobegov pa so se oglasili tudi streli. Ali se je kakšen pobeg Slovenca iz JLA končal na najbolj tragičen način, na MORS-u nimajo podatkov. Prav tako ne na ministrstvu za delo, družino in socialne zadeve, v okviru katerega deluje direktorat za invalide, vojne veterane in žrtve vojnega nasilja. Med žrtvami osamosvojitvene vojne v Sloveniji pa je na strani JLA padel tudi Slovenec Franc Špelko (rojen 1971).

Zgodba "dezerterja"
"Pod uniformo sem si oblekel civilno obleko in sredi dneva sem se odpravil iz vojašnice. Pač šel sem," se svojega pobega iz JLA spominja Ljubljančan Branko Čampa, jeseni 1990 vpoklican na služenje vojaškega roka, ki ga je začel v Trebinju v vzhodni Hercegovini. Po usposabljanju je dobil "prekomando" v Šibenik. Tam so se stvari, kot se spominja, precej zaostrile, saj je Šibenik blizu Knina, kjer je bil center srbskih upornikov oz. t. i. SAO Krajine, ki so jo razglasili leta 1990. Po nekaj dneh vojne v Sloveniji, 1. julija, se je odločil, da dezertira.

"V Šibeniku sem bil v komandi garnizona, kjer je bilo od 15 do 18 vojakov, ki smo skrbeli za oficirje, prenašali povelja in pošto. Vojaški rok bi najbrž odslužil brez večjih težav, če se ne bi stvari zaostrile," pravi.

Zaostrovati se je začelo konec zime 1991. Kot pripoveduje, je bila ena od izpostav šibeniškega garnizona JLA v središču mesta in v vojake so začeli nekateri Šibeničani tudi metati kamenje. "Sam tega nisem doživel, toda nekateri drugi so pripovedovali o tem. Zato so nam dovolili, da se lahko za izhode iz vojašnice preoblečemo v civilno obleko. To mi je pozneje pomagalo pri begu," pravi in dodaja, da so izredno stanje občutili tako, da so oficirji dobili poljske postelje (ležalnike) v svoje pisarne in so tudi noči preživeli v svojih pisarnah. Hkrati so začeli razdeljevati bojno strelivo, ki so ga prej imeli le stražarji. Vojakom pa so ukinili izhode v mesto.

V maju in juniju se je začelo še dodatno zaostrovati. "Sem pa tja so me oficirji spraševali, kaj si mislim o Janši in Bavčarju, čeprav sem tedaj vedel le, da gre za neke osebe. Slovencev je bilo tedaj že zelo malo po vojašnicah, bila sva le dva." Po razglasitvi neodvisnosti Slovenije se je odločil za pobeg.

"Zaradi narave dela sem imel 24-urno dovolilnico za izhod iz vojašnice in so me poznali vsi stražarji na vhodu. Vendar poleti 1990 ni več veljala. Pod vojaško obleko sem si oblekel civilno obleko, nekam zatlačil še superge oz. japonke, ne spomnim se točno, in odšel sem sredi dneva kar skozi glavni vhod. Stražar me je očitno poznal, saj mi je odprl vrata in rekel: "Srečno." Skoraj zagotovo je vedel, da tega ne bi smel storiti, ker sem Slovenec," se spominja svojega pobega.

Vojašnica je bila ob morju in skrit za čolni je odvrgel vojaško obleko in odšel v središče mesta. Tam je poznal lastnika konobe, "kjer sta bila najcenejša pivo in hrana", in mu dejal: "Ivo, pobegnil sem." Rekel mi je: "Svaka čast." Nato je zaprl lokal in odšel po pomoč.

To je bil zanj najhujši del bega, saj se je zavedel, kaj je storil. Skozi okno je videl številne oficirje KOS-a, kako se sprehajajo po mestu. Poznal jih je, saj jim je večkrat nosil pošto. "Ni jih bilo težko prepoznati, saj so bili vsi enako oblečeni. Vsi pa so bili tudi oboroženi. Nisem vedel, kaj se dogaja," pripoveduje.

