Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV

Podnebje smo spremenili. Zdaj moramo še sebe.

Avtorji: Tanja Kozorog Blatnik, Katja Štok, Slavko Jerič, Larisa Daugul in Anja P. Jerič
Foto: Reuters

"Ne verjamem, da bodo politiki kadar koli igrali glavno vlogo pri spremembi sistema. Mislim, da spremembe vedno uvaja neka avantgarda, ki pri svojem vztraja, ne glede na odpor in na začetku malo verjeten uspeh," je dejal Robert Hall.

Hall je eden izmed sogovornikov, ki so odgovarjali na naše temeljno vprašanje: kako bodo okoljske spremembe vplivale na naša življenja čez pet, deset, 20, 50 let. Nam bo spremenjen način življenja moral vsiliti nekdo od zgoraj in se mu bomo upirali do zadnjega ali ga bomo dosegli po samorazmisleku in zgledih pri prijateljih, znancih, vplivnežih?

Kaj pomenijo višje temperature in pogostejši ekstremni vremenski pojavi, ki jih bomo tudi Slovenci vse bolj občutili na svoji koži? Kako bomo morali spremeniti svoje potovalne navade? Se nam bo uspelo rešiti "invazije avtomobilov" in na tridnevne letalske skoke v tuje prestolnice, čeprav so še tako cenovno privlačni, pogledati zdravorazumsko in se vprašati o smiselnosti tega početja?

Na krožnikih bo moralo biti mnogo, mnogo več zelenjave in stročnic, prihaja čas mesnih nadomestkov iz soje in ajde, morda celo hrane iz alg. Ste pripravljeni na posušene čričke za prigrizek? In kako zelo težko je v resnici živeti "zero-waste", brez uporabe embalaže? Kam v trgovini dati kupljeno sadje, kako si skuhati čaj in kam pospraviti testenine, če ne želimo okolja še dodatno obremenjevati s plastiko? Resnične težave zahtevajo praktične rešitve.

"Ljudje se, ko ugotovijo, da se morajo, spremenijo," je prepričan Hall. Pokažimo. Dokažimo.

Konstrukcija kupole s funkcijo rastlinjaka v ekovasi Suderbyn. Foto: Clara Cortadelles

Kako bomo živeli?

"Počasi odkrivamo, da spremembe, ki nas čakajo, pravzaprav niso slabe"

Larisa Daugul

"Mislili smo, da so spremembe, ki nas čakajo, slabe, ker vsako spreminjanje zakoreninjenih navad na začetku naleti na odpor. Ko pa si na drugi strani te odločitve, odkriješ, da se kakovost življenja izboljša," meni Robert Hall.

Hall živi v "družbenem laboratoriju", v ekovasi Suderbyn na švedskem otoku Gotland, od koder je oktobra prišel v Slovenijo. S trajektom se je najprej tri ure vozil do celine, nato je od Stockholma do Berlina z vlakom potoval več kot 20 ur in nato skoraj še enkrat toliko do Ljubljane. Hall se je pred meseci odločil, da se bo, razen v skrajnih primerih, odpovedal letenju. Hkrati si je želel nadaljevati svojo mednarodno kariero, zato odslej po Evropi potuje z vlaki.

Ko sva se drugič pogovarjala, je bil znova na vlaku. Potoval je med nemškima mestecema Kassel in Bayeruth. Dobrih 300 kilometrov je premagal v treh urah in pol, z avtomobilom bi prihranil le 10 minut. Čas si je krajšal z brezžičnim omrežjem, ki je na nemških vlakih precej zanesljivo. A kot nakazuje njegovo dolgo popotovaje do Slovenije, Hall verjame v moč zgleda, s katero razpolagamo vsi.

Robert Hall je član evropske mreže za skupnostne pobude Ecolise, ki jo opiše kot ogromen evropski dežnik za vse pobude, ki prihajajo od spodaj, od državljanov in lokalnih skupnosti, in se zavzemajo za trajnostni razvoj in boj proti podnebnim spremembam. Foto: Focus/Špela Nastav

Ste se popolnoma odpovedali letenju?
Nazadnje sem letel maja, in sicer iz Italije v Albanijo. Čez Jadransko morje mi ni uspelo dobiti povezave, Albanija pa ni vključena v evropski železniški sistem in bi tja težko prišel pravočasno.

Na Švedskem smo precej razpravljali o "sramotnosti letenja". Sam ne morem biti okoljsko angažiran in hkrati leteti. Trenutno imam težavo, ker bi se moral udeležiti dogodka na severu Švedske, ki pa bo na vrsti prehitro in je preveč nedostopen, da bi tja lahko prišel brez uporabe letala. Tu se odpre moralna dilema: leteti ali zavrniti povabilo.

Kakšna je izkušnja potovanja z vlaki po Evropi?
Mislim, da je strojna oprema dobra, čeprav je še veliko prostora za izboljšave, težavna je programska oprema in nobenega opravičila ni, da deluje tako slabo. Zakaj države ne sodelujejo? Zakaj v EU-ju ni poenotenega sistema vozovnic? Zakaj potovanje z vlakom po Evropi ni preprosto? To je še toliko bolj šokantno glede na to, da je večina železniških podjetij v državni lasti.

Robert Hall med intervjujem na vlaku. Foto: MMC RTVSLO

Je prihodnost evropskega transporta kljub vsemu v železnici? Bodo nekoč prestolnice evropskih držav povezane s hitrimi vlaki?
Vlaga se tako v vzdrževanje infrastrukture kot v nove povezave. Vseeno pa je treba storiti še marsikaj. Novejše članice EU-ja, kot so baltske države, so slabo povezane s preostalim delom Evrope. Medtem imamo na Švedskem težave s prezasedenostjo vlakov. Trenutno pri nas poteka razprava o drugi, hitri železnici, ki bi omogočila povezanost treh največjih mest na Švedskem, z vmesnimi postajami seveda. Gre za veliko naložbo, ki pa bi dejansko radikalno zmanjšala potrebo po notranjih poletih v državi.

Upam, da bo v Evropi v prihodnje vse več ljudi uporabljalo vlake. Alternativa so vozila z ničelnimi izpusti, npr. avtobusi brez izpustov. Imamo tudi električne avtomobile in avtomobile na bioplin. Čeprav bo prehod na tovrstna prevozna sredstva nujen, pa mislim, da bomo hkrati morali močno zmanjšati svojo mobilnost, saj smo trenutno preveč mobilni. Obstajajo možnosti, kot je ta najin intervju, ko spletno srečanje nadomesti fizično. Dnevno se na ta način srečujem z ljudmi z vsega sveta. Bilo bi nesmiselno, da bi na vsako srečanje odletel in s tem zapravil tudi ogromno časa.

Resnično upam, da bomo v prihodnje sposobni biti zadovoljnejši tam, kjer smo. Seveda imamo potrebo po globalni komunikaciji, a moramo najti rešitev, kako jo izvajati na učinkovitejši in bolj trajnosten način. Najverjetneje to prinaša več spletne komunikacije in manj fizičnih potovanj.

Kdo je Robert Hall?
Robert Hall je švedski državljan, a njegove korenine segajo v Kalifornijo, kjer je najprej diplomiral iz mednarodnih odnosov. Potem je na švedski univerzi v Lundu končal študij ekonomije in nazadnje na švedskem kraljevem inštitutu za tehnologijo magistriral še iz okoljskega inženiringa in trajnostne infrastrukture. Pred enajstimi leti je ustanovil družbeni laboratorij skupnostnih praks v Suderbynu na Švedskem, kjer še vedno živi. Ekovas Suderbyn je neke vrste aktivistična platforma za trajnostne spremembe na lokalni ravni, ki spodbujajo trajnostni življenjski slog.
Hall je imel ključno vlogo pri ustanovitvi mreže ECOLISE oziroma Evropske mreže skupnostno vodenih pobud glede podnebnih sprememb in trajnosti in ji je tudi predsedoval, danes pa je član izvršnega odbora. Kot predstavnik mreže ECOLISE je v Ljubljani 17. oktobra predaval na konferenci Lokalne skupnosti v času podnebnih sprememb, ki sta jo organizirala Umanotera in društvo Focus.

Ko sva prvič govorila, ste omenili, da kljub okoljski krizi ni dobro, da kot posamezniki sprejemamo odločitve, ki jih ne moremo povsem posvojiti.
Če hočeš obdržati neko navado, se moraš glede tega dobro počutiti in vedeti, da je to tisto, kar hočeš. Če se siliš v nekaj, česar nočeš, ti to pobere ogromno energije in na koncu ne vzdrži. Zato mislim, da si moraš spremembe res želeti. Ljudem svetujem, naj počakajo, dokler ne začutijo, da si spremembe res želijo, saj je takšna odločitev nato dokončna. Če se prehitro odločiš za spremembo v življenjskem slogu, ki je globoko pri sebi ne moreš povsem sprejeti, boš slej ko prej odnehal.

Se torej ne strinjate s tem, da bi se morali v podnebni krizi vsi odpovedati čemu, čemur se nočemo?
Ne, pravzaprav mislim, da ni tako. Vprašanje pa je, ali bo sistem zatajil in se bomo morali spremembam prilagoditi hitreje ali pa se bodo odločevalci odločili namesto nas in bomo spremembe prisiljeni sprejeti, preden bomo pripravljeni. Opažam, da počasi odkrivamo, da spremembe, ki nas čakajo, pravzaprav niso slabe. Mislili smo, da so slabe samo zato, ker vsako spreminjanje zakoreninjenih navad na začetku naleti na odpor. Ko pa si enkrat na drugi strani te odločitve, odkriješ, da se kakovost življenja izboljša. Načeloma so ljudje proti omejevanju mobilnosti, a niti ne pomislijo, da niso plačani za vožnjo na delo in nazaj, ki jim vzame npr. uro na dan. Določene navade sprejemamo, čeprav so zelo neprijetne. Trenutno se niti ne zavedamo, koliko nas stanejo, in bi bilo v resnici blagodejno, če bi se jih otresli.

Verjamete, da so bistvene spremembe mogoče z zglednim delovanjem posameznikov?
Ljudje smo papige, radi posnemamo druge in spremenimo svoje vedenje, ko vidimo druge ljudi početi nove stvari. Prav tako radi poslušamo zgodbe o drugih ljudeh, ki "nekaj počnejo". Na ljudi okoli sebe vplivamo z zgledom. Ko določen tip delovanja osvojimo na razumski ravni in ga sprejmemo kot logično, to še ne spremeni našega vedenja. Ko pa vidimo druge ljudi, predvsem tiste, po katerih se zgledujemo ali pa smo z njimi čustveno povezani, kako spreminjajo življenjski slog, takrat smo običajno tudi sami pripravljeni spremeniti svoje navade.

Torej niste eden tistih okoljskih aktivistov, ki menijo, da je moč posameznika pri varovanju okolja izčrpana in je čas predvsem za sistemske spremembe?
Ne verjamem, da bodo politiki kadar koli igrali glavno vlogo pri spremembi sistema. Mislim, da spremembe vedno uvaja neka avantgarda, ki pri svojem vztraja ne glede na odpor in na začetku malo verjeten uspeh. A na neki točki bodo ideje avantgarde odkrili, preučili in prepoznali kot nekaj pozitivnega. Sledil bo pojav politične avantgarde, ki bo začela promovirati nove ideje. Trajalo pa bo kar nekaj časa, da se bo s tem strinjalo 51 odstotkov politikov in bodo pripravljeni spremembe tudi podpreti ter prepričati ljudi, naj sledijo tej smeri. Nato pa bo politika kaznovala tiste, ki se bodo novi usmeritvi upirali.

Je vaša rojakinja Greta Thunberg ena izmed predstavnic avantgarde, ki jo omenjate?
Seveda počne marsikaj, da bi spremenila svoj življenjski slog, a mislim, da to ni njena bistvena vloga, tovrstne zglede je bolje poiskati drugje. Mislim, da je največji Gretin dosežek v tem, da je ubesedila zahteve prihodnje generacije, ki od trenutne politične elite zahteva ukrepe. Ukrepe zahteva zdaj, od zdajšnjih politikov, ki to dolgujejo generaciji, ki v tem trenutku še nima volilne pravice.

"27. septembra, le leto po tem, ko je 15-letnica prvič sedela pred švedskim parlamentom, se je 6,6 milijona ljudi zbralo na ulicah vsega sveta in na podnebnih protestih zahtevalo spremembe. Meni, ki se s temi vprašanji ukvarjam najmanj že dvajset let, se zdi, da se končno nekaj premika," je oktobra na konferenci Lokalne skupnosti v času podnebnih sprememb v Ljubljani dejal Robert Hall. Foto: Focus/Špela Nastav

Ste v ekovasi Suderbyn, ki je neke vrste družbeni laboratorij, edini vegetarijanec?
Ne, nisem edini vegetarijanec. A ko v skupnosti jemo skupaj, so obroki stoodstotno veganski. Sicer pa bi rekel, da nas je tretjina vegetarijancev, tretjina veganov in tretjina takih, ki jedo meso in ribe, kadar so zunaj skupnosti, v skupnosti pa sprejmejo veganski način prehranjevanja. Včasih tudi v skupnosti kupimo nevegansko hrano, npr. sir in maslo, čeprav ju nikoli ne uporabimo v skupnem obroku, a sta na voljo.

Švedska ekovas Suderbyn
Suderbyn je skupnost približno 25 aktivistov iz ducata držav. Na vrtu, ki je zasnovan po permakulturnih načelih, pridelujejo hrano, razvijajo ekološke projekte in skušajo zagotoviti lastno proizvodnjo energije. Preprosto življenje na podeželju združujejo z ekološkimi inovacijami in eksperimentalnimi idejami. Prebivalci svoje vasi ne gradijo samo fizično, ampak tudi družbeno. Ker dvomijo o vzorcih potrošniške družbe, družbeni strukturi in kulturnih stereotipih, poskušajo ustvariti model zdrave in srečne družbe, ki uživa v raznolikosti. Njihov skupni cilj pa je živeti na način, ki ustvarja uspešno življenjsko okolje in hkrati zmanjšuje okoljski odtis. Suderbyn je v enajstih letih postal tudi mednarodno središče za trajnostni razvoj in permakulturo. Ekovas leži na Gotlandu, otoku sredi Baltskega morja, ki je bil imenovan za pilotno regijo novega energetskega prehoda Švedske.

Kakšno je življenje v ekovasi?
Sem eden njenih soustanoviteljev in v Suderbynu živim že enajst let. Takrat skupnost še ni bila veganska, živeli smo podobno kot povprečen Šved. Od ponedeljka do petka se zjutraj zbudimo in pozajtrkujemo pred sestankom, ki se začne ob osmih. Na sestanku najprej vsak pove, kako se počuti. S pohvalo nagradimo vse, kar je bilo postorjenega dan pred tem, nato pa se dogovorimo, kaj je na posameznem področju še treba postoriti – od gradnje, mednarodnih projektov, izobraževanja do administracije. Naredimo spisek delovnih nalog, ki jih moramo v tem dnevu opraviti. Nato pa v zadnjem krogu vprašamo vsakega posebej, česa se bo danes lotil. Tako dobimo predstavo o tem, s čim se kdo ukvarja.

Ob ponedeljkih imamo planski sestanek, na katerem se dogovorimo, kaj bo kdo počel čez teden. V petek pa imamo skupnostni sestanek, na katerem so vsi, ki v tem trenutku živijo v ekovasi, povabljeni, da se informirajo, razpravljajo in soodločajo o življenju v skupnosti. Gre za spreminjanje pravil, praks, načina dela. Reševanja težav se lotevamo sociokratsko. Če je za neko stvar podan predlog, lahko zanj glasujemo in ga podpremo, čeprav o njem morda nismo čisto prepričani, ali pa predlagamo drugačno rešitev. Možnosti glasovanja proti ni. Tudi vsi, ki bi radi obiskali našo skupnost, najprej podajo predlog, nato pa glasujemo, ali naj pridejo na obisk ali ne.

Običajno v vasi živi od dvajset do trideset ljudi. Dvanajst nas tam živi stalno, osem jih je na enoletnem bivanju v vasi, drugi pridejo za pol leta, tri mesece, en mesec, dva tedna ... Delo čez dan včasih poteka zunaj na vrtu, včasih se ukvarjamo z graditeljskimi ali energetskimi projekti. Delo v okviru izobraževanja, pri mednarodnih projektih in v administraciji poteka v pisarnah.

