Bolj znane so belokranjske pisanice, po katerih ne rišejo, ampak pišejo, zato jih imenujejo pisanice ali pisanke. Za pisanje uporabljajo posebno pisalo, imenovano pisalka, po belokranjsko mu pravijo tudi pisač ali cvek, pri katerem je na eni strani lesenega držala pločevinast lij, v katerega vložijo vosek, ki se topi nad plamenom sveče. Tiste površine, ki naj bi po barvanju ostale nepobarvane, zaščitijo z voskom.

Tako popisana surova jajca skuhajo v naravnih barvilih, za večbarvna jajca postopek večkrat ponovijo, barvajo pa od svetlejših do najtemnejših odtenkov. Jajca so pred poslikavo spihali, še vedno pa uporabljajo za rdečo barvo poseben kreppapir. Na koncu pisanice premažejo še s špehom ali oljem, da se svetijo.
Takšne pisanice so značilne za vas Adlešiči in okoliške kraje, izdelujejo pa jih v treh barvah. Izdelava adlešiških pisanic je v Beli krajini poznana že 150 let. Belokranjske pisanice so sprva izdelovala dekleta in jih poklanjala fantom. Za okrasitev zgolj enega jajca so bolj izurjene roke potrebovale le 45 minut, za manj vešče pa traja ta postopek do dve uri in pol. Adlešiške pisanice so v značilnih barvah - rdeči, beli in črni, z motivi Kolpe, ki jo ponazarjajo vijuge, in krajev ob njej, srčkov ter rožic.

Drsanke izdelujejo v okolici Metlike
Ko sta tudi v Beli krajini nastopili kriza in revščina, so