Slovenski vojaki so se zbirali v Vodicah
Lastnik Konobe Ivo se je nato vrnil s pripadnikom MUP-a, ki je pobeglega vojaka odpeljal do neke "stoenke", kjer se je, porit z odejo, moral uleči na zadnji sedež. Kmalu sta se pripeljala do večjega hotela, kjer je ugotovil, da je v Vodicah, nedaleč od Šibenika. V hotelski avli je bilo veliko uniformiranih pripadnikov hrvaških oboroženih sil in policije, ki so mu zaploskali, ker je pobegnil.

V Vodicah se je nato v nekaj dneh nabralo od 15 od 18 slovenskih vojakov, ki so prav tako pobegnili. Tam so se lahko prosto gibali po hotelskem kompleksu, lahko so telefonirali domov, vendar niso smeli izdati, kje so.

Po nekaj dneh so jih obvestili, da jih bodo prepeljali. "Po nas je pripeljal Kompasov turistični avtobus, jasno nam je bilo, da ga je organizirala slovenska oblast. Spremljali sta nas dve vozili, eno spredaj in eno zadaj. Prepeljali so nas v policijsko šolo v Tacnu, kjer so nas zasliševali oz. spraševali, kaj se je dogajalo. Na koncu so nam svetovali, naj vsaj nekaj dni ne spimo doma," se konca svojega pobega spominja eden izmed 3.850 Slovencev, ki so osamosvojitev Slovenije doživeli v vojašnici tedaj sovražne vojske.

Dan po tem, ko je prvi predsednik Republike Slovenije Milan Kučan na proslavi ob osamosvojitvi Slovenije izrekel znamenite besede "danes so dovoljene sanje, jutri je nov dan", se je komaj rojena država že znašla pred težko preizkušnjo, v kateri je morala obraniti svojo komaj razglašeno samostojnost.

Le dan po slovesnosti, 27. junija 1991, so sile JLA močno pritisnile na Slovenijo z namenom odvzeti ji samostojnost, za katero so se skoraj v en glas odločili državljanke in državljani Slovenije. Če so medije le dan prej preplavljale fotografije nasmejanih poslank in poslancev slovenske skupščine, ponosnih članov slovenske vlade in radostnih državljanov, ki so na ulicah mest proslavljali enotnost in samostojnost, so v naslednjih desetih dneh prevladovali fotografije in posnetki barikad, prestreljenih zgradb in zaskrbljenih ljudi.

Številni, tako novinarji, fotografi kot drugi državljani, so te dogodke fotografirali, med njimi Stane Sršen, fotograf RTV Slovenija, ki je med drugim tako za vedno arhiviral podobe prestolnice med desetdnevno vojno za samostojno in svobodno Slovenijo.

Fotografije Ljubljane in okolice Staneta Sršena objavljamo prvič. Oglejte si jih v spodnji galeriji.

Levji delež pri osvoboditvi prvega slovenskega mejnega prehoda Holmec je prispevalo "hrabrih 84" iz 1. čete 62. KO. "Naše največje odlikovanje je svoboda, ki smo jo na Holmcu priborili Sloveniji."

"Šele nekaj dni po bitki sem se zavedel, da to ni bila vaja, da sem sprejemal odločitve, ko sem moral dati ukaz za uničenje živega cilja, kakor se temu reče v vojski, a ta živi cilj je bil od nekoga sin, tako kot vsi na naši strani," se je človeškega vidika za MMC pretreseno spominjal stotnik prvega razreda Zdravko Fajmut, poveljnik 1. čete 62. koroškega odreda (KO) Teritorialne obrambe (TO). Suhoparna statistika ta vidik popolnoma zanemari. "Porabili so 40 tisoč nabojev in pet jih je padlo, potem zapišejo, a bolje bi bilo, če ne bi nobeden," je karikiral statistične navedbe, ki spregledajo bistvo.