Kako v skupnosti rešujete spore?
Dobro vprašanje. V večini primerov naše odločanje temelji na soglasju. Včasih uporabimo konsenz, torej skupno točko, v katero lahko vsi privolimo, a se vse bolj nagibamo k soglasju. To pomeni, da vsak posameznik vnaprej privoli v to, da bo dopustil, da se nekaj uveljavi, čeprav ne gre za njegovo najljubšo rešitev. Dati soglasje pomeni, da popustim in zaupam, da bo drugačna rešitev boljša. Glavno vodilo sociokracije je: "Dovolj dobro za zdaj in dovolj varno, da poskusimo." Iščemo rešitve, ki nimajo visokega tveganja, prav tako ne iščemo najbolj optimalnih rešitev. Te namreč pogosto vodijo v odločanje, ki ne vključuje vseh, in v zelo dolge sestanke.

"Ne verjamem, da bodo politiki kadar koli igrali glavno vlogo pri spremembi sistema." Foto: Focus/Špela Nastav

Vaša vas leži precej severno, na otoku Gotland v Baltskem morju. V kolikšni meri ste samooskrbni?
Poleti je samooskrba s hrano dobra, posebno v poznem poletju, ko imamo veliko vrtnih pridelkov. Zgodaj jeseni imamo veliko sadja, a seveda moramo veliko pridelka shraniti, ga posušiti, vložiti ali zmrzniti. Le tako lahko žetev razpotegnemo čez zimo do pomladi, a smo še daleč od tega, da bi bili samooskrbni. Pogosto kupujemo od bližnjih kmetov ali pa pri trgovcih kupujemo ekološke izdelke, kolikor se da lokalne, ali pa iz pravične trgovine.

Menite, da bi vaša vas, ki ji pravite tudi družbeni laboratorij, res lahko delovala kot model za organiziranje družbe v prihodnosti?
Predstavljamo le enega izmed številnih poskusnih modelov. Svet se bo moral zelo hitro preusmeriti, zato je zanimivo opazovati različne modele, kateri delujejo in kateri ne. Na svetu je že okoli 10.000 ekovasi, nekatere imajo 20-, 30-letno zgodovino, iz katere se lahko učimo. Seveda si želimo postati neke vrste zgled, a se zavedamo, da nič ni popolno.

A govorimo le o vaseh, kakšna je prihodnost mest?
Seveda bodo mesta v prihodnosti obstajala, a bodo morda manj gosto naseljena, kot so danes. Tako zelo gosto poselitev si lahko privoščimo zaradi zelo poceni energije in nevzdržnih sistemov, ki omogočajo, da določeni procesi tečejo, čeprav so vir težav. Mesta, kot jih poznamo danes, so nastala zaradi procesa industrializacije. Na enem mestu smo potrebovali veliko ljudi z določenimi znanji, v mestih so zrasli izobraževalni centri. Potrebovali smo dobavo električne energije, organizacijo prevoza, delovno silo ... Mesta so morala na enem "mestu" združiti vse te različne komponente, da bi omogočila industrializacijo. A v zadnjih 10, 20 letih razlogi za tako organizacijo življenja pospešeno izginevajo. Proizvodnje ne potrebujemo več v velikih mestih, pravzaprav jo je pametneje umestiti drugam, npr. bližje naravnim virom.

S 3D-tiskalniki in vseprisotno medmrežno povezavo lahko znanje za proizvodnjo udejanjiš kjer koli, tudi v manjših krajih. Nekaj podobnega se dogaja v avto-moto industriji, kjer motorje in vozila ponekod že sestavljajo enega po enega namesto v množični produkciji. Podobno se spreminja tisk, knjige lahko tiskamo eno po eno in kljub temu ostajamo cenovno bolj ali manj konkurenčni. Počasi se vendarle poslavljamo od ideje velike industrije, ki hkrati pomeni tudi veliko skladiščenja proizvedenih dobrin, ki bodo morda prodane, morda pa tudi ne.

Tudi najnaprednejši politiki nimajo odgovorov, saj je vprašanje tako globoko sistemsko, da je najprej treba povsem popolnoma spremeniti način mišljenja in ustvariti nekaj povsem novega. Politikom je s precej nizkimi proračuni in nizkimi pričakovanji volivcev težko uvesti velike spremembe.

Robert Hall

Kakšne so preživitvene sposobnosti povprečnega zahodnjaka ob naravni ali kakršni koli drugi katastrofi?
Pravzaprav nimamo skoraj nikakršnih preživitvenih sposobnosti. Urbano prebivalstvo je skrajno ranljivo. Ranljivost se je v zadnjih 20, 30 letih še dodatno povečala. Ljudje se spominjajo druge svetovne vojne kot brezupne situacije. Toda stanje je zdaj popolnoma drugačno. Zelo malo dobrin je neposredno dostopnih. Težko je dobiti vodo, težko je dobiti hrano, težko je ogrevati domove. Odvisni smo od centraliziranih sistemov ogrevanja, kombiniranih s pametno tehnologijo, ki avtomatizira upravljanje neprekinjenega delovanja. Zato bi bilo v kriznih razmerah zelo težko zagotoviti osnovne stvari. Najranljivejša pa so prav urbana središča, kjer smo popolnoma odvisni od elektrike. Potrebujemo jo že za črpanje pitne vode. Če bi bila dobavna veriga zaradi naravne katastrofe ali finančne krize prekinjena, imajo nakupovalna središča zalog hrane le za tri dni.

Ali nismo prav v zadnjih letih izgubili tudi ogromno osnovnih preživitvenih znanj?
Da, izguba je ogromna, a se zanimanje za tovrstna znanja vrača. Obstajajo pa zelo različne interpretacije tega, kakšno znanje potrebujemo. Nekateri skušajo ugotoviti, kako se čim bolj zaščititi in ubraniti naravne vire, do katerih lahko dostopajo. Drugi pa ugotavljajo, da bomo preživeli le v sodelovanju z drugimi ljudmi. Sam se seveda zavzemam za drugo izbiro. Ne zdi se mi potrebno, da "ubranimo" naravne vire, temveč da ugotovimo, kako jih ohraniti ali pa jih razviti tako, da jih bo dovolj za vse. Mislim pa, da bodo sledili krize in zlomi, ki bodo uničujoči.

7 korakov nujnih za spremembo

1. Ukiniti rast BDP-ja kot edini kazalec boljšega življenja. 2. Obnoviti javne vire in dobrine, ki so zdaj razdrobljeni v lasti različnih institucij ali zasebnikov. 3. Omogočiti obnavljanje rodovitnih zemljišč, ki smo jih popolnoma izčrpali. 4. Spodbujati družbeno solidarnost, saj se razlike v dohodkih ljudi po vsem svetu še vedno povečujejo. Na ta način ne moremo oblikovati trajnostne družbe. 5. Uvesti participatorno odločanje. Več ljudi se mora vključiti v odločanje, saj so odločitve, ki so pred nami, težje kot kdaj koli. 6. Uvesti družbene inovacije, da bi na novo zasnovali življenje v skupnosti, pri čemer je treba razmišljati holistično, in ne le uvajati posameznih sprememb. 7. Treba je podpreti pobude, ki jih predlagajo posamezne lokalne skupnosti, saj je to najučinkovitejši način za reševanje težav.


Doštudirali ste tudi ekonomijo, ste kdaj razmišljali o tem, kakšen bi moral biti ekonomski model prihodnosti?
Eden najtežjih procesov bo odmik od visoko industrializiranih nacionalnih gospodarstev, ki so med seboj povezana v svetovni proizvodni sistem. Dobrine so transportirane vsepovsod po svetu, gospodarstva drug drugemu uvažajo in izvažajo tako rekoč iste proizvode, da bi zagotovila raznoliko ponudbo. A gospodarstvo bi se moralo lokalizirati. Predvsem voda in energija bi morali biti precej manj transportirani, kot sta danes. Torej bi moralo biti gospodarstvo, ki zagotavlja osnovne dobrine, kot so hrana, bivališče, voda, energija, čim bolj lokalizirano. Prepričan sem, da bo mednarodna trgovina sicer obstala, a finančna, okoljska in energetska cena bo znižala njen razmah, kot ga poznamo danes.

Dokler še razpolagamo z naravnimi viri, prehod še lahko izpeljemo brez prevelike bolečine. Zato moramo spodbujati vsakršne lokalne pobude, ki prihajajo od spodaj, pa naj gre za proizvodnjo hrane, oblačil, sodelovanje pri organizaciji prevoza, izobraževanju. V prihodnje bo zelo težko vzdrževati velike sisteme, kot jih poznamo danes.

Bomo morali v prihodnje več časa nameniti zadovoljevanju osnovnih življenjskih potreb?
Posvetiti se temu ni nekaj groznega, temveč nekaj čudovitega. Dobiš priložnost spoznati svoje sosede, odkriti izvirne lokalne recepte, seznaniti se z rastlinami, ki dobro uspevajo v tvojem lokalnem okolju in biti hvaležen zanje. Prihodnost ni temačna, temveč svetla. Poleg tega je te stvari zelo lahko začeti.

Toda za kaj takega bi potrebovali več časa. Z osemurnim delavnikom ne bo šlo ...
Bolj raznolik dan prinaša precej višjo kakovost življenja. To pomeni, da ne opravljaš le ene vrste dela osem ur, ampak počneš različne stvari, pri čemer si s svojimi rokami priskrbiš tisto, kar potrebuješ za preživetje. Ko si v proces vključen in veš, od kod hrana prihaja, je tudi veliko okusnejša.

Do hrane, oblek in drugih dobrin znova vzpostaviš spoštovanje.
Prav v tem je pomen celotnega procesa. Da se s sajenjem, z žetvijo, delom v gozdu kot človek, rekel bi celo kot žival, ponovno povežeš s svojim okoljem. Mislim, da ti povezanost z naravo, ki te obkroža, omogoči stik, ki ga potrebuješ s prostorom, v katerem živiš. To zvišuje kakovost življenja in ti omogoča umestiti sebe v širšo sliko.

Zdi se mi, da je vse skupaj zelo povezano z vse pogostejšimi psihološkimi težavami, s katerimi se spopada sodobna družba. Ljudje se čutijo odmaknjeni od svojega okolja in svojega smisla. Če poznaš ljudi, ki živijo v bližini in si vključen v proces zadovoljevanja svojih potreb, mislim, da imaš precej več možnosti tako za socialno kot mentalno zdravje.

Menite, da smo ljudje res sposobni spremeniti način bivanja, ne da bi bili v to zaradi neugodnih okoliščin prisiljeni?
To je ogromen izziv ... spremeniti življenjski slog, navade, način mišljenja, motivacijo. Kljub temu mislim, da se lahko zgodi zelo hitro. Ljudje smo izjemno prilagodljivi. Priča smo bili že številnim tovrstnim prilagoditvam. Pogovarjal sem se z državljanom ene izmed članic EU-ja, ki je bila nekoč del Sovjetske zveze. Njegova država je šla skozi podobno tranzicijo pred nekaj leti in se kar dobro znašla. Kot je dejal, so morda prav zaradi tega bolje opremljeni za novo tranzicijo, saj so spomini na ogromno spremembo v gospodarskem sistemu še vedno zelo živi in bi lahko služili kot dobrodošle izkušnje. V to kategorijo držav bi umestil tudi Slovenijo.

Ostajate optimist.
Optimist sem, ker vem, da smo ljudje marsičesa sposobni. Malo manj sem optimističen glede institucij in njihove sposobnosti hitrega prilagajanja na spremembe. Ljudje pa se, ko ugotovijo, da se morajo, spremenijo.

Hrana, ki škodi tako človekovemu zdravju kot okolju. Zakaj je ne bi torej umaknili s svojih jedilnih miz, se sprašuje sogovornica Anamarija Slabe. Foto: Pixabay

Kaj bomo jedli?

Pršut in sir? Nič več, prihajajo stročnice, sklede rastlin in mesni nadomestki.

Tanja Kozorog Blatnik

V prihodnje bomo morali, če bomo želeli nahraniti celotno človeštvo, ohraniti svoje zdravje in poskrbeti za okolje, preprosto spremeniti svoje navade. Večji del naše prehrane mora znova postati rastlinski, se strinjajo številni strokovnjaki.

Svetovno prebivalstvo skokovito narašča, z njim pa tudi potreba po vedno večjih količinah hrane. Do leta 2050 bo glede na napovedi Združenih narodov iz leta 2015 svetovno prebivalstvo doseglo nepredstavljivo številko, skoraj 10 milijard (natančneje 9,7), ki bo seveda moralo nekaj jesti. A kaj? "Doseči prehransko varnost, sočasno pa zmanjšati okoljske vplive je eden največjih izzivov, pred katerega je postavljeno človeštvo," v lani objavljeni raziskavi strokovnjakov z Univerze v Lancastru ugotavlja eden izmed njenih štirih avtorjev Mike Berners-Lee.

Leta 2050 bo na planetu Zemlja živelo 9,7 miljarde ljudi, napovedujejo pri Združenih narodih. Foto: Pixabay

Obenem pa je prav pridelava hrane eden velikih onesnaževalcev okolja, ki ga že tako bremeni podnebna kriza, s hrano pa pomembno prispevamo k izpustom CO2. Če bomo s hrano ravnali tako, kot to počnemo zdaj, se bo človeštvo znašlo v težavah, saj kmetijstvo pridela precejšen odstotek vseh toplogrednih plinov. A ni vse tako črno, trdijo raziskovalci. Hrane je na svetu dovolj in je bo tudi čez dobrih 30 let, a bomo morali sprejeti nekatere revolucionarne ukrepe: nehati bomo morali proizvajati hrano posebej za živali, nedopustno je tudi, da hrano uporabljamo za biogoriva.

Treba bo poskrbeti, da bo distribucija hrane po vsem svetu nemotena, največjo težo pa bodo pri spremembah imeli kupci sami, ki bodo preprosto morali spremeniti prehranske navade, navajajo, pri čemer pa opozarjajo, da se v raziskavi niso ukvarjali s tem, ali so omenjeni ukrepi dejansko mogoči in kako bi jih izvedli, ampak so glede na javno dostopne podatke zgolj izračunali, da bi z že zdaj razpoložljivimi resursi dosegli svetovno prehransko varnost.

Avtorji tako problematizirajo, da je kar 14 odstotkov svetovne hrane predelane v biogoriva (pri čemer to biogorivo predstavlja le odstotek vseh goriv).

Z vidika ogljičnega odtisa je daleč najbolj problematično govedo, zato tudi okoljski strokovnjaki uporabo mesa in mlečnih izdelkov odsvetujejo. Foto: Pixabay

Največjo težavo pričakovano vidijo v industrijski proizvodnji mesa in mlečnih izdelkov, za katere vemo, da imajo daleč največji ogljični odtis. "Najbolj okoljsko obremenjujoče je meso, sploh meso goveda, ki prihaja iz Južne Amerike, Brazilije, Argentine," pojasnjuje Anamarija Slabe z Inštituta za trajnostni razvoj. "Rdeče meso ima že samo po sebi največji ogljični odtis, ker gre za prežvekovalce, v Braziliji pa se razmere še poslabšujejo, saj izsekujejo pragozd za to, da naredijo pašnike za govedo. In ti pašniki so zaradi erozije, ki je v tropskih predelih močnejša, potem uporabni le nekaj let. Poleg izpustov, ki jih povzroča že sama reja goveda, je torej prisoten še ta uničujoči učinek izsekavanja gozdov, saj jih ne imenujejo zaman pljuča Zemlje."

Zadnje študije skušajo v oceni ogljičnega odtisa zajeti celoten življenjski cikel nekega živila, torej tudi, kaj žival poje, in transportno pot živila, še razlaga.

Ogljični odtis
V izračunu ogljičnega odtisa npr. kilograma govejega mesa je vključena celotna življenjska pot živali, ki je za ta kilogram mesa živela in umrla, obenem pa tudi celoten cikel vseh kilogramov rastlin, ki jih je ta žival pojedla, gnojila, ki so bila za gojenje teh rastlin uporabljena, voda, ki so jo porabile tako živali kot rastline itd. Pa tudi, jasno, transport živali, delo v klavniški industriji, pakiranje hrane, prodaja, nato pa še kuhanje/pečenje in na koncu celo metanje hrane v smeti.

Po podatkih ameriške okoljevarstvene organizacije Environmental Working Group (EWG) imajo največji ogljični odtis jagnjetina (39,2 ekvivalenta ogljikovemu dioksidu na kilogram), govedina (27) in sir (13,5). Sledijo druge vrste mesa, kot so svinjina, puranje in piščančje meso (to ima npr. zgolj tretjino odtisa govedine - 6,9), pa tunina (6,1) in jajca (4,8). Manj kot tri ekvivalente ogljikovemu dioksidu imajo rastline: krompir (2,9), riž (2,7), oreščki (2,3), stročnice (2), različne vrste zelenjave (2) in sadja (1,1) ter mleko (1,9).

Ob tem pa opozarja, da tudi slovensko goveje meso pogosto ni veliko "čistejše" od južnoameriškega, saj se tudi v Slovenijo uvaža kar precej soje iz Brazilije, "kjer pa spet izsekavajo pragozd, da naredijo prostor za polja, na katerih pridelujejo sojo, tudi gensko spremenjeno". "Težava je, da kupec tega niti ne ve. Delu kupcev je mogoče vseeno, marsikomu pa ne bi bilo vseeno, a tega sploh ne ve," izpostavlja problematiko uvažanja gensko spremenjene soje.

Sodeč po izračunih britanskih raziskovalcev je 34 odstotkov svetovne hrane, ki bi jo prav lahko pojedli ljudje, namenjene živalim, vključenim zgolj (!) v industrijsko proizvodnjo mesa in mlečnih izdelkov. Pri tem eden izmed avtorjev zgoraj omenjene raziskave, Nick Hewitt (sicer deklariran vegetarijanec, na kar opozori tudi v predstavitvi raziskave), izpostavlja, da v ta odstotek ni vštet tisti del prebivalstva, ki meso in mlečne izdelke uživa zato, ker nima dostopa do drugačne hrane oz. do drugih virov proteinov. "To je izjemno neučinkovito z vidika preskrbe z za človeka življenjsko pomembnimi hranili, saj pri tem izgubljamo energijo, izgubljajo se odstotki proteinov, železa in cinka, ki bi jih ljudje lahko zaužili prek rastlinske hrane," poudarja Hewitt.

Koruza je ena tistih rastlin, ki se množično sadi za hrano živali, tudi v Sloveniji je velik del (ravninskih) kmetijskih površin namenjenih koruzi. Samo lani (ko je bila letina sicer rekordna) je bilo v Sloveniji pridelanih 350.489 ton koruznega zrnja. Foto: Pixabay

Vladimir Mićković iz Kuche, ljubljanske restavracije, ki ponuja izključno hrano na rastlinski osnovi, za katero verjame, da je hrana prihodnosti, se strinja: "Preprosto ne moremo nahraniti 10 milijard ljudi z mesno pridelavo, to je popolnoma neracionalno. Mi želimo v telo dobiti tisto, kar je v zemlji: hranila, minerale, vitamine. In to rastline počrpajo. Potem pa postavimo med rastlino in sebe medij – žival. Ki pokuri vmes 10-krat toliko energije zato, da potem to isto stvar skozi meso vnesemo v telo. Preprosto podaljšamo si pot, kar je uničujoče za okolje."

"Že samo z matematičnega vidika ne moremo tako nadaljevati. Zato se že pojavlja toliko alternativ. Ker bomo kar naenkrat ugotovili, da nas je res ogromno in da je treba nekaj spremeniti," je prepričan.

Potem pa je tu še en vidik: zdravstveni. "V Sloveniji pojemo štirikrat več rdečega mesa, kot ga priporočajo zdravstvene organizacije," podatke Nacionalnega inštituta za javno zdravje navaja Slabetova in dodaja, da bi, če bi se v Sloveniji zgolj približali prehranskim priporočilom strokovnjakom, naredili nekaj dobrega tako za svoje zdravje kot za okolje: "Vemo, da so v Sloveniji zelo pogoste bolezni srca in ožilja, ki so tesno povezane z maščobami živalskega porekla."

Soja, tudi gensko spremenjena, se na vedno večjih površinah goji tudi v Latinski Ameriki. Predvsem v Braziliji prostor za polja dobijo z izsekavanjem deževnega pragozda. A čeprav je zemlja s hranili zelo bogata, je uporabna le nekaj let, saj je v tropskem pasu erozija precej močnejša. Foto: Pixabay

Mićković opaža, da se ta premik že dogaja – med gosti in kupci imajo tako večinoma vsejede ljudi, pojasnjuje in dodaja: "Največkrat od gostov slišimo: 'Saj vem, da meso ni dobro zame, zadnje čase jem v večini rastlinsko, ampak včasih pa moram kakšen pršut ali sirček.' In mislim, da je to že zelo velik napredek, velika sprememba paradigme."

"Mislim, da ni bila etika tista, ki je premaknila ljudi, ampak skrb za lastno zdravje in odnos do okolja. Tem informacijam se ne moreš več izogniti," je prepričan sogovornik. "Ljudje si najbolj od vsega želijo dobro, okusno hrano. Če jim ponudiš kakovostno hrano, ki bo hranljiva zanje in ki je hkrati okusna, bodo ljudje to jedli. Česar pa ne prebavljajo, je ideologija. In mi smo ideologijo odstranili iz naše komunikacijske enačbe. Odstranili smo besedo vegansko, izogibamo se besedi zdravje. Če si pozneje nekdo premisli, če začne bolj ali pretežno presegati po rastlinski hrani, je to učinek tega, ampak tega jim ne morem jaz reči, do tega spoznanja morajo priti sami."

V Sloveniji je sicer velik del kmetij hribovsko-gorskih, kjer so možnosti kmetovanja omejene in kjer trenutno ni smiselno ali mogoče uvajati katere druge oblike kmetijske proizvodnje, pravijo pristojni. Anamarija Slabe priznava, da je to deloma res, a da ti predeli niso niti tako sporni. Težava, ki jo vidi, je, da kmetje tudi ravninske predele izkoriščajo bodisi za rejo živali bodisi za pridelavo hrane za živali, namesto da bi tam sadili kaj drugega: "Ogromno živinoreje je na ravninskih območjih, poleg tega pa na poljih pridelujejo hrano za živinorejo. In mislim, da je prav to treba najprej začeti reševati."

Tudi Mićković opozarja na ta vidik, pri čemer pa sistemsko težavo vidi v t. i. evropskih subvencijah, saj se po njegovem mnenju mnogo kmetov za gojenje določene kulture odloča na podlagi tega, ali bo zanjo dobil dodaten denar: "Sam jih razumem. Če imaš na izbiro, ali nahraniti sebe in družino na ta način ali stradati ... to v bistvu sploh ni izbira." Zato meni, da bodo potrebne sistemske spremembe: "To so zadeve, ki so veliko večje od mene, na katere ne morem kar tako vplivati. Je pa treba o tem čim več govoriti. Ker na koncu odločajo kupci. Zakaj se je ponudba izdelkov na rastlinski osnovi tako povečala? Ker je trg videl potencial."

Avokado je trenutno zelo modno sadje, a tudi zelo problematično z okoljskega vidika, saj za svojo rast potrebuje ogromno vode. Foto: Pixabay

Okoljsko sporni sicer niso samo mesni in mlečni izdelki, ampak tudi določene vrste sadja in zelenjave, predvsem tropsko sadje in avokado, ki je na primer najvišje na tej lestvici – tako zaradi tega, ker prihaja k nam iz oddaljenih krajev (najbližje Sloveniji ga sicer pridelujejo v Španiji, Izraelu, Grčiji, tako da transport morda niti ni tako problematičen, pojasnjuje Slabetova), kot tudi zaradi ogromne količine vode, ki je potrebna za njegovo pridelavo. "Težava je, da je avokado modno sadje, saj prehranska priporočila vsebujejo uživanje velikih količin rastlinskih maščob, in avokado naj bi bil eden tistih supersadežev, ki je zelo priporočljiv v paleoprehrani ali nizkoogljični visokomaščobni prehrani. In tu bo treba nekaj spremeniti, saj dolgoročno zagotovo ni smiselno, da avokada pojemo toliko, kot ga pojemo zdaj," opozarja Slabetova. Pri tem pa (napol) v šali dodaja: "Razen seveda, če se ne bo podnebje tako spremenilo, da ga bomo lahko pridelovali tudi pri nas, in če odkrijemo načine, kako ga pridelovati brez ogromnih količin vode."

Za lastno zdravje in za zdravje okolja bi moralo človeško prehrano sestavljati predvsem ogromno različnih vrst zelenjave, predvsem pa stročnice. Foto: Pixabay

Mićković ob tem opaža, da je v splošnem težava človekovega pristopa k hrani to, "da se obsedeno loti ene stvari" – pa naj bo to meso ali (ena) vrsta rastlinske hrane. "Človeku se najbrž ne bi dobro godilo, če bi vse življenje jedel samo bučke, ali pa sire, meso ... Večja težava kot meso samo je to, da ljudje ne jejo dovolj raznoliko," verjame sogovornik.

Kaj naj se torej (pogosteje) znajde na naših mizah oz. krožnikih? Študije oz. zdravniki, ki se ukvarjajo s prehrano, ugotavljajo, da so izjemno koristne za zdravje predvsem stročnice, navaja Slabetova in dodaja, da so koristne tako z okoljskega vidika, saj v tla vračajo dušik, kot tudi z zdravstvenega vidika, "saj vsebujejo veliko beljakovin, ogromno balastnih snovi in drugih snovi, ki so idealna hrana za bakterije v našem telesu". "Stročnice so res super in bi jih morali uživati dvakrat dnevno, čeprav se to mogoče sliši veliko," je prepričana Anamarija Slabe in našteje, kaj vse lahko uporabimo: sojo, ki se je zadnje čase vse več pridela tudi v naši bližini, na primer v Podonavju ali v Avstriji, lečo, čičeriko, "fižola in graha pa sploh ne omenjam, saj sta tako in tako pri nas doma".

Človeški organizem se je razvijal skozi tisočletja. In skozi zgodovino je bil človek sit, če je zaužil dovolj balastnih snovi. Stročnice nas torej dejansko nasitijo, ne iščemo več mašil, ne čutimo tako hitro lakote. To se nam lahko zgodi, če uživamo veliko maščob, tudi mogoče ogljikovih hidratov, zlasti sladkorja - takrat ta hrana preprosto "pade" skozi prebavni sistem in telo čuti, da ni dobilo dovolj hrane, zato se počutimo lačne, čeprav smo z vidika energije zaužili veliko kalorij.

Anamarija Slabe

"Mi izbiramo produkte, ki bodo zdržali rast človeštva in katerih proizvodnja je odgovorna do okolja. V teh primerih pač ne moreš izbirati pridelkov, ki rastejo samo v določenih delih sveta, kot so to npr. mandlji. Čičerika, ajda ... to pa lahko raste tako rekoč povsod," vodilo podjetja, katerega soustanovitelj je, opisuje Mićković. "Trudimo se izbirati sestavine, ki niso predrage in ki so lokalno dostopne. Najlažje je delati mleko iz indijskih oreščkov in mandljev. Ampak če želiš pridelati takšno količino mandljev, porabiš ogromno vode. Če razmišljamo o letu 2050 in tem, da potreba po siru raste, to ne bo mogel biti sir iz mandljevega mleka."

Kaj pa bomo torej jedli? "Meso na rastlinski osnovi – kar se je že začelo –, naslednja stvar bo meso, vzgojeno v laboratoriju. Malo je strašljivo, res. Ampak ... whatever it takes (kar koli je treba). Ljudje pač potrebujejo to mamilo, meso. In zato zdaj znanstveniki, razvijalci iščejo vse mogoče načine, da zadovoljijo to raznoliko potrebo po proteinu," našteva Mićković.

Je torej prihodnost prehrane v mesnih nadomestkih, smo vprašali tudi Slabetovo, ki je svojo doktorsko disertacijo posvetila ekološkemu kmetijstvu in trajnostni samooskrbi s hrano. "Prepričana sem, da je človek, ki že vse življenje uživa meso, ki je prepričan, da brez njega ne more, in mu je okus zelo všeč, zelo vesel nekih nadomestkov mesa, nekdo, ki s tem nima težav, pa nadomestkov sploh ne išče. Išče hrano." Podobno meni tudi Mićković: "Meso je tu zgolj del debate. Na koncu gre za to, da se ljudem spet ponudi prava hrana. V supermarketih vidiš polico za polico prehrambnega spektakla – samih predelanih stvari, hrane pa bore malo."

Mićković je prepričan, da meso in siri rastlinskega izvora sicer lahko prispevajo k raznolikosti prehrane, a kljub temu bi ljudje morali jesti predvsem več raznovrstne zelenjave. Foto: MMC RTV SLO/ Miloš Ojdanić

Slabetova mesne nadomestke in (drugo) predpripravljeno hrano vidi bolj kot priročen izgovor za ljudi, ki si ne vzamejo časa za pripravo hrane doma: "Ko se enkrat vprašamo, kako lahko podpremo svoje zdravje in dobro počutje s hrano, ugotovimo, da bo najbolje tako, da bomo uživali čim manj predelanih živih, da si bomo čim večji del obroka pripravili sami, da si lahko marsikateri obrok pripravimo doma in ga vzamemo s seboj v službo, kakšno stvar lahko pripravimo za en ali dva dni vnaprej." Sčasoma bodo oz. so to prepoznali tudi ponudniki v restavracijah, cateringih itd., je prepričana, saj se to v tujini že razvija, pri nas pa je ponudba še bolj v začetni fazi, ugotavlja.

Tovrstno hrano ponujajo tudi v Kuchi, kjer so, kot omenjeno, poskrbeli tudi za ljubitelje mesa, ki jim ponujajo mesne nadomestke iz ajde in soje, vendar Mićković ob tem opozarja: "Vsi ti polpeti na rastlinski osnovi so prijaznejši do okolja ali pa vsaj manj škodljivi kot z antibiotiki našopano meso, ampak to še vedno ni hrana, ki bi jo ljudem svetoval. Jesti bi morali zelo raznoliko: sklede rastlin. To je po mojem mnenju ultimativna prehrana za človeka: da uživa raznolike obroke, zato da res dobi čim več hranil. Črevesna mikrobiota je steber imunskega sistema, našega počutja. In od hrane je odvisno, kakšno sestavo črevesne mikrobiote razvijemo."

V osnovi je to boj za normalizacijo vse hrane. Rastlinska hrana ni eksotika, ki bi morala biti tretirana kot "alternativna prehrana". In to paradigmo bi mesni lobiji radi poglobili, zato pa jim mešanje polic ne diši. Prav je, da se police mešajo, že samo zaradi sporočila. Mogoče bo čez nekaj let to povsem normalno, ker se situacija spreminja iz desetletja v desetletje.

Mićković o "mešanju" polic z mesom rastlinskega izvora in klasičnim mesom.

Pa je realno pričakovati, da se bo človeštvo ali vsaj njegov pretežni del preusmeril v izključno rastlinsko hrano? "Pa saj v vzhodnem svetu je trenutno prevladujoča rastlinska hrana!" pravi Mićković, ki sicer priznava, da v tem pogledu zadnja leta precej izstopa Kitajska, kjer zaradi hitrega gospodarskega razvoja skokovito narašča mesna poraba.

Številne raziskave sicer med hrano prihodnosti štejejo tudi žuželke. Mićkovič pojasnjuje, da v restavraciji o ponudbi take hrane še ne razmišljajo, pa ne zaradi etičnega vidika, "ampak ker ta debata pri nas še ni tako v ospredju, o tem se sploh še ne pogovarjamo". V ZDA je medtem ponudba tovrstne hrane po njegovem mnenju že večja: "Na bencinskih črpalkah imaš na voljo ocvrte čričke."

Sam velik potencial vidi predvsem v algah. "Alge bodo velika stvar. V njih je veliko hranil, proteinsko gledano so pa sploh ... V algah je 70 odstotkov proteina, kolikor ga ne najdeš v nobeni živali ali rastlini. Mislim, da je največ proteinov v bučnih semenih, kjer jih je 28 gramov na 100 gramov, torej 28 odstotkov. Alge bodo velika stvar, ampak šele, ko ugotovijo, kako jih nadzorovano vzgajati. In tukaj je potrebne še nekaj poti. Pa na drugi strani bo treba najti tudi okusno aplikacijo alg. Ker ... to je ogabno. Na koncu je vedno okus v ospredju. Zakaj pa hočejo ljudje jesti burgerje?"