"Včasih si želim, da bi samo 10 dni nekje sedeli in čakali, da se politiki zmenijo, kot se je to zgodilo marsikje drugod, pa bi bilo vojne ravno tako konec," je Fajmut izpostavil željo, da ne bi nikoli prišlo do spopada, na katerega ima pretresljive spomine. Za vse so krivi nesposobni politiki, ki se nikoli ne znajo nič zmeniti, je dodal. Sam je bil edini višji častnik, neposredno udeležen v bojih, in je tako poveljeval v spopadu, drugi profesionalni "plačani" častniki, pa so si raje našli "nujno drugo delo" na varni razdalji.

V štabu so presodili, da je ravno njihova četa najbolje opremljena in pripravljena, saj so imeli med sabo veliko "starih borcev", njihova starost je bila namreč od 22 do 40 let. "Malinovec je bil edino naš podporočnik Robi," se je spominjal vojak 2. voda 1. čete Drago Vrstovšek in hkrati poudaril pomen prvega osvobojenega mejnega prehoda: "Mi smo Sloveniji odprli vrata v svet."

Omenjena enota TO-ja, sestavljena iz domačinov Mežiške doline, je v četrtek, 27. 6. 1991, dan pred glavno bitko v Holmcu, v kateri so se jim nato pridružile okrepitve od drugod in policijski specialci, s samostojno akcijo pogumno napadla vojake JLA in preprečila padec mejnega prehoda. Brez njihove bliskovite akcije, ko so z vso silo "odprli ogenj" na vojake JLA, bi mejni prehod gotovo padel v sovražne roke. Le dan prej - ob razglasitvi samostojnosti Republike Slovenije 26. 6. 1991 - so še bile dovoljene sanje, naslednji dan pa je v Holmcu že počilo. "To našo prvo bitko se rado pozablja," je poudaril Vrstovšek. Sledila je glavna bitka 28. 6., v kateri je omenjena 1. četa prav tako opravila levji delež, po kateri se je JLA predal, MP Holmec pa je bil osvobojen.

Ena redkih enot, ki je imela orožje
Na mejni prehod Holmec so 1. četo 62. KO poslali vsega nekaj dni po mobilizaciji z nalogo, da zavaruje zeleno mejo. Jugoslovanska armada je nadzorovala kilometer ozemlja od meje v globino, vse "od tam naprej pa je bilo naše" oziroma pod nadzorom slovenskega TO-ja. "Bili smo ena redkih enot TO-ja na Koroškem, ki je še imela oborožitev, saj je zaradi zaplembe orožja s strani JLA osnovni sestav teritorialne obrambe na Koroškem ostal brez oborožitve," je pojasnil in dodal, da je imela njihova četa srečo, saj so imeli na voljo močno oborožitev t. i. narodne zaščite, ki je imela oborožitev po tovarnah. Veliko njihove oborožitve je tako prispevala bližnja železarna na Ravnah na Koroškem, pravočasno pa so orožja na njihovem območju začeli tudi skrivati in JLA ni zaplenila prav dosti. "To je že bila vstaja in upor," je poudaril, saj bi brez skrivanja orožja pred jugoslovansko armado na MP Holmec stali goloroki.

Četa je bila po prvotni mobilizaciji približno 65-odstotno popolnjena, kar pomeni, da se več kot vsak tretji ni odzval na klic, a so jo hitro zapolnili s premestitvami iz drugih enot. "Vsi smo bili iz Raven, Prevalj, Mežice in Črne," je Fajmut poudaril, da je šlo za četo, sestavljeno izključno iz domačinov Mežiške doline.

V noči na sredo, 26. 6. 1991, so se razporedili na položaje okoli mejnega prehoda Holmec z nalogo, da preprečijo kakršno koli agresijo JLA, ki so jo pričakovali, in zavarujejo mejni prehod. Nastanjeni so bili na domačiji Kralj, ki se razprostira na vzpetinici, streljaj od mejnega prehoda, iz bližnje trgovine pa so jih s cigaretami, hrano in pijačo zalagali "na up", saj je lastnica Dora Kralj dejala, da če zmagajo in bo mir, bodo že plačali, če izgubijo, pa tako ni pomembno. Pri Kraljevih so prav tako dobili v uporabo del hišnih prostorov s telefonom za zveze.