Eksotično sadje, mandlji, avokado – to je hrana, ki zaradi prevoza in porabe vode okolje najbolj obremenjuje. A Mićković priznava, da si sami tudi kdaj privoščijo kakšno banano – dobijo jih namreč v trgovinah, ko jih te zaradi prezrelosti umaknejo s svojih polic. Foto: Pixabay

Anamarija Slabe medtem opozarja, da je pri vseh teh dolgoročnih napovedih pomembno, da pogledamo celoten proces oz. življenjski cikel posamezne zamisli, zato težko ocenjuje, ali bodo tovrstne ideje zares uspele in ali bodo na koncu tudi vzdržne. Pomembnejše se ji zdi, da se ljudje ozrejo vase, ugotovijo, kaj je dobro za njihovo zdravje in dobro počutje, kakšna vrsta hrane, način prehranjevanja oz. odnos do hrane to podpira, sočasno pa upoštevajo tudi vplive te hrane na planet oz. okolje.

Zato kot najpomembnejše izpostavlja, da se ljudje osredotočajo na samooskrbo, da ohranjajo mozaično pridelavo hrane. "Še vedno je veliko možnosti za vrtičke ob hišah, za vrtičke ob mestih, veliko možnosti imajo tudi kmetije, ki pridelujejo za svojo neposredno okolico. In to je gotovo nekaj, čemur bi morali posvetiti več pozornosti s spodbudami, z izobraževanjem, ker je to tisto, kar nam lahko zagotovi res kakovostno hrano," pravi vodja inštituta, ki med drugim organizira tudi projekt Šolski eko vrtovi, v okviru katerega otrokom predstavljajo osnove pridelave hrane, zlasti sadja in zelenjave, s čimer jim dajejo popotnico za življenje.

Na svetu je več kot 20.000 užitnih rastlin. Zato mi je vedno smešno, ko me ljudje sprašujejo: pa kaj vi sploh jeste? Ogromno različnih stvari! Nekaj "malega" se pa le najde v kraljestvu rastlin.

Vladimir Mićković

Kot opozarja, ima procesirana hrana obremenjujoč vpliv na človekovo zdravje, s tem pa tudi na celoten zdravstveni sistem, kar je glede na starajoče se prebivalstvo tako v Sloveniji kot v svetu ključnega pomena. Zato želijo otroke že od malih nog seznaniti z osnovami pridelave zelenjave, tudi zelišč, da se poučijo, kaj je mogoče, kako je mogoče nekaj pridelati: "Da se lahko pozneje, če imajo veselje, brez strahu tega tudi lotijo." Izobražujejo tako vzgojitelje in učitelje kot tudi otroke same, šolah, vrtcih, tudi srednjih šolah in opažajo, da je zanimanja za to vedno več.

A ljubiteljski vrtnar, ki se odloči, da si bo na koščku zemlje pridelal hrano in živel zgolj od tega, lahko že na začetku naleti na oviro: katera semena oziroma sorte izbrati. "Obstaja precejšnja verjetnost, da se tista semena, ki so namenjena intenzivni pridelavi, pri nas doma ne bodo vedno obnesla. Mi potrebujejo sorte, ki imajo globlji koreninski sistem, sorte, ki so odpornejše, zlasti to velja pri sadju," razlaga Slabetova in izpostavi, da se je ekološka pridelava jabolk v Sloveniji zelo razširila, ko so začeli množičneje saditi sorto topaz, ki je odpornejša proti boleznim. "Vrste oz. sorte, ki jih izberemo, so tako zelo pomembne za uspeh," poudarja in dodaja, da je pri nas na voljo zelo veliko ekoloških semen, tako da tudi to ne bi smelo biti tako težko.

Mićković že opaža, da se vedno več mladih odloča za pridelavo hrane: "Vedno več je ljudi med 20. in 30. letom, ki si rečejo: 'Jaz bom gojil hrano, in to na odgovoren način.'" Na splošno težav z dobavitelji oz. pridelovalci nimajo, saj je ponudnikov ekoloških živil, na primer majhnih kmetij (tudi na obrobju Ljubljane), vedno več. V restavraciji in tudi sicer v Kuchi težijo k temu, da uporabljajo lokalno in ekološko pridelane surovine. "Zakaj je kmetijstvo zdaj tako pomembna tema? Ker škropimo s pesticidi, ker uničujemo zemljo z monokulturami. In potem tudi to, kar zraste v tej zemlji, ni tako bogato, kakor bi lahko bilo. Celoten cikel je v težavah. Zato delamo neposredno s pridelovalci, nimamo nekih posrednikov," pojasnjuje Mićković in dodaja, da si s pridelovalci delijo znanje, izkušnje, poleg tega pa, ker izločijo posrednike, na koncu dosežejo tudi nižjo ceno.

Sami hrano konzervirajo oziroma predelujejo z dodajanjem soli oziroma konzerviranjem v slanici ali pa dodajanjem različnih bakterij: "Predvsem pri sirih je ta igra: kaj boš dodal in koliko časa boš staral." Obenem izdelujejo tudi mesne nadomestke klobas oz. slanine, ki so ju poimenovali po svoje: Batina in Bucko. Mesni lobiji, opaža, namreč iščejo vse mogoče načine, da bi zadržali svoj odstotek prodaje: "Mesna industrija se zelo boji kakršnega koli padca, ker ima že majhen padec v potrošnji za njih velike posledice, ker so marže mikroskopske. Zanje enoodstotni padec pomeni na stotine zaprtih obratov, ker je cena tako umetno ustvarjena."

Pomembno je učiti otroke, kako se pridela hrana, opozarja Slabetova. Foto: Pixabay

Ker so se zavedali, da bodo imeli slej ko prej težave zaradi poimenovanja svojih izdelkov, so se že vnaprej odločili, da se poimenovanjema klobasa in slanina izognejo: "Da, malo smo pazljivi, saj inšpektorji že opozarjajo, da so imena, kot so sir, klobasa, slanina ipd., lahko baje le v domeni mesnih izdelkov. Na koncu človeku daš izdelek, ki je videti kot klobasa in ima dizajn, ki ga pripisujemo klobasam, potem lahko gor piše, kar hoče, in ljudje bodo še zmeraj vedeli, za kaj gre. Ti poskusi lobijev me kar zabavajo."

Eden izmed mitov, ki jih Mićković skuša razbiti, je, da nemesne, zdrave, ekološko pridelane hrane ni mogoče dobiti poceni. "Mislim, da lahko vegansko ješ zelo poceni. Podraži pa se, če želiš jesti ekološko, organsko, da "obkljukaš vse kljukice". Ampak ne tako zelo. V središču Ljubljane so kosila med šest in 10 evrov, isto kot pri nas. Pa pri nas dobiš polnovredne obroke iz polnovredne hrane. Samo malo se moraš posvetiti temu, kar ješ. Ker fižol ni drag. Ajda ni draga. Ječmen ni drag. Iz rastlin lahko sestaviš zelo zdrave in okusne obroke. Ampak tukaj govorimo o restavracijah. Doma lahko za ta denar celotno družino nahraniš."

Fižola za zrnje smo po podatkih SURS-a v l. 2018 pridelali 1.437 ton, kar je za 60 odstotkov več od letine 2017, ki je bila slaba. Krmni grah je obrodil slabše kot leto prej (2,4 t/ha). Na 434 hektarjih smo ga pridelali 1.051 ton. Foto: Pixabay

"Varovanje zdravja se danes tako zelo sklada z okoljskim, podnebnimi zahtevami, da tukaj sploh ne bi smelo biti dvoma (kaj storiti, op. a.)," je prepričana Slabetova. Ob tem poudarja: "Moramo pa biti pripravljeni tudi kaj poskusiti. Če se ne počutimo dobro, moramo poskusiti." In kako? "Iz prehrane lahko izločimo sladkor. Toliko je informacij o tem, kako je rafiniran sladkor škodljiv. In lahko si rečem: 'O. K., vzamem si 30 dni časa in tole iz prehrane izločim. Pa bom videl, kako se počutim.' 30 dni v življenju ni veliko, lahko pa se nam življenje spremeni, če se izkaže, da se bomo počutili bolje," navaja primer in dodaja, da isto velja za tiste, ki ne morejo nehati jesti mesa, a obstajajo znaki, da bi bilo to za njihovo zdravje priporočljivo. Gre za majhne korake, ki pa lahko sčasoma marsikaj prinesejo.

Mićković pa velik potencial vidi tudi v agroforestaciji: "Upam, da bomo v prihodnosti imeli vse več kmetij, ki za vzgojo uporabljajo sisteme, ki posnemajo gozdove in njihovo samozadostnost. Na takih kmetijah rastejo različne rastline, ki se med sabo "informirajo", si pomagajo. In potem ne potrebuješ pesticidov, gnojil, ne potrebuješ vseh teh stvari, ki ti v monokulturnem kmetijstvu uničujejo zemljo in kakovost pridelka."

Hočeš nočeš bo človek torej moral nekaj spremeniti. In do velikih družbenih sprememb navadno vodijo majhni koraki.

Najbolj zdravi in do okolja prijazni mobilnosti sta dve – hoja in kolesarjenje. Foto: EPA

Kako se bomo premikali?

Za razdalje do 10 kilometrov na kolo, do 500 kilometrov na vlak

Anja P. Jerič

Slovenci smo lani za osebno mobilnost porabili 16 odstotkov družinskega proračuna, kar je največ v Evropi. "Številke so šokantne, nekateri delajo tudi po tri dni v tednu za osebno mobilnost," opozarja Aljaž Plevnik.

Osemdeset odstotkov zaposlenih Slovencev za pot v službo prevozi manj kot dvajset kilometrov, avto pa na parkirišču stoji več kot 23 ur na dan. Strošek mobilnosti lahko znaša tudi do 500 evrov na mesec. Slovenija je ena najbolj motoriziranih držav v Evropi, a jasno je, da bo treba zaradi varovanja okolja, višje kakovosti življenja, prostorskih omejitev in razvoja tehnologije naše navade spremeniti. Kako se bomo premikali čez deset, dvajset let? Bo osebni avtomobil postal luksuz, se bomo v njega usedli le za nedeljski družinski izlet, vmes pa bomo večino opravkov opravili z javnim prevozom, ki bo učinkovit, cenovno ugoden in pogost? Kakšna je prihodnost električnih vozil in njihove souporabe? Kaj pa letalski promet, ki se je tako razmahnil, da za konec tedna letimo v London ali Rim samo zato, ker nas k temu vabi cena vozovnic? Koliko trajnostnega je zares v turizmu, če obiskovalec prileti v državo 10.000 kilometrov daleč, pa čeprav nato na destinaciji samo kolesari in hodi?

Na ta vprašanja sta odgovarjala Matej Ogrin, ki na oddelku za geografijo Filozofske fakultete v Ljubljani med drugim predava geografijo turizma in prometa, je pa tudi predsednik nevladne organizacije CIPRA, in Aljaž Plevnik z Urbanističnega instituta, ki je strokovnjak za trajnostno mobilnost in strateško prometno in prostorsko načrtovanje.

Državljani Evropske unije so leta 2013 prepotovali približno 12.850 kilometrov na osebo (več kot 70 % z avtomobili), kar pomeni 5-odstotno rast v primerjavi z letom 2000. Foto: EPA

Navedla sem svoj primer – v Ljubljano se vsak dan 40 minut vozim z osebnim avtomobilom, v mestu plačujem parkirnino, delodajalec pa mi povrne stroške javnega prevoza – vlaka. Koliko časa bom morala (ali če se vprašamo drugače: bom lahko) še prihajala na delo na tak način? "Dolgo več ne, saj se vam ne bo izplačalo. V Ljubljani se bo v desetih letih javni prevoz tako kakovostno izboljšal, da bo postal sprejemljiva alternativa – ne bo prisilna, ampak racionalna odločitev. Ta proces traja že deset let, mesto se zapira za avtomobile, parkirišče postaja plačljiva kategorija, kar je tudi prav. Vsak, ki zaseda prostor, mora za to tudi plačati," meni Plevnik, ki dodaja, da za zdaj v prestolnici število parkirišč še narašča.

"Ne smemo vseh avtomobilov zažgati na grmadi"

Ogrin, ki omenja izraz invazija avtomobilov, opozarja, da bomo morali obstoječo infrastrukturo bolje uporabiti – po eni strani z učinkovitim javnim prevozom, po drugi pa z drugačno razporeditvijo dnevnih poti. "V mislih imam predvsem fleksibilne delavnike, tudi delo od doma," je dejal. A obenem je ob poudarjanju javnega prevoza opozoril na to, da ljudem ne bomo smeli kar povsod in vedno prepovedati rabe osebnega vozila. "Na slovenskem podeželju, npr. na Rakitni ali v Cerknici, se ljudje že vrsto let vozijo z avti – prvič zato, ker je prometa tam zelo malo, drugič zato, ker dvomim, da jim bo država v kratkem zagotovila učinkovit javni prevoz. Zato ni čisto prav, da kar vse avtomobile dajemo na grmado in jih zažigamo, treba bo pametno ukrepati. Tam, kjer se da, je treba zarezati v prometne tokove, torej v mestih, povsod pa to ne bo mogoče."

Različne prometne strategije – evropske in slovenske – se berejo zelo podobno: zmanjševanje števila in uporabe osebnih avtomobilov, širitev javnega prometa in do okolja prijazna mobilnost. Dejstvo je, da je promet eden največjih virov toplogrednih plinov v Evropski uniji – leta 2014 je prispeval 24 odstotkov vseh izpustov. Pri tem prednjači cestni promet – osebni avtomobili so prispevali 44 odstotkov izpustov iz prometa, tovorna vozila in avtobusi pa še nadaljnjih 18 odstotkov. Evropska komisija si je leta 2011 postavila cilj, da bo do leta 2050 dosegla 60-odstotno zmanjšanje izpustov v primerjavi z letom 1990. To pomeni, da bo treba današnje izpuste zmanjšati za dve tretjini. A "navdušenje" nad osebnimi avtomobili kljub temu ne pojenja – prodaja novih osebnih vozil v EU-ju se je leta 2015 povečala za devet odstotkov v primerjavi z letom poprej, registriranih je bilo 13,7 milijona novih avtomobilov.

Slovenija: cestni promet prispeva 99 odstotkov izpustov

Tudi številke za Slovenijo kažejo podobno sliko. Po podatkih Agencije Republike Slovenije za okolje (ARSO) so se izpusti toplogrednih plinov iz prometa v Sloveniji do leta 2014 povečali za 166 odstotkov glede na leto 1986. Tako v EU-ju kot Sloveniji so izpusti toplogrednih plinov v obdobju 1990–2014 narasli – v EU-ju za 13 odstotkov, v Sloveniji pa kar za 97 odstotkov. Glavni vir teh plinov je cestni promet, ki v Sloveniji prispeva kar 99 odstotkov vseh prometnih izpustov. Promet še naprej ostaja tudi edini sektor v Sloveniji, v katerem so se emisije v obdobju 2005–2017 povečale, in sicer za 25,5 odstotka.

Pri predpostavki, da smo Slovenci še posebej navezani na svoje avtomobile, ne gre za nacionalno posebnost, ampak za fazo razvoja. Če je človek lačen neke storitve ali proizvoda, mora iti skozi neko fazo, da to stvar preizkusi, uporablja, zadovolji svoje potrebe in potem ne hrepeni več po njej. Število avtomobilov na Slovenca ni samo posledica tega, da smo posebno "mahnjeni" na avtomobile, ampak tega, da nam škripajo alternative. Družina mora imeti več avtov v garaži, ker nima alternativ, kar kaže na to, da nekaterih nalog nismo opravili.

Aljaž Plevnik

Trenutna uspešnica so električna vozila – a kako dolgo?

Možnost, da se bomo premikali manj, zaradi navad in povezanosti sveta ne pride v poštev, je pa dejstvo, da se bomo morali manj premikati z avtomobili. Kako? Ena izmed stvari bo sprememba goriv, torej premik od dizelskih in bencinskih vozil k alternativnim virom energije. Trenutno so v ospredju predvsem električna vozila. "Da, glavni trend so električna vozila, biogoriva so precej zamrla zaradi spodrsljaja Evropske unije. Ta goriva je zelo silila, a se je izkazalo, da gredo na račun proizvodnje hrane in tudi drugje povzročajo težave. Zato biogoriva niso več tako v ospredju. Trenutno je elektrika res zelo velika uspešnica, a težko rečem, da se bo v prihodnjih letih še bolj razširila, saj ima tudi električno omrežje svoje omejitve. Vprašanje je tudi, ali smo pripravljeni na velik obseg e-mobilnosti, na primer polnjenje ob prometnih konicah. Bolj se mi zdi mogoče, da se bo neka nova alternativa izkazala za pravo, ampak težko napovem, kakšna bo. Ena izmed možnosti so gorivne celice," je napovedal Plevnik. Ogrin se strinja, da bo prišlo do elektrifikacije in porasta drugih alternativnih goriv v prometu, a v prihodnjih desetih letih popolne zamenjave s fosilnimi gorivi ne pričakuje.