Še vedno so se sicer morali zanašati na navadne "mauserke" ali t. i. puške M48, ki jih je bilo treba po vsakem strelu repetirati, a so dobili tudi nekaj novih kosov orožja, kot je protioklepni raketometalec M79 ali t. i. osa. Z okoliškimi kmeti so se tudi dogovorili, da bi po potrebi na hitro postavili cestne barikade. "S kmeti smo se takoj dogovorili, da bodo pomagali s traktorji, krožnimi žagami in motorkami, da na hitro postavimo cestno barikado, če bo treba," je veliko pripravljenost domačinov pomagati opisal Fajmut.

Ultimat policistom na mejnem prehodu
Sreda, 26. 6., je za 1. četo minila še popolnoma mirno, patruljirali so v okolici mejnega prehoda in držali budno oko nad početjem JLA ter hkrati izvajali vse potrebne dejavnosti za morebitno posredovanje. Zapletlo pa se je v četrtek, ko je med 15. in 16. uro popoldne ob mejnem prehodu pristal helikopter JLA, ki je pripeljal dva "specialna" srbska oficirja. "Dobil sem ukaz, da se prikrijemo, helikopterja pa ne smemo napasti," se je spominjal Fajmut. Pozneje so izvedeli, da sta s helikopterjem prispela za akcijo zagreti poročnik Dragić, ki je tudi prevzel poveljstvo stražarnice v Holmcu, drugi pa je bil neki podpolkovnik, ki je po krajšem ogledu nastalega položaja hitro odletel spet na varno.

"Če ne bi bilo Dragića, ki ga je pripeljal polkovnik in je prevzel poveljstvo, sploh ne bi bilo spopada, saj so naši bili že zmenjeni z rednim komandirjem, da se bodo predali in da ne bo nobenih sovražnosti," je izpostavil škodo, ki so jo delali fanatični oficirji.

"Ko je podpolkovnik s helikopterjem zapustil mejni prehod, me je poklical komandir policije na mejnem prehodu in dejal, da so dobili ultimat, da morajo mejni prehod predati JLA v pol ure, saj ga bodo v nasprotnem primeru zavzeli s silo," se je zaostritve spominjal Fajmut in dodal, da je njihova četa nemudoma odšla v treh udarnih enotah v širšo blokado položajev JLA in mejnega prehoda.

Slovenski policisti mejnega prehoda niso predali in točno ob 17. uri je počil prvi topovski opozorilni strel. "Mi smo bili že razvrščeni na položajih, tam mi je tudi cigareta rešila življenje, točno sem videl, kje se je vkopala JLA, in sicer v dveh skupinah, prva se je pripravljala za napad na mejni prehod, druga pa se je vkopala proti našim položajem," je opisal položaj ob poku opozorilnega strela. Ko je začelo pokati, so bili od bojne linije JLA oddaljeni samo 100 metrov.

Prva bitka za Holmec
"Nemudoma smo odprli ogenj, da smo dali znak, da policisti na mejnem prehodu niso sami, to je bila tudi glavna naloga, zaradi katere je bila naša četa poslana v Holmec," je spomnil. Drug na drugega so s prekinitvami streljali kakšno debelo uro in s tem pozornost JLA popolnoma preusmerili nase, da je tisti dan proti mejnemu prehodu izstrelila samo tisti prvi opozorilni strel in "celo cariniki so se lahko domov vozili". Cigareta je poveljniku 1. čete rešila življenje, ko se je med obstreljevanjem sklonil v zavetrje, da bo prižgal, v tistem trenutku pa mu je nad glavo zaropotal močan rafal iz mitraljeza, je opisal pretresljiv spomin na streljanje, ki ga ne bo nikoli pozabil. Kot poveljujoči častnik tega ni smel, zdaj pa lahko prizna, da je od šoka popolnoma odrevenel in potreboval kar nekaj časa, da je znova prišel k sebi.

Vojaki JLA so med obstreljevanjem 1. čete hitro spoznali, da so v brezizhodnem položaju, tako da so odnehali in se umaknili nazaj v stražarnico. Prva četa pa se ni umaknila nikamor, ampak se je, čakajoč na petek, ki je bil nato dan druge bitke, še dodatno vkopala. "Ostali smo v blokadi, ker če si že daleč na položaju, se ni smiselno umikati nazaj in potem spet ne veš, kje te bodo čakali," je pojasnil poveljnik 1. čete.

"To je bila ta prva bitka v četrtek, ko smo glavno nalogo, da gremo na območje mejnega prehoda in preprečimo njegovo zavzetje, izpolnili," sta poudarila oba sogovornika. Prva bitka se kar prerada pozablja oziroma ljudje sploh ne vedo, da sta bili na MP Holmec dve bitki, je opozoril Vrstovšek. Fajmut pa je dodal, da imajo Avstrijci o spopadu gotovo največ gradiva, saj so bili samo pet minut po začetku streljanja avstrijski helikopterji že v zraku in snemali dogajanje čez mejo.

Polnočni sestanek na Poljani
Pri kovanju načrtov za naslednji dan so bili navzoči poveljnik 1. čete Fajmut, predstavniki policije in vodstva TO, dogovorili so se, da se bo razširila zaporo na okoliške stražarnice JLA "Sonjak" in "Reht", da jim ne bi kakšna enota "padla v hrbet". Pred petkovo bitko je bila 1. četa močno okrepljena s sedmimi policisti iz specialne enote, ki so imeli dobro oborožitev, ter z nekaj enotami TO-ja s prav tako boljšo oborožitvijo, med drugim tudi protiletalsko baterijo.

"Naša četa se je razporedila in reorganizirala v pet skupin, prejšnji dan smo videli točno, kje so, ena enota se je pripravila tudi za napad na bunker v smeri Rehta, in ob 5. uri zjutraj smo bili pripravljeni za napad," je pojasnil Fajmut, kako so s postavitvijo na terenu pridobili veliko taktično prednost za spopad v petek, in dodal: "Ukazano nam je bilo, naj izvajamo blokado in nič drugega, razen če oni začnejo, in so res začeli, a zdaj smo bili mi v veliki premoči."

Druga bitka in prve smrtne žrtve
S patruljami so stalno izvajali tudi bočno zavarovanje, če bi JLA poskušala kašne manevre, in kmalu potem ko se je v petek zdanilo, je počilo. "Na srečo smo bili tako previdni, v past je padel sam poveljnik stražarnice Sonjak, in takrat je prišlo do prvega streljanja, ki sem ga slišal na oddaljenosti pribižno 600 metrov desno od našega položaja, za nas je to pomenilo, da je JLA napadla," je Fajmut slikovito opisal začetek glavne bitke. Ura je bila točno pet do pol šestih, saj se je ravno tik, preden je počilo, s postaje odpeljal avtobus, s katerim se je vozil 20 let v službo v železarno.

Za cilj so si zadali ustvariti vzdušje, ko bo nasprotna stran začutila njihovo številčnost in veliko ognjeno moč, tako da so nemudoma začeli streljat na položaje JLA iz vseh smeri. Streljali so tako, da so pokrivali prostor, kakšnega večjega učinka pa niso dosegli, saj so bili vojaki na drugi strani dobro vkopani v zaklonu. Druga skupina JLA-jevcev je medtem napadla policiste na mejnem prehodu in padle so prve smrtne žrtve. Ubita sta bila slovenska policista Bojan Štumberger in Željko Ernoič, ostrostrelec, ki ju je ustrelil, pa je po bitki hladno dejal, da ju je imel pač "na dlani". "Po radijski postaji so mi sporočili, naj nekaj hitro naredim, ker bodo drugače vse policiste na mejnem prehodu pobili," je Fajmut nadaljeval zgodbo.