Tudi podatki kažejo, da do sprememb prihaja zelo počasi. Res je, da se v Evropski uniji še naprej zmanjšuje število registracij novih vozil z dizelskimi motorji, a za zdaj dizelske motorje zamenjujejo predvsem bencinsko gnana osebna vozila. Različna hibridna in e-vozila kupujejo zgolj premožnejši. Največ električnih vozil so lani prodali v Nemčiji, več kot 67.000, v Združenem kraljestvu in Franciji, najmanj v Litvi, Estoniji in Latviji. Nemčija je na vrhu tudi pri prodaji hibridnih vozil, nekaj kot 100.000 so jih prodali lani, pri nas pa 1.459, kar predstavlja soliden 4,7-odstotni delež avtomobilskega trga.

Nekatera zahodna mesta že nekaj časa omejujejo dostop v mesta vozilom s slabim emisijskim standardom. Eno takšnih je Bruselj, ki je nedavno napovedal, da bodo dizelska vozila v mestu prepovedana leta 2030, bencinska pet let pozneje. Seveda so ob tem napovedali nove linije tramvajev, avtobusov in podzemnih železnic. "Ti ukrepi ne pomenijo, da ljudje ne smejo več z avtomobilom v mesto, ampak samo, da ne smejo v mesto z vozilom s slabo tehnologijo. Se je pa treba zavedati, da gre pri tem omejevanju malo tudi za lov na čarovnice. Če smo čisto odkriti – najnovejši dizli z najnovejšim emisijskim standardom so praktično nedolžni, kar se emisijskih delcev tiče. Če prepovedujemo avtomobilsko dostopnost v posamezna mesta, je edino smiselno, da jo prepovemo za vsa vozila na fosilna goriva. Ampak spet se je treba vprašati, zakaj to počnemo. Glavni problem je velika gostota prometa v mestih. A tudi če bi bila vsa vozila elektrificirana, bi to še vedno povzročalo zelo velike prostorske izgube in veliko porabo energije, saj moramo tudi elektriko nekje dobiti," razmišlja Ogrin.

Foto: Evropska agencija za okolje

Samovozeča vozila kot način dodelanega javnega prometa

Oba se strinjata, da bodo v prihodnosti velik napredek dosegla avtonomna oziroma samovozeča vozila, v ospredje bo, vsaj v mestih, prišel tudi koncept brezlastništva oziroma souporabe vozil, ki bo močno zmanjšal stroške lastništva osebnega vozila. Obstajajo izračuni za Mursko Soboto, da bi z enim takšnim vozilom lahko pokrili dnevne potrebe po mobilnosti desetih ljudi. Plevnik je rešitvi naklonjen: "Pri lastništvu avtomobila se vedemo zelo neracionalno, saj se večina ljudi ne zaveda, koliko stroškov imamo z mobilnostjo. Obstaja spletni kalkulator realnih stroškov avtomobila, ki upošteva tudi padec vrednosti (amortizacijo) avtomobila, letne stroške, zavarovanje. Te številke so šokantne, mnogi delajo tudi po tri dni v tednu za osebno mobilnost. Uradna številka je, da slovenska gospodinjstva 16 odstotkov dohodkov porabijo za promet, a menim, da ta številka ne vključuje amortizacije vozila, ki gre v tisoče evrov na leto. Eno je, da se teh stroškov za lastni avtomobil ne zavedamo, drugo je, da je ena generacija Slovencev morala zadovoljiti hrepenenje po avtu, tretje je, da smo s svojimi odločitvami, kje živimo in kje delamo, pozabili na ta del stroška. Če smo se izselili zaradi cene kvadratnega metra stanovanja nekam na obrobje mesta ali podeželje, moramo vkalkulirati tudi, kako bomo potem vsak dan potovali do dela."

Zato se mu zdijo samovozeča vozila pametna in učinkovita novost. "Samovozeča vozila prinesejo racionalizacijo lastništva, večji delež udeležbe ljudi v prometu, boljšo izkoriščenost vozil, z njimi premagamo statičnost trenutne uporabe vozil – trenutno velik del dneva naši avtomobili stojijo, le 5–10 odstotkov dneva so v uporabi. Nekateri napovedujejo revolucionarne spremembe na tem področju, napovedujejo, da se bo število vozil drastično zmanjšalo. Če bi sistem avtonomnih vozil izpopolnili, bi šlo na neki način za izjemno dodelan javni prevoz z vozili, ki ves čas krožijo po mestu, poleg tega so takšna vozila deloma tudi individualizirana, saj jih lahko najamemo sami, lahko pa jih delimo."

Samovozeča vozila bi se lahko v prihodnosti razširila (predvsem) na mestne ulice. Če se bodo res, bo pokazal čas. Foto: EPA

Oblikovanje sosesk, v katerih je avtomobil gost

V prometnih strategijah je veliko prostora namenjenega spodbujanju dveh najbolj trajnostnih oblik mobilnosti – hoje in kolesarjenja, ki ne puščata ogljičnega odtisa, poleg tega pa s pešačenjem in kolesarjenjem zadostimo tudi dnevnim potrebam po gibanju in tako ubijemo dve muhi na en mah. Plevnik, ki se veliko ukvarja s proučevanjem trajnostne mobilnosti v evropskih mestih, je dejal, da se veliko zahodnih mest zapira za avtomobile in skuša spodbuditi ljudi k tema dvema načinoma mobilnosti. "V Barceloni in nekaterih drugih španskih mestih se je pojavil trend, da bi vse mesto razdelili na območja, na katerih je motorni promet dobrodošel, in velika območja, na katerih je motorni promet tujec. Kot bi ljubljansko Pot ob žici razmrežili po celotnem mestu, na primer. Celotno mesto lahko organiziramo na tak način, z oblikovanjem velikih sosesk, v kateri se lahko ljudje varno gibajo, saj je avto v njih gost, hitrost vožnje pa je omejena na največ 20 kilometrov na uro. Poudarek je tudi na oblikovanju varnejših, udobnejših kolesarskih poti, po katerih lahko brez skrbi kolesari celotna družina. Pomembno je, da alternative postajajo vse boljše – ljudem je treba dati možnost, da bodo poti do deset kilometrov varno, udobno, hitro in brez težav premagali s kolesom."

Tovorni promet – odraz našega potrošništva

Problematične so tudi prenizke cestnine za tovorna vozila, saj ne odražajo dejanskega vpliva tovornjakov na obrabo cest. Samo pri mehanskih obremenitvah gre za 10.000-krat večje poškodbe, če se upošteva še vpliv na okolje, ki je pri tovornjakih večji za tri ali štiri, pridemo vsaj do 30.000-krat večje škode. "Tovorni promet ne pokriva stroškov, ki jih povzroča, za povrh je posredno subvencioniran. Ta nizka cena spodbuja vedno večji obseg poti in voženj na dolge razdalje," je dejal Plevnik, Ogrin pa pri tovornjakih opozarja še na drug vidik: "Promet je povezan s potrošnjo. Vse, kar želimo v trgovinah imeti, ni nič drugega kot promet. Vsi tovornjaki, na katere se dnevno jezimo na cestah, niso nič drugega kot odraz naših želja v veleblagovnicah. V trgovinah so naše želje – ali sosedove, nujno se nam zdi, da imamo pred nosom izdelke z vsega sveta. Tehnološko gledano, imamo rešitve za to, a behavioristično jih prav v prometu nismo sposobni sprejeti. Energetika je že veliko naredila v tej smeri, naša sla po imeti več in potovati več pa ostaja težava."

V poročilu Evropske agencije za okolje (EEA) iz leta 2016 piše, da se je obseg tovornega prometa v EU-ju po letu 1990 znatno povečal – kljub relativnemu upadu, ki je sledil gospodarski recesiji leta 2008. Povečanje obsega je večinoma omogočil cestni promet, ki je leta 2013 obsegal 49 odstotkov prevoženega tovora v EU-ju, manj pa pomorski in železniški promet. Cestni blagovni prevoz je po vstopu Slovenije v EU skokovito narasel tudi pri nas, saj se je obseg tonskih kilometrov slovenskih prevoznikov v obdobju 2004–2014 povečal za približno 80 odstotkov. Slovenija in EU sta si zadali, da bosta do leta 2030 na druge prevozne načine (železniški ali vodni promet) preusmerili skupno 30 odstotkov in do leta 2050 50 odstotkov cestnega tovornega prometa, ki opravlja razdalje, večje od 300 kilometrov.

Če gledamo širše, zunaj Slovenije - nadaljuje se trend urbanizacije, vse več ljudi živi v mestih. Tam, kjer živi 2.000, 3.000, 5.000 ljudi na kvadratni kilometer, bo način premikanja z osebnimi avtomobili v mestih postal nemogoč. To bo privedlo do tega, da se bodo v zbirna središča, torej v mesta, potovanja morala opravljati skupinsko, javno. Preprosto zato, ker ne bo več prostora.

Matej Ogrin

Res vlečemo prave poteze?

Občine, mesta, država, agencije ... Vsi hitijo s pripravljanjem prometnih strategij, ureja se infrastruktura za javni potniški promet, spodbujajo se nove oblike prevoza. A oba sogovornika opozarjata, da je bilo veliko v Sloveniji že zamujenega – in ni nujno, da je tudi zdaj država na pravi poti. "Ključna težava je, da mora na državni ravni spremeniti dojemanje problema prometa. V 90. letih je bila v prostorskem planiranju še zelo izražena potreba po enakomernem razvoju vseh prometnih sistemov. Ko pa smo začeli intenzivno graditi avtoceste, so stroka, politika in prebivalstvo vse alternative odrinili kot nesprejemljive. Države z najvišjo kakovostjo bivanja imajo javne potniške sisteme zelo dobro vzpostavljene, tam je živeti brez avta zelo preprosto. A v Sloveniji je trenutno v zraku več projektov, ki kažejo na to, da mi še nismo na tej točki. Drugi tir se obravnava popolnoma kot industrijski tir Luke Koper, projektiran pa je bil kot potniški tir za vožnjo vlakov s hitrostjo 160 kilometrov na uro. O tretji osi razmišljamo kot o hitri cesti, nihče ne govori, da mora po njej teči tudi javni promet. Na mizi je predlog o širjenju obvoznic in vpadnic v Ljubljano, hkrati pa v predalih leži projekt regionalne železnice za ljubljansko regijo, ki ne bi potreboval veliko, da bi se bistveno izboljšal," je dejal Plevnik in opozoril še na eno stvar – da bi morali biti avtobusi neodvisni od drugega cestnega prometa, saj bi tudi s tem, da bi se lahko izognili zastojem, postali bolj konkurenčni.

Mehki ali trdi načini "odvajanja" od osebnega avtomobila?

Kako priti do tega preskoka, k večji uporabi javnega prevoza in zmanjšanju navezanosti na osebni avtomobil? Bodo dovolj izboljševanje infrastrukture, spodbude, ozaveščanje javnosti ali bodo zalegle le omejitve in prepovedi na državni ravni, na primer pravilo "eno gospodinjstvo – en avtomobil" ali izmenična vožnja avtomobilov na lihe in sode dni? Tako Plevnik kot Ogrin se strinjata, da tako strogih prepovedi in omejevanj v Sloveniji ne bomo uvedli. "Ne, prepovedi ne bo, ker je to politično nesprejemljivo. Obstajajo bolj subtilne palice in korenčki – na primer višina parkirnine, ki nas vedno bolj sili, da razmišljamo drugače kot prej. Morda se bodo kakšne zahteve po prepovedih pojavile zaradi težav z zrakom, a v ospredju bo omogočanje alternativ in oteževanje uporabe avtomobila – zaračunavanje parkirnin, zmanjševanje prostora za avtomobile," meni Plevnik. Ogrin pa je dejal: "Zadeva v Sloveniji ne bo šla rigorozno, saj se moramo zavedati, da smo še zelo daleč od resnih prometnih težav – je pa res, da so te težave pri nas večje, kot bi zaradi velikosti urbanih središč in mobilnostne potrebe smele biti. Do tega je prišlo, ker smo neuravnoteženo razvijali prometne sisteme. Ljudem je treba dati pravilno izbiro in prikazati številne možnosti, ki jim jih mobilnost ponuja. Hkrati pa je še nekaj – res je, da dnevno opravljamo vse več poti, kar je povezano po eni strani z življenjskimi trendi, po drugi strani pa tudi s prostorskim načrtovanjem. Politika umeščanja v javni prostor močno vpliva na to, kam in kako pogosto potujemo. Zelo pomembno za vsak javni prostor je, kam ga umestimo in kakšna je njegova prometna dostopnost. Ni pomembno samo, da je stavba lepa in moderna, ampak je treba zagotoviti javni promet do nje, jo morda zgraditi ob obstoječi železniški trasi. Poleg tega rigorozni ukrepi nikoli ne trajajo dolgo, saj pomenijo ukinitev dnevnih dejavnosti, kar je velik šok za družbo, zato bi družba sama, če bi se odločili za ostre ukrepe, začela iskati možnosti, kako bi lahko isto počela kot prej. Ta šokterapija je namenjena bolj temu, da se nekaj zgodi na hitro in da ljudem misliti, potem pa je treba počasi spremeniti navade."

Strategija prometa v Republiki Sloveniji do leta 2030 navaja, da je rešitev v integriranem javnem prometu, pri katerem je železnica hrbtenica, avtobusi in druga prometna sredstva (sistem P+R, kolo) pa jo napajajo in dopolnjujejo. "Zato je treba ambicije pri javnem potniškem prometu nujno povečati!" so zapisali. Foto: BoBo

Odtis enega letalskega potnika primerljiv z dvomesečno vožnjo avtomobila

Nujno je treba omeniti tudi ladijski in letalski promet, ki jima ne gre oporekati, da sta zmanjšala razdalje in prinesla boljši dostop do cenejših počitnic in dobrin ter ustvarila na milijone delovnih mest. Potrebe po obeh oblikah prevoza se bodo po napovedih EEA-ja v svetu povečevale – v obdobju 1995–2050 se bo obseg potniškega prometa v EU-ju, vključno z letalskim, predvidoma povečal za približno 70 odstotkov. A tukaj nastane težava. Takšna rast je namreč dobrodošla za gospodarstvo, a povečevanje obsega letalskega potniškega in ladijskega prometa tudi pomeni, da se bodo okrepili škodljivi vplivi na podnebje, okolje in zdravje ljudi. Izpusti ogljikovega dioksida iz teh dveh prometnih sektorjev trenutno znašajo pet odstotkov svetovnih izpustov, po podatkih raziskave, ki jo je naročil Evropski parlament, pa bosta leta 2050 letalski in ladijski promet prispevala v ozračje do 22 oziroma 17 odstotkov svetovnih izpustov ogljikovega dioksida.

V Evropi je bilo leta 2014 približno 80 odstotkov več poletov kot leta 1990, izpusti toplogrednih plinov iz letal so se od leta 1990 podvojili. Leta 2014 so bili za 18,3 odstotka večji kot leta 2000. Rast se bo predvidoma še nadaljevala. Po podatkih okoljski odtis enega človeka, ki se odloči za dolg polet, odtehta onesnaženje, ki ga povzroči voznik avtomobila v dveh mesecih. Povedano še drugače: po izračunih izpustov enosmerni čezoceanski polet potnika iz Pariza v New York v ekonomskem razredu povzroči 381,58 kilograma izpustov ogljikovega dioksida. To ustreza izpustom, ki jih s porabo energije povzroči povprečna hiša v desetih dneh.

Evropa je turistična destinacija svetovnega pomena. Leta 2007 je bilo število potnikov, ki so uporabili letalski prevoz, v Evropi ocenjeno na približno 600 milijonov, od tega jih je 400 milijonov letelo za razvedrilo. Leta 2030 bo Evropa predvidoma prejela toliko mednarodnih turističnih prihodov, da bo število prispelih turistov ustrezalo skoraj 90 % njenega prebivalstva. Foto: EPA

"Letalski turizem je absolutno prepoceni"

"Okoljsko gledano, je to, da toliko letimo, zelo narobe. Zelo narobe je tudi to, da so letalske vozovnice neobdavčene, da nimajo nobenih okoljskih dajatev. Še bolj narobe je to, da je tudi letalsko gorivo neobdavčeno. Zgodba s cenovno dostopnostjo letalskih vozovnic se je začela pred okoli 30 leti z deregulacijo letalskega trga, zadnja leta pa med prevozniki prihaja do kanibalizma. Številni propadajo, se združujejo, malo zares velikih pa je uspešnih. Ko bo teh velikih zares malo, bo verjetno že trg povzročil, da vozovnice ne bodo več tako poceni. Če pustimo sam zakon trga ob strani – dejstvo je, da je letalski turizem absolutno prepoceni, da nima nobene povezave s tem, čemur rečemo trajnostni razvoj. Poglejmo tudi sam turizem – še tako zelene turistične destinacije so v celotnem kompletu ponudbe zelo malo trajnostne, če tja človek prileti iz 10.000 kilometrov oddaljenega kraja. Že njegova pot naredi tako velik ogljični odtis, da če na sami destinaciji nato samo sedi in gleda sonce, je že naredil škodo," razmišlja Ogrin in dodaja: "V obstoječi konstelaciji prometnih načinov je potovalni način netrajnostna oblika, pa ne samo posameznika. Ne gre le za to, koliko ljudi vsak dan potuje na primer iz Evrope v Indijo, ampak tudi, koliko se nas vsak dan zelo daleč vozi v službo. To ne vzdrži. Pri turizmu bi morda lahko začeli govoriti o kakšnih omejitvah, npr. o ogljičnem odtisu, ki si ga država ali določen sektor lahko privošči, morda o okoljskem odtisu, ki ga ima pravico porabiti posameznik."

Na to, da države ne obdavčujejo goriva za reaktivna letala na mednarodnih poletih, je opozoril tudi Plevnik. "Pri letalskem prometu je enaka zgodba kot pri tovornem – ne pokriva stroškov, ki jih povzroča. Letalski promet s pojavom nizkocenovnikov bliskovito raste, doživljamo pravo eksplozijo. Na neki način so letala povezala svet, hkrati pa povzročajo ogromno škode. Racionalno bi bilo, da bi se ti prevozi obremenili z dodatnimi stroški, ali se bo to zgodilo, pa je veliko vprašanje. Za zdaj nič ne kaže, da bi Evropska unija začela polete omejevati v takem obsegu, da bi se bistveno spremenile navade ljudi."

Foto: Evropska agencija za okolje

Kako torej lahko raziskujemo svet, ne da bi mu škodili? "V razvitejših državah vlak za razdalje do 500 kilometrov postaja alternativa letalom, tudi časovno. Pri nas ni tako – vemo, koliko časa potrebujemo do prestolnic, ki so oddaljene 500 kilometrov," je dejal Plevnik, ki priznava, da za za medcelinske polete za zdaj alternative letalom ni. "Količina poletov se bo lahko racionalizirala le skozi stroške. A trend je obraten – v velikih državah, kot sta Indija in Kitajska, se krepi srednji razred, zato nas čaka nadaljnja eksplozija letalskega turizma."

Letalski promet je največji vir s turizmom povezanih izpustov toplogrednih plinov, medtem ko so potovanja z ladjami križarkami način prevoza, ki povzroča največ izpustov toplogrednih plinov na prepotovani kilometer. Poleg tega ti ogromni plavajoči hoteli proizvedejo velikanske količine fekalnih in drugih odpadnih vod in trdnih odpadkov. Tudi tovorne ladje so močno odvisne od fosilnih goriv, zlasti goriv za pogon ladijskih motorjev, pri katerem gre za manj rafinirane naftne mešanice, ki povzročajo večje onesnaževanje. Ker ladje večino časa prebijejo na morju, je poročanje o njihovih izpustih manj natančno, kar velja tudi za analize teh izpustov. Mednarodni tovorni promet po podatkih Mednarodne pomorske organizacije (IMO) prispeva 2,2 odstotka vseh toplogrednih emisij na svetu, letalski pa "le" dva odstotka, zato so si pri IMO-ju postavili za cilj, da do leta 2050 prepolovijo količino toplogrednih vplivov v primerjavi z letom 2008.

Katera bo naslednja "velika stvar" v mobilnosti?

Za konec še pogled dlje v prihodnost – se nakazujejo kakšni novi načini prevoza ali vsaj popolnoma spremenjena in dodelana vozila, kot jih poznamo danes? "V daljni prihodnosti se veliko govori o individualnem zračnem prevozu, pri čemer je treba ločiti med tehnologijo, ki se razvija, in potrebo po širokem polju regulatornih mehanizmov, zakonodaj, pravil, ki še ne obstajajo. Individualna zračna mobilnost je v fikciji že zelo predstavljiva, dvomim pa, da jo bomo v desetletju ali dveh množično uporabljali," meni Ogrin. Plevnik pa dodaja: "Nekaj se bo zgodilo, kje bo ta preboj, pa nihče ne ve. Mnogi guruji napovedujejo, da bo obveljala njihova rešitev. Veliko je bilo idej o vakuumskih vlakih, ki s hitrostjo zvoka potujejo v cevi, kar bi bila dobra alternativa letalskemu prometu. Magnetne tehnologije vlakov že dolgo obstajajo, a se niso izkazale kot ekonomsko dobre. Težko rečem, kaj se bo prijelo, morda bo čisto nekaj novega, morda pa bo samo izpopolnjena rešitev nečesa, kar že poznamo."

Kakšno bo vreme?

Prevroče za smučišča in ledenika, zimske gume bomo še menjavali

Slavko Jerič

Povišanje temperatur, več sušnih obdobij, nalivov in vse manj snežnih padavin so nekateri izmed vremenskih scenarijev, ki se nam v Sloveniji napovedujejo v prihodnosti.

Gregor Vertačnik se na Arsu ukvarja z ekstremnimi dogodki, med katere spadajo vsi dogodki, ki niso običajni za neko območje. Poleti so najočitnejši vročinski valovi, pozimi pa hud mraz, a ti še zdaleč niso edini. "Zelo pomembni so padavinski ekstremi, močni nalivi, daljša deževna obdobja, suše, večje količine snega, veter, poletna neurja," je naštel Vertačnik. Med te spada tudi sneg, ki se pojavi na območjih, kjer se običajno ne pojavlja. V Sloveniji to velja za vse nižje ležeče dele Primorske, saj v Novi Gorici ali Kopru v večini zim ne sneži, morda pade samo nekaj snežink.

Vertačnik se ukvarja tudi z mrazišči. Tako je leta 2009 na Komni izmeril temperaturo -49 stopinj Celzija, kar je še vedno najnižja temperatura, ki je bila izmerjena v Sloveniji. Foto: MMC RTV SLO/Miloš Ojdanić

Hudega mraza ni bilo že 30 let
Število ekstremnih dogodkov je s podnebnimi spremembami v porastu, ne moremo pa dokončno skleniti, da so podnebne spremembe edini vzrok za prav vse ekstremne dogodke. V zadnjega pol stoletja se je marsikaj spremenilo, Vertačnik povzema: "Pri segrevanju ozračja se povečujejo vročinski valovi, v večjem delu sveta imamo v istem času močnejše padavine (nalive). Marsikje opažajo, da so sušna obdobja daljša in izrazitejša. Pri mrazu je trend obraten, saj v Sloveniji takega mraza, kot je bil sredi prejšnjega stoletja, nismo imeli tako rekoč 30 let."

V zadnjega pol stoletja dvig temperature za dve stopinji
Arsove raziskave so pokazale, da se je povprečna temperatura v zadnjih 50 letih v Sloveniji povišala za dve stopinji Celzija, pri čemer razlike v vseh letnih časih niso enake. "Najbolj so se ogrela poletja, nekoliko manj pomladi in zime, komaj zaznavno segrevanje je bilo opaženo jeseni," je sogovornik razdrobil številke in hkrati poudaril, da je 50 let prekratek interval, da bi dobili zelo zanesljive ocene razlik med letnimi časi. Vsekakor pa ni dvoma, da se povprečna temperatura povišuje tako lokalno kot svetovno, kar navsezadnje potrjujejo tudi podatki Nase.

Dvig povprečnih temperatur na Zemlji (vir Nasa)

Dve stopinji v 50 letih se morda ne sliši veliko, a ta stopnja (preračunano na sto let so to štiri stopinje) je ogromna tudi geološko. "Če bi šli milijone let v preteklost, bi težko našli podobne primere," je prepričan Vertačnik. V zadnjega pol stoletja se je celotni planet (vključno z oceani) ogrel za slabo stopinjo. "Slovenija ne izstopa tako zelo, če jo primerjamo zgolj z dvigom temperature kopnega. Oceani se namreč segrevajo počasneje, ker imajo veliko toplotno kapaciteto, s tem skladiščijo toploto, voda se počasi segreva." To je posredni razlog, da se zahodni del Evrope počasneje segreva, saj je bolj izpostavljen Atlantiku, hitreje pa se segrevata srednji in vzhodni del Evrope. Najhitrejše segrevanje je sicer opaziti na Arktiki in v nekaterih delih Antarktike, najmanjše segrevanje pa je v nekaterih delih oceanov, v severnem Atlantiku, posameznih delih v bližini Antarktike in osrednjem Pacifiku.

Po napovedi Crowtherlaba naj bi se temperatura v najtoplejšem mesecu v Ljubljani do leta 2050 povišala kar za osem stopinj Celzija. Foto: Crowtherlab

Slaba napoved za Ljubljano ...
Pred kratkim je bila objavljena raziskava švicarskega inštituta Crowther Lab, ki je projiciral vreme leta 2050. Njihove raziskave v 520 mestih so pokazale, da naj bi se povprečna temperatura najbolj povišala prav v Ljubljani. Slovenska prestolnica naj bi bila po njihovem mnenju čez tri desetletja vremensko podobna današnjemu Virginia Beachu v ZDA. Vertačnik nad to raziskavo ni najbolj navdušen, saj ni najbolj jasno, katere podatke so uporabili. Predvsem pa je nenavadno, da so mesta, ki so si razmeroma blizu, deležna precej različnih napovedi. "To velja za Ljubljano, Dunaj in Budimpešto. Ko je v Ljubljani toplo, je tudi v preostalih dveh mestih," je ilustriral meteorolog.

... a ta ne bo podobna Virginia Beachu
Vertačniku se zdi neposrečena primerjava evropskih in ameriških mest. Raziskovalci so se omejili le na povprečne temperature in padavinske razmere, popolnoma pa so zanemarili vetrovnost, trajanje snežne odeje in osončenost. Dodatne informacije prinašajo popolnoma drugačno sliko. "Virginia leži na sredini vzhodne ameriške obale. To mesto je precej bolj prevetreno od Ljubljane. Leži ob obali, sneg je precej redkejši kot v Ljubljani, zlasti velika razlika pa je v osončenosti, saj je tam veliko sončnega vremena pozimi, skoraj trikrat toliko, kot ga je deležna Ljubljana," razloži Vertačnik. Če se bo povprečna temperatura v Ljubljani res zvišala za približno tri stopinje Celzija, vseeno po podnebnih značilnostih ne bo podobna Virginia Beachu.

Upoštevali številne dejavnike, dobili tri scenarije
Na Arsu pri simulacijah podnebja uporabljajo kombinacijo regionalnih modelov, s katerimi lahko ločljivost projekcije določijo celo do kilometra natančno. Modeli upoštevajo različne dejavnike, osnovni je ozračje, upoštevajo pa še dogajanje v oceanih, na kopnem, živalski in rastlinski svet, stanje tal, dogajanje v stratosferi ter moč Sonca, hkrati pa je treba upoštevati tudi predpostavke, za katere ni jasno, kako se bodo gibale v prihodnosti. V to skupino spadajo vpliv človeštva in njegove zaveze. "Scenariji prihodnjih izpustov toplogrednih plinov se med sabo tako razlikujejo, da so podnebne simulacije za konec stoletja najbolj odvisne prav od teh izpustov," je prepričan Vertačnik.

ScenarijPrihodnost izpustovDvig
optimističniokoli leta 2050 skoraj brez izpustov1
srednjiupočasnitev rasti izpustov, upad izpustov konec stoletja 2–2,5
pesimističnibrez sprememb4

Opomba: V zadnjem stolpcu je napovedan dvig temperature v stopinjah Celzija.

Arsove raziskave kažejo, da se v višjih legah višina snežne odeje znižuje 15–20 odstotkov na desetletje, novozapadlega snega pa je vsako desetletje manj za 10–15 odstotkov. To niso preveč spodbudni kazalniki za smučarski turizem. Vsi trije zgornji scenariji kažejo enako napoved na področju količine snega v sredogorju, ki se bo zmanjševala. "V prihodnjih desetletjih marsikatero (zdaj še) perspektivno smučišče ne bo imelo več pravih razmer za umetno zasneževanje, tudi samo obdobje, ko se bo dalo smučati, se bo skrajšalo," napoveduje sogovornik. Smučišča se bodo zato morala prilagoditi v ponudbi in jo razširiti v druge dele leta, če bodo želela preživeti.

Triglavski ledenik nekoč in danes. Foto: Radio Koper/dedi

Ledenika naj bi izginila v 20 letih
Nič kaj optimistična ni napoved za oba slovenska ledenika, Skuto in Triglavskega. Meteorologi so zaradi precej toplih let že pred 20 leti napovedovali, da bosta v nekaj letih izginila, a sta še vedno prisotna, čeprav v precej okrnjeni obliki. "Oba sta v dokaj senčni legi, zato je zanju pomembna ne le temperatura zraka poleti, temveč tudi količina snega pozimi. Oba sta že tako tanka. Zlasti pri Triglavskem bi bila lahko usodna že ena sama rekordna sezona (zima z zelo malo snega, sezona tajanja pa bi trajala od aprila do oktobra). Ledenik bi v tem primeru hitro izginil," napoveduje Vertačnik, ki pa dodaja, da je precej verjetnejši scenarij, da bosta ledenika preživela še od 10 do 20 let, potem naj bi izginili še zadnji ostanki.

Zimske pnevmatike se še ne bodo poslovile
Čeprav bi se uresničil najbolj črn scenarij dviga temperatur, pa se najbrž še precej časa ne bo treba posloviti od zimskih pnevmatik. To velja vsaj za večji del Slovenije. "Najbrž se bo povečalo območje, kjer gume ne bodo več potrebne. Zimske pnevmatike ob Obali že zdaj redkokdaj pridejo v poštev. V notranjosti Slovenije je sredi zime povprečna temperatura približno ena stopinja Celzija, proizvajalci pnevmatik pa pravijo, da je že pri sedmih stopinjah smiselna menjava," pravi vremenoslovec.

Suš naj bi bilo vse več. Foto: MMC RTV SLO

Povratna zanka med sušo in vročino
Sprememba podnebja bi vplivala tudi na predelavo hrane. Vremenoslovci opažajo, da so v zadnjih desetletjih suše postale vse pogostejše, pri tem pa so vse hujše. "Po podatkih, ki jih imamo od leta 1960, so se tako rekoč vse najhujše suše zgodile po letu 1992," pravi Vertačnik. Vsako drugo leto ima najmanj en del Slovenije težave s sušo, pri čemer sta izpostavljena predvsem Obala in Prekmurje. Območje na severovzhodu Slovenije ima neugodno sestavo tal, ki zadržujejo manjšo količino vode. Vertačnik se je spomnil leta 2003: "Takrat je bila zelo suha že pomlad, suša se je začela že maja, poleti pa se je vse skupaj le stopnjevalo. Prisotna sta bila zelo visoka temperatura čez dan in veliko pomanjkanje vode." To je pomenilo, da so rastline doživele tako vročinski kot sušni stres. To pa je idealna kombinacija za vročinske valove, zgodila se je povratna zanka – vročina je stopnjevala sušo, suša pa je stopnjevala vročino.

Ne preveč ugodna napoved za kmetijstvo
Modeli ta hip še ne znajo zanesljivo odgovoriti, ali se bo količina padavin okoli leta 2050 povečala ali zmanjšala. Zato pa napovedi kažejo, da bo več nalivov: "Zaradi višje temperature ozračja pričakujemo, da bodo padavine časovno bolj zgoščene v krajših obdobjih. Nalivi bodo intenzivnejši, med posameznimi dogodki pa bo preteklo več časa," pravi Vertačnik. Ta napoved za prihodnost kmetijstva tako prinaša dvojno težavo: daljša obdobja brez padavin, ko pa bodo prišle, bodo v obliki močnih padavin.