Ni mu preostalo drugega, kot da ukaže uničenje sovražnikove "žive sile", in tako so žrtve padle tudi na strani JLA. Morali so se namreč nemudoma prebiti mimo vkopanih jugoslovanskih vojakov in izvesti pritisk na skupino, ki je napadala policiste na mejnem prehodu. Ti so bili tam lahka tarča, je pojasnil poveljnik 1. čete in nadaljeval, da je nato takoj po nihovem udaru, ki je povzročil žrtve na nasprotnikovi strani, okoli sedme ure v imenu JLA pritekel domačin in mahal s trenirko in dejal, da bi se radi pogajali. "Jaz sem bil takoj za to, tudi da se deset let pogajamo, samo da se neha streljati," je dejal. Ob ustavitvi ognja so nato lahko varno pripeljala reševalna vozila, ki so odpeljala mrtve in ranjene.

Vdaja JLA in osvoboditev Holmca
V brezpogojno vdajo poročnik Dragić v pogajanjih ni privolil, zato so po Fajmutovih besedah boj nadaljevali, a je tudi on okoli 10. ure očitno izgubil upanje na kakršno koli možnost uspeha, saj je "pobegnil" v bližnjo stražarnico Sonjak. Brez Dragićeve komande je v vojakih JLA hitro izpuhtela kakršna koli volja do nadaljevanja spopada in začeli so se predajati, na stražarnici neposredno nad mejnim prehodom Holmec pa je zaplapolala slovenska belo-modro-rdeča trobojnica. "Najprej smo vojake slekli, da že na daleč vidiš, da je človek varen, saj ne moreš vedeti, ali je vmes kakšen skrajnež," je opisal previdnost, da ne bi kdo skrival v žepu kakšne bombe ali pištole.

Vojaki so po vdaji povedali, da so jih pripravljali za boj proti "teroristom", ki bodo poskušali zavzeti mejne prehode, da bi omogočili Zahodu napad na Jugoslavijo in zavzetje Slovenije. "Bili so brez radia, brez televizije, brez telefonov, pojma niso imeli, kaj se v resnici dogaja," je navedel Vrstovšek.

"Tudi trije Slovenci so bili med njimi, najbolj čustveno pa se spominjam, ko je eden od njih, ko so prišli po njih avtobusi, prišel do mene, me objel in rekel: Hvala, što ste nas spasili (Hvala, ker ste nas rešili)," je spomine na vojake JLA strnil Fajmut. Holmec je bil svoboden, kmalu pa se je predala tudi bližnja stražarnica ali t. i. karavla Sonjak, in sicer takoj, ko jo je preveč zagreti poročnik Dragić popihal tudi od tam.

Zmontirani posnetki na televiziji lažejo
Famozni posnetki, ki jih je bilo mgooče videti po televiziji in naj bi dokazovali nekakšne zločine na MP Holmec, nimajo z resničnostjo nobene zveze, saj so vse skupaj nekakšni kolaži in montaže najzanimivejših dogodkov, ki z dejanskim potekom dogajanja na terenu nimajo dosti skupnega. Posnetek, ki kaže, kot da so streljali na predajajoče se vojake JLA, je čisto zavajanje. Res so ravno takrat padli streli, a ne na vojake, ki se vdajajo. S položajev, od koder so streljali, sploh niso mogli nameriti na predajajoče se vojake, ker jih niso imeli v vidnem polju, sta opozorila.

"Veliko štorijo se poskuša narediti iz nekih drobcev, hoteli so dramatičnost," je komentiral Vrstovšek. Fajmut pa je dodal še en primer: "Posnetek na televiziji je prikazoval, kot da smo streljali, medtem ko so vozili rešilci, ker je to vse skupaj zmonitrano, da je bil videti kot kakšen vojni film."

Vojna ljudi spreminja v "zveri"
Fajmut je iz vojne za Slovenijo odnesel skrb vzbujajoče spoznanje, da vojna ljudi spreminja v "zveri": "Ko prvič malo streljajo okoli tebe, pa ti malo streljaš nazaj, se kar nekako navadiš in se normalno počutiš, potem pa malo pijejo, malo kadijo tobak pa še kaj drugega in zverine vojno nato trajbajo tri ali pa pet let in več, ker se fino počutijo, ker jim je bolje kot na šihtu."

Vojna iz ljudi izvabi tisto najboljše pa tudi najslabše, saj se šele takrat pokaže, kakšen je kdo v resnici. "Bolničar je na primer potreboval prostor, da bi oskrbel ranjence, a pri eni hiši niso dovolili, ker da bo garaža krvava, po drugi strani pa so bili domačini pri drugi hiši, kjer veljajo za najbolj zaguljene Holmečane, takoj pripravljeni pomagati, in so odstopili spalnico, ki se je na hitro preuredila v bolniško sobo," je navedel en primer.

"Težko je v glavi oblikovati idejo, da daješ ukaz, da se uniči živi cilj, tega ni preprosto izklopiti, zdaj po tem pogovoru z vami bom spet imel vsaj dva, tri dni probleme, ker spet začneš podoživljati vse tiste dogodke in nenehno te najeda dvom o tem ali si prav ravnal ali ne," je opisal, kako živo se travmatični dogodki vojne, ki prinaša smrt, zarežejo v spomin.

Nihče iz 1. čete 62. KO ni bil odlikovan
Čeprav so se nekateri, ki sploh niso bili niti blizu dejanskega ognjenega spopada, po Vrstovškovih besedah ovesili kot "novoletne jelke" z medaljami in priznanji za zasluge, ni bil prav nihče iz 1. čete 62. KO, ki je v spopadih na MP Holmec opravila levji delež, odlikovan. Poveljnik čete Fajmut namreč ni želel predlagati nekoga za odlikovanje, saj je prepričan, da si odlikovanje zasluži cela četa ali pa nihče. "Naše največje odlikovanje je svoboda, ki smo jo v Holmcu priborili Sloveniji," je poudaril.

Največja bizarnost po njegovem mnenju pa je, da so častniki za udeležbo v vojni dobili "dnevnice", in sicer tudi tisti, ki sploh niso bili neposredno v bojih. "Kako lahko dobim dnevnico, ker sem četo peljal v boj, meni je to v posmeh, zato sem prepričan, da plačanci ne bodo nikoli prišli ubranit moje Slovenije, jaz jo pa bom," je sklenil misel in dodal, da bi nujno morali ponovno uvesti naborništvo.

Na vprašanje ali bi zase rekla, da sta junaka, je Vrstovšek odvrnil: "V takem herojskem smislu gotovo ne, to, kar smo naredili, je položaj zahteval od nas, a prav bi bilo, da nekdo vsaj ceni naš prispevek, to ni bila risanka, da bi bil neki glavni junak." Fajmut pa je ponovil odgovor sinu, ko ga je ta vprašal enako: "Odkrito sem priznal, da nisem junak, sem pa vodil 1. četo 62. KO – 84 pogumnih!"

V 25 letih samostojne države so se spreminjale tudi takšne in drugačne številke, ki kažejo (navzgor in navzdol) smeri razvoja, napredka pa tudi nazadovanja naše še vedno mlade države.

Ob 25. rojstnem dnevu Slovenije smo na MMC-ju pripravili sklop različnih člankov o tej obletnici, v tem članku pa lahko preverite nekaj številk.

Početverjeno število stoletnikov
Tako je npr. leta 1999 v Sloveniji živelo le 54 prebivalcev, ki so bili stari sto let ali več, a se je njihovo število do lani početverilo, saj je bilo stoletnikov že 227.

V spodnji infografiki tako lahko obudite spomin na gibanje povprečne plače skozi čas, preverite gibanje bruto domačega proizvoda, brezposelnosti in številne druge zanimivosti.