Antarktika zadržuje ogromno količine vode. Foto: Reuters

Dvig morske gladine naj bi ogrozil 300 milijonov ljudi
Zaradi podnebnih sprememb bi se gladina morja lahko občutno dvignila, zaradi česar naj bi bilo leta 2050 ogroženih 300 milijonov ljudi, ki živijo v neposredni bližini morja. V Sloveniji je malo prebivalcev, ki živijo le malo nad gladino morja, kar pa ne velja za številne druga svetovna območja. "Ob dvigu gladine za okoli meter bi bila poplavljena številna mesta, nekatera imajo po več milijonov ljudi. Preseliti toliko ljudi v nekaj desetletjih je velika težava," pravi Vertačnik, ki pravi, da ima Zemlja skrite ogromne kapacitete ledu, če bi se prav ves stalil, bi se morska gladina zvišala za približno 70 metrov: "Grenlandija skriva ledu za približno šest metrov višine, Antarktika pa celo za 60 metrov, nekaj malega ga je še na ledenikih."

Treba se bo ... prilagoditi
Podnebna prihodnost bo brez dvoma precej drugačna, pri kakovosti življenja bo zato precej pomembna sposobnost prilagajanja. "Spremembe bodo izrazite, zato se bo treba ozreti južno od nas, kjer imajo danes višje temperature od nas. Treba bo pogledati primere dobre prakse in se prilagoditi. Treba bo zmanjšati rabo energije, če bomo nadaljevali po poti, na kateri smo zdaj, bomo hitro pred velikimi težavami," je pogovor končal Vertačnik.

Cel pogovor lahko poslušate tukaj.


Odpadni material v svojem življenju lahko zmanjšamo z zelo preprostimi in nebolečimi ukrepi, začenši z uporabo stekleničke za vodo, v službi imamo svojo skodelico za kavo ali čaj, pri nakupu uporabljamo vrečke za večkratno uporabo, s čimer se izogibamo plastičnim vrečkam. Foto: Pixabay

Preizkus iz prve roke

Teden groze ali moje življenje z manj embalaže

Katja Štok

Ob nakupu pralnih higienskih vložkov iz organskega bombaža na spletu sta me spreletela srh in tesnoba hkrati … sledilo je notranje vprašanje: "Mi je tega res treba?"

Zato sem pisala znanki, za katero se mi zdi, da z družino živi minimalistično življenje, in jo bolj iz v šali vprašala: "Ej, a ste vi kaj zero waste?" "Ne vem, koliko zero waste smo, ampak npr. v hladilniku nimam nič pakiranega." "O. K., torej sem dejansko slab človek," mi šine v glavo. Ob vsem pisanju o okolju in želji po opozarjanju javnosti na problematiko onesnaževanja okolja imam hladilnik poln hrane, pakirane v odpadni material, uporabljam plastične vrečke za smeti, jem piškote, ki so zaviti v tri embalaže, in pijem čaj, ki ima vsako filtervrečko pakirano posebej.

Pralni higienski vložki za večkratno uporabo. Foto: Katja Štok

1. dan: Sem ekološki pujs?

Moj dejanski prispevek k okolju se zoži na pitje vode iz stekleničke, pranjem zob s ščetko iz reciklirane plastike, recikliranjem odpadkov, protioglasnimi nalepkami na nabiralniku, še posebej pa sem ponosna, da zalivam rože z vodo iz akvarija (ob menjavi, seveda), ki je za ta zelena bitja bojda celo zelo hranljiva.

Tu je še bombažna črna torba za v službo, nekje v omari pa imam tudi vrečke za nakup sadja in zelenjave za večkratno uporabo. Ko grem tako kar pogosto v trgovino po samo eno stvar in sem nato na blagajni z dvajsetimi, moram v trenutkih potrošniške slabosti seveda kupiti plastično vrečko, ki je sicer '100-odstotno reciklirana večkratna', a se ob tem počutim krivo in upam, da na poti domov ne srečam še koga, ki živi minimalistično življenje. Tako mi je tudi otroku na igrišču nerodno dati sok iz embalaže, ker je sok in ker je v embalaži in ker ima poleg še kakšen plastičen pokrovček ali slamico.

Slovarček

zero waste = življenje brez odpadkov
less waste = življenje z manj odpadki
ekoterorist = posameznik, ki se bori za okolje tudi z nasilnimi akcijami

ekološki pujs = potrošnik, ki mu je vseeno za okolje, "saj bo narava vse izravnala"
rinfuza = živila, čistila ipd., ki se prodajajo brez embalaže (npr. razstresen čaj)
Rifuzl = za zdaj edina trgovina brez plastične embalaže v Ljubljani
VSCO-dekle (ang. VSCO girl) = dekleta, ki z aplikacijo VSCO objavljajo fotografije svojega življenjskega sloga, ki je prijazen do okolja, tako da s seboj nosijo stekleničke za vodo, kovinske slamice ...
HACCP (Hazard Analysis and Critical Control Point System) = preventivni sistem za prepoznavanje, oceno, ukrepanje in nadzor nad morebitno prisotnimi dejavniki tveganja v živilih, ki lahko ogrožajo zdravje človeka


Kako sploh živeti brez odpadkov, če je produkcija mojega življenja naravnana tako, da proizvajam odpadke?

Ne želim biti ekoteroristka, pa tudi ne ekološki pujs. A utopično se sprašujem, kako sploh lahko množica ljudi, ki delamo ob koncih tedna, praznikih, izmenično delo, imamo otroke, pse, mačke, zajce, hrčke in nekateri tudi ribe, sploh kaj doseže glede zmanjšanja odpadkov in posledično obremenitve okolja, saj to zahteva veliko časa, hkrati pa se toliko in toliko ljudi po svetu dnevno vozi z avtomobili, leti z letali, vojska eksperimentira z jedrskimi poskusi in vojnami, industrija pa vse 'sranje' izloči v zemljo, reke in morja.

Ponudnik pralnih vložkov iz organskega bombaža mi torej nakup olajša z modelom s črnimi pikicami, ker pa bi me šest kosov teh do Zemlje prijaznih vložkov stalo nekaj manj kot 40 evrov, sem se odločila za začetniški paket s tremi. Po nekaj klikih na strani, ki ponuja 'vse za dom brez odpadkov', me prijetno preseneti osnovni paket za začetnike zero wasta: poleg vrečke za sadje in zelenjavo in lesene zobne ščetke paket vsebuje še slamice iz bambusa in nerjavečega jekla. "Slamico? Iz nerjavečega jekla? Pa saj slamic sploh ne uporabljam," pomislim (pač nisem VSCO-dekle) in zagnano pokličem lastnico trgovine.

Pet predlogov zero wasta za začetnike:

1. Premisli, s katero svojo navado ali dejanjem proizvedeš največ odpadkov in kako bi jih lahko zmanjšal. Bodi dejaven.
2. Poskusi kupiti izdelke, zapakirane v čim manj embalaže.
3. Recikliraj. Kompostiraj.
4. Kupuj manj – res potrebuješ vse to? (Tudi denarnica ti bo hvaležna.)
5. Začni uporabljati nakupovalne vrečke za večkratno uporabo.


Jasmina Avbar iz Šmarjeških Toplic mi dokaj iskreno pritrdi, da je prodaja pod oznako ekološko "trenutno trend", ki ga je kar nekaj podjetij izkoristilo za promocijo, "zato bi morala biti zakonodaja na tem področju strožja". Ko ji navržem, da so tudi lesene zobne ščetke, ki jih razvija pod svojo blagovno znamko Dantesmile in označuje kot zero waste, odpadni material, pojasni, da je zero waste ideologija, ki se približuje temu, da se nekaj zmanjšuje. "Tudi papir ni zero waste, boljši izraz bi bil less waste (op. p.: manj odpadkov). Rešitev pri ohranitvi okolja torej ni recikliranje, temveč manjša poraba, saj ima danes vse kratko življenjsko dobo" (nekaj resnice je v teh besedah).

Ob tem me preseneti s podatkom, da ženska v rodni dobi v povprečju porabi 10.000 higienskih vložkov, "nekatere tudi več", doda. "Pralni vložki se sicer lahko strgajo, a niso nič manj vpojni od navadnih vložkov, poleg tega imajo 10-letno garancijo. Sama jih imam že šesto leto in jih perem na roke, torej jih zelo mečkam, na koncu menstrualnega cikla pa operem v pralnem stroju (…) Poleg tega jih imaš vedno doma in ti ni treba hiteti v trgovino. Meni se do zdaj ni še noben strgal, znotraj je pet plasti ekološkega bombaža, čisto spodaj pa poliuretanska nepremočljiva plast, tako da so vendarle alternativa navadnemu vložku." Ob tem pomislim na podatek, da naj bi se največ mikroplastike izločilo v okolje prav s pranjem perila, a številka 10.000 se mi zdi enako skrb vzbujajoča.

Sogovornico še vprašam, kaj naj naredim z meni tako ljubimi piškoti v trojni embalaži, sokovi za otroke in kuhanjem čaja, ki ga spijemo v litrih, dobesedno, saj porabimo dve škatlici na teden (ob tem me znova spreleti srh, koliko odpadne embalaže je to). Pove mi, da proizvode za svojega otroka izbira glede na embalažo in mu torej ne kupi soka, če je v tetrapaku ali plastiki, pri igračah naredi izjemo. "Saj veste, kako je, doma je najtežje, domače vedno najtežje premakneš. Sama moža nikoli ne bom mogla premakniti, pa sem veliko drugih, pač gre v trgovino in kupi piškote v plastiki."

Nakup čaja brez embalaže se je izkazal za največji podvig. Rešitev: nakup v čajici s svojo embalažo. Foto: Pixabay

Tako mi svetuje, naj piškote pečem doma (ah, ne bodo enaki) ali pa grem z embalažo na tržnico in jih kupim (kar v soboto tudi naredim). Pri čaju pa me sezuje: "Najbolje je, da greste julija ali avgusta trikrat na sprehod in si naberete gozdno sadje." "Aha," ji odgovorim. (Sledi premor, ki se ga zavedam). "Ampak veste, že vse življenje živim v Ljubljani in imam zaradi narave dela zelo malo časa še za peko piškotov, saj že perilo likam do enih zjutraj (a ji moram res vse to razlagati), ter nabiranje in sušenje jagodičevja za kuhanje čaja!" Smiselno mi predlaga odhod v trgovino, kjer prodajajo živila brez embalaže, ali pa da naj pišem podjetju (kar sem tudi storila, glej v nadaljevanju).

"Začeti je treba počasi, a ko začneš, se ne ustaviš, saj vidiš, da je to čudovito in ni tako strašljivo." S povedanim me ohrabri, da zdaj v bombažni črni torbi za v službo ob vsej krami nosim še vrečko za nakup sadja in zelenjave. Ko sem popoldne istega dne stala na blagajni najboljšega soseda, me je gospa v vrsti z navdušeno radovednostjo vprašala: "A to so pa ekološka jabolka?" "Ne, samo vrečka za večkratno uporabo," odgovorim zadržano. Njej je bilo nerodno, meni pa kar udobno. In prvič v življenju sem v trgovini kupila le eno stvar in zanjo plačalo 0,75 evra.

2. dan: družinsko praznovanje, goljufam, v trgovini kupim vso hrano v plastični embalaži

Foto: Pixabay

Dober čaj, veliko embalaže

Ker je eden izmed najpogostejših čajev na policah trgovin v spalno-blokovskih naseljih blagovne znamke 1001 Cvet, novinarsko vprašanje glede (svojih) težav z embalažo pošljem Žitu. Odgovorijo mi, da samo v Sloveniji prodajo 270 ton čaja, od tega Slovenci največ spijemo planinskega čaja, in sicer dobrih 20 milijonov skodelic, po okusu pa mu sledijo: gozdni sadeži, brusnica, meta, kamilica in ingver.

Zdaj pa zanimivejši del: ovojna vrečka za čaj v filtervrečki je v 75 odstotkih narejena iz papirja, embalaža, v katero je filtervrečka vstavljena, pa je zaščitena s plastično PP-folijo s kovinskim nanosom, "ki ohranja okuse in vonj sestavin od trenutka priprave čaja, ima manjšo prepustnost vlage in kisika, čajem pa smo podaljšali rok uporabnosti za šest mesecev in s tem zmanjšali količino zavrženih izdelkov", se glasi njihovo pojasnilo. Ob tem so dodali, da je čajna filtervrečka v celoti biorazgradljiva, tako škatlica za čaj kot zunanji ovoj iz PP-folije pri družinskem pakiranju se lahko reciklirata, pri čemer "ovojnih vrečk ni mogoče reciklirati" (nisem srečna, a žarek upanja prinese njihova obljuba, da za prihodnje leto načrtujejo menjavo ovojne vrečke, ki jo bo mogoče tudi reciklirati).

Nato pa me je presenetil odgovor oziroma podatek, da opuščajo prodajo raztresenih čajev (to so tisti v vrečki, ki jih je treba pripraviti z žličko in cedilom), s pojasnilom, da "kupci z nakupi pri velikih trgovcih posredno vplivajo na sestavo prodajnih polic. V preteklosti smo tako ponujali tudi atraktivno linijo čajev brez filtervrečk (rinfuza), vendar se ti med kupci niso prijeli, saj jim je všeč praktični vidik priprave čajev v filtervrečkah." (Poiskati bom torej morala drugo pot do čaja, upam, da ne tisto v gozdu).

3. dan: Bi pobrala s tal zavrženo gumico in jo uporabila?

Ob raziskovanju življenja z manj odpadki ugotovim, da v Sloveniji obstaja zelo razgibana in živahna scena predvsem blogerk in youtuberk, ki ozaveščajo svoje sledilce, da je plastika tudi v gobicah za pomivanje posode, jim predlagajo čiščenje doma s kisom, pozivajo k uporabi pekipapirja za večkratno uporabo in folije za živila za ponovno uporabo iz čebeljega voska.

Prepričujejo, da so oblačila iz druge roke O. K., ena izmed njih celo pobira gumice po tleh in jih nato sama uporablja, zagovarjajo uporabo bombažnih robčkov, krpic in palčk za ušesa (tistih v kartonasti škatli) ter umivanje rok s trdim milom. Spet druga ne more prehvalili menstrualne skodelice, ki da jo je zamenjala po devetih letih.

4. dan: Kaj imajo skupnega plastične vrečke za smeti in črvi?

S svojo embalažo po posušene fige. Foto: Katja Štok

Odločila sem se, da bom svoje življenje v tednu manjše proizvodnje odpadkov poskusila prilagoditi v toliko, da bo moj vsakdan čim manj trpel (vem, okolje trpi še bolj). Zato po priporočilu tiste znanke, ki živi minimalistično življenje, stopim v stik še z eno zagovornico filozofije življenja z manj odpadki, ki seveda zase znova pravi, da ni neomajna ideologinja zero wasta oziroma kot zapiše "nismo neki hard core zero waste ljudje" (nihče izmed teh ljudi se noče tako deklarirati, saj menijo, da bi lahko za naš planet naredili še več). Konkretno jo vprašam, kako je ona rešila težavo s plastičnimi vrečkami za smeti ali pa s sončničnim oljem in kisom, ki ju prodajajo le v plastiki.

"Vrečk za smeti skoraj ne potrebujemo. Pač operem koš. Biološke dajem v kartonaste vrečke in jih sproti nosim dol," pove in doda, da sončnično olje kupuje v eni izmed drogerij, kjer ga prodajajo v stekleni embalaži, ali pa na samopostrežnem prodajnem avtomatu na pokriti tržnici v Ljubljani.

Krasna ideja. Odločim se, da bo to moj drugi korak, nakup do okolja prijaznejših vrečk za pobiranje kakcev psov in opustitev plastičnih vrečk za smeti. Ko novi ukrep predstavim doma, po treh sekundah nelagodne tišine sledi rafal: "Mislim, poglej najprej smeti v našem bloku, ti pa meni o zero wastu! Tudi kis bi sprejel, bljak, ampak to pa ne! Sam bom odpadke zbiral brez vrečk, soseda pa nese dol sedem vreč smeti! V to ne privolim! Kupil bom biorazgradljivo vrečko! Mogoče je pa to res šala, da imamo vsepovsod črve!" Privolila sem v biorazgradljive vrečke (pri čemer še vedno ne razumem, kakšno vlogo imajo v tej zgodbi črvi).

5. dan: v trgovino po hrano s svojo posodico

V Sloveniji je že nekaj trgovin, v katerih lahko kupci hrano kupijo s svojo embalažo. Foto: Pixabay

Vse dokler nisem spoznala Mihe Majetiča, nisem vedela, da lahko v supermarketih v Sloveniji kupuješ živila s svojo embalažo (tisto s sadjem in zelenjavo zdaj obvladam). Na delikateso pač prineseš svojo plastično ali stekleno embalažo, v katero ti prodajalec/ka naloži francosko solato, olive, salamo, sir ali kar koli pač kupuješ. A ne povsod. "To možnost omogočata le Spar in Tuš, Mercator pa ne," zatrdi Miha. Zato je trgovinskemu velikanu tudi pisal. In to večkrat. "Poslal sem jim tristranski dopis, po enem mesecu nobenega odgovora, potem pa so mi v nekaj PR-ovsko zavitih stavkih zapisali, da se 's tem ukvarjajo'."

Edina trgovina brez embalaže v Ljubljani Rifuzl in navodila za nakup. Foto: Katja Štok

Vsem trem trgovinam sem tudi sama poslala novinarsko vprašanje in odgovore prejela še isti dan (moč medijev). Tuš in Spar resnično omogočata nakup z lastno embalažo. Mercator pa zaradi mikrobioloških, kemijskih in fizikalnih tveganj v sistemu HACCP uporablja "ustrezno embalažo, za varovanje v prvi meri izdelka, vendar s končnim varovanjem zdravja potrošnika (…) ker ima v Mercatorju prednost varnost kupcev, za zdaj uporabe lastne embalaže še nismo uvedli".

Ob tem so dodali, da se v zadnjem času veliko ukvarjajo s plastičnimi vrečkami na postreznih linijah, "bistveno manj pa s količino embalaže, ki jo uporabljajo proizvajalci izdelkov. "Hkrati tudi marsikdaj spregledamo, recimo da so bombažne ali papirnate vrečke z vidika ohranjanja okolja bistveno bolj okoljsko obremenilne kot recimo plastična embalaža, še posebej tista iz reciklirane plastike."

Ker zadnjega stavka ne razumem dobro, se obrnem na Ekologe brez meja. Katja Sreš mi pojasni, da ima vrečka iz industrijsko pridelanega bombaža, ki je ne uporabimo dovoljkrat, lahko res več posledic za okolje kot plastična, "sploh če ignoriramo težave s pravilnim ravnanjem z njima kot z odpadkoma, kar je žal vidno v precej študijah življenjskega cikla plastičnih izdelkov". (Super, torej sem znova obremenila okolje). "Podobno velja za papir, kjer so pa lokalne specifike pridobivanja papirja še pomembnejše – od gojitvenih do tehnoloških. Vseeno pa je izjava, da so plastične vrečke 'bistveno' manj škodljive, zavajajoča. Plastike recikliramo malo, vrečk iz tega pa tudi ni veliko na voljo. Izgovarjanje na teoretične možnosti nima zveze z realnostjo, je pa seveda prikladno."

V Mercatorju letno zberejo okoli 12.500 ton odpadne embalaže, kar je toliko kot mestni občini Ljubljana in Maribor skupaj. S sprejetimi ukrepi so v zadnjih petih letih preprečili nastanek 47.000 ton izpustov ogljikovega dioksida, preprečili porabo 172.000 kubičnih metrov vode in ohranili 9.000 dreves, so zatrdili.

Piknik brez embalaže?

Piknik, na katerem porabimo manj plastične embalaže, potrebuje čas in dobro logistiko, a je izvedljiv. Bi poskusili? Foto: Pixabay

Miha Majetič je med drugim pisal tudi Ljubljanskim mlekarnam. "Vprašal sem jih, ali razmišljajo v smeri zero wasta. Podal sem jim predloge, da bi lahko imeli v veleblagovnicah mlekomate, pa so rekli, da ti niso v interesu trgovcev." Prav tako jim je neuspešno predlagal, "naj strankam, ki kupijo njihove sire s svojo embalažo, ponudijo 10-odstotni popust", nadaljuje 23-letni nadobudni študent, ki vso hrano kupuje v trgovini brez plastične embalaže, med drugim pa organizira tudi zero waste piknike.

Njihova organizacija poteka nekako takole: namesto uro pred dogodkom, kar stori večina navadnih smrtnikov, se je Miha pravočasno najprej odpravil na tržnico, kjer je v svoji embalaži kupil zelenjavo, v pekarni je že dan prej naročil 20 bombetk, saj jih nepakiranih naenkrat toliko ne bi imeli, meso pa je kupil pri mesarju v trgovini, "ker je imel na delikatesi premalo hrenovk, je prinesel nove, ki so bile zapakirane v plastiko". "Vprašal me je, ali mi jih preloži v posodico. To seveda ni bilo smiselno, saj sem bil s svojim nakupom že del verige, ki pakira v plastiko, zato sem jih vzel (…) seveda pa smo v plastenkah kupili tudi pijačo z mehurčki, saj drugače ni šlo. To mi veliko pomeni, zato sem temu namenil veliko časa. Razumeti moraš, zakaj vse to delaš, zakaj se trudiš živeti z manj odpadki. Da, res je, takšno življenje zahteva dodatno pripravo, saj si moraš organizirati, kaj boš jedel, kaj boš kupil. Na splošno delamo ljudje vse po najmanjši liniji odpora."

Ker sem se odločila, da bom ta teden proaktivna, še isti dan RTV-jevi službi za zdravje in varstvo pri delu predlagam, naj na avtomatih za kavo proizvajalcu predlagajo možnost, da aparat ne izvrže plastičnega lončka za kavo, ampak lahko uporabnik podstavi svojo skodelico. (Pozneje sem ugotovila, da ta možnost že obstajala, a ne za vse tople napitke).

6. dan: Nakup na tržnici: manj vrečk, manj denarja

Če imamo na tržnici s seboj svojo embalažo, kupimo tisto in toliko, kot smo se namenili kupiti. Foto: Pixabay

Ko sem se drugi poskusni dan življenja z manj odpadki odpravljala po otroke, sem pozabila polovico stvari, ki sem jih nameravala uporabiti za opravke v mestu, saj sem se ukvarjala s kuhanjem čaja (da ne bom kupila soka v embalaži) in iskanjem tistih vrečk za nakup sadja in zelenjave za večkratno uporabo nekje v omari (za trgovino pozneje). Je bilo pa veliko lažje v soboto na tržnici, saj sem vso hrano namestila v tekstilne vrečke (tudi kruh), maline in borovnice so mi pretresli v plastično posodico.

Dejansko sem kupila manj kot sicer, saj sem preračunala, kaj potrebujem in točno toliko embalaže vzela s seboj. Domov sem namesto desetih plastičnih vrečk prinesla le eno, v katero so bile zavite ribe (osvobajajoč občutek, saj imaš tudi doma manj vrečk, pa čeprav jih uporabiš za smeti). Še vedno pa nisem rešila težave s čajem, saj na tržnici ni več gospe, ki je prodajala zelišča (in tudi nihče ne ve, kam je šla).

7. dan: izogibam se trgovinam in več časa preživim s svojo družino

Življenje brez odpadkov je vsemogočna tema, saj zadeva vprašanja vse od smiselnosti nakupa novih oblačil, prevoza, otroških igrač, hrane do uporabe proizvodov za osebno higieno, ki so lahko naravni ali jih izdelamo sami (pralni praški, paste za zobe, čiščenje doma s kisom). Foto: Pixabay

Plastika v zobni nitki

Če vse poti vodijo v Rim, v svetu življenja z manj embalaže v Ljubljani očitno vodijo v Rifuzl. Pot do edine trgovine brez plastične embalaže v prestolnici, ki je odprta manj kot leto in v kateri lahko nakupuješ s svojo embalažo, je bila dokaj preprosta (pri Kinu Šiška sem sledila ženski, ki je nosila košaro s praznimi steklenimi kozarci, tega sicer ne počnite, na telefonu imate GPS).

Kupovanje hrane v trgovini Rifuzl. Foto: Katja Štok

Trgovina je presenetljivo majhna in sprva nisem imela občutka, da sploh kaj prodajajo. A spretne stranke so se mimo mene (ki sem sredi trgovine stala kot trot) vihtele z enega konca prostora, kjer so v tekstilne vrečke sipale moko in žitarice, na drugi, kjer so točile pralne praške v odsluženo plastično embalažo čistila za WC in polnile steklene kozarce z makaroni.

"Med izdelki, ki kupce najbolj presenetijo z vsebnostjo plastike, so zobne nitke," pove solastnica trgovine Rifuzl Manca Behrič (pred časom me je presenetil podatek, da tudi cigaretni filtri vsebujejo majhne plastične delce). Tu so še rokavice za gospodinjstvo, ki se lahko kompostirajo, pralne plenice, higienski vložki za večkratno uporabo (zanimiva izkušnja: res so zelo mehki in udobni, manj se jih porabi in res jih imaš vedno doma, je pa kar nekaj težav z odstranjevanjem madežev pri pranju, poleg tega niso stali na mestu, kar med hojo na ulici res ni prijetno, a bom kljub vsemu poskusila vztrajati), in alternativa gobicam za pomivanje posode, biorazgradljiva Kafetkarca, ki je le košček vreče za kavo iz jute (zaradi grobe teksture je kočljiva za čiščenje občutljivih površin, bojda pa je malo boljša loofah – posušena nitkasta notranjost buče luffa).

Zobne ščetke so še posebej problematične, saj jih je večina narejenih iz plastike, ki jo je težko reciklirati, saj se zatika v strojih za recikliranje. Nekatere ščetke so že narejene iz reciklirane plastike ali pa iz lesa. A tudi zobne ščetke z lesenim ročajem imajo ščetine iz najlona, v tem primeru ščetine izpulimo ali jim odlomimo glavo, ročaj pa vržemo med biološke odpadke ali na kompost, svetuje Jasmina Avbar. Foto: Pixabay

"Kupcem so zanimive tudi lesene zobne ščetke in jeklene slamice, ki jih veliko kupujejo za potovanja, da tam lahko zavrnejo plastične slamice. Iz njih radi pijejo otroci ali pa starejši, ki imajo zdravstvene težave," pove Manca in razbije mit o jeklenih slamicah (morda v razmislek med dopusti in šolskimi počitnicami, ko sladoledi in ledeni čaji tečejo v potokih).

Mojo utopično iluzijo, kaj sploh lahko naredi posameznik, da kaj premakne, na četrtkovo dopoldne v spodnji Šiški nekoliko zgane prav sogovornica v Rifuzlu. Tej majhni trgovinici je namreč uspelo prepričati Palomo, da jim toaletni papir pakirajo v kartonasto embalažo, ki jim jo vračajo v ponovno polnjenje. "Na začetku niso bili za. Povedali so nam, da imajo proizvodno linijo, ki je ne morejo spremeniti zaradi neke majhne trgovine, kar nam je bilo popolnoma jasno. Potem pa so našli rešitev v svojem podjetju Paloma PIS, ki zaposluje invalide. Ti imajo zdaj dodatno delo, da jim iz glavne proizvodnje v velikih zabojnikih pripeljejo zvitke papirja, ki jih prepakirajo v škatlo."

Življenje brez embalaže pomeni tudi reči slovo kupljenim sladkarijam, čipsom, čokoladam, piškotom, ki jih moramo večkrat speči sami ali pa se po njih odpravimo na tržnico oziroma v trgovino brez embalaže. Foto: Pixabay

Manci Behrič in Primožu Ciglerju, lastnikoma trgovine brez plastike, je uspelo prepričati tudi manjše dobavitelje mlečnih in veganskih izdelkov, da so jim "proizvode, ki so jih imeli prej v plastiki, začeli pakirati v steklu, ki jim ga vrnemo. Ker se je praksa dobro obnesla, bodo zdaj ti proizvajalci vsem trgovinam prodajali svoje proizvode v povratnem steklu. Tudi to je lep korak, ki smo ga naredili, saj smo pokazali, da je ljudem pomembno, da lahko vračajo steklovino" (kar smo počeli še v Jugoslaviji, in to redno in vestno, sploh otroci smo se počutili koristne pri tem opravilu).

In ne boste verjeli, najbolj prodajan izdelek v Rifuzlu je toaletni papir, kjer pa svojega čaja še vedno nisem dobila, saj dotičnega okusa prav v času obiska niso imeli. Zato sem odšla v čajnico, kjer je v vrsti pred menoj zelo urejena gospa z vsem časom tega sveta z zanimanjem ovohavala in se čudila raznovrstnosti tropskih okusov čajev (sama pa sem na tej točki začela premišljevati, ali naj grem na tisti sprehod v gozd julija ali avgusta).

Foto: MMC RTV SLO

Glas ljudstva

"Ko smo bili mladi, o tem sploh nismo razmišljali"

Anja P. Jerič

"Babi je branila Jugo, fotr je branil Slovenijo, jst bom branil svet. Računajte na nas!", "Ni planeta B", "Odrastimo že", "Bi se do svoje mame obnašali tako kot do matere narave?".

In še: "Nihče ne mara stopljenega sladoleda", "Ni planeta B", "Štrajkaj ali plavaj", "Nismo iz cukra, a se vseeno talimo", "Prihodnost bo zelena ali pa je ne bo", "Ta planet postaja bolj vroč kot mladi Leonardo di Caprio".

To je le nekaj napisov na plakatih, ki so jih 27. septembra v zrak na ulicah slovenskih mest v zrak dvigali udeleženci Podnebnega štrajka. Od vlade in odločevalcev je 14.000 ljudi zahtevalo, da se je treba od obljub premakniti k ukrepom.

Nekaj tistih, ki razmišljajo o tem, da je mogoče živeti tudi drugače, smo ujeli pred MMC-jevo kamero.

Kateri je prvi ukrep, ki bi ga morali sprejeti?
Kateri stvari bi se v dobro okolja najtežje odpovedali?
Kaj za vas pomeni "varna in pravična prihodnost"?
Foto: Reuters

Infografika in slovar

Še malo teorije - nazaj v šolske okoljske klopi

Anja P. Jerič

"Treba je zmanjšati izpuste toplogrednih plinov in povečati uporabo alternativnih goriv, da bomo zmanjšali svoj ogljični odtis in zadostili ciljem trajnostnega razvoja." Kako te besede povedati preprosteje?

Podnebne spremembe, nizkoogljična družba, biogorivo, cilji pariškega podnebnega sporazuma – tudi ti izrazi so v medijskem poročanju postali stalnica. Le če res vemo, kaj pomenijo, jih bomo lahko pravilno uporabljali tudi v zasebnih pogovorih in razpravah ter jih razumeli. V teoretičnem delu pojasnjujemo tudi, zakaj se naš planet sploh segreva in kaj vse se skriva za izrazom toplogredni plini.

Foto: EPA

Kviz

Kako lahko ukrotimo podnebne spremembe?

Anja P. Jerič

Če ljudje ne bomo sprejeli obsežnih sprememb v vseh vidikih življenja, se bo povprečna temperatura ozračja že leta 2030 zvišala za 1,5 stopinje Celzija, kar bo prineslo izjemne posledice za naša življenja.

Treba bo storiti mnogo več kot le opustiti plastične slamice in uporabljati okolju prijazne sijalke.

Paul Hawken iz organizacije Drawdown je leta 2017 izdal istoimensko knjigo, ki je bila velika uspešnica, saj je zelo nazorno in preprosto nakazala sto najučinkovitejših rešitev za ustavitev globalnega segrevanja. Vsak ukrep je utemljen s številkami in izračuni, kako bi njegova uporaba prispevala k zmanjšanju ogljičnega odtisa do leta 2050, ter koliko bi znašali tako stroški za njegovo uporabo kot prihranki. Pri vseh ukrepih so tudi posebej zapisali, ali jih lahko sprejmejo posamezniki, podjetja ali politični odločevalci.

Ameriška televizija CNN je vsebino knjige povzela v kvizu, ki je razdeljen po kategorijah - glede na to, kaj bi bilo najnujneje spremeniti v našem odnosu do hrane, prometa, energije in tako naprej. Verjetno vas bodo mnoge rešitve presenetile.

Pred vami je torej okoljski kviz. Navodilo je preprosto - razporedite ponujene možnosti po vrstnem redu, od tiste, za katero menite, da bi najbolj prispevala v boju proti podnebnim spremembam (uvrstite jo na vrh), do tiste, ki bi imela najmanjše, a še vedno dobrodošle posledice za okolje.

Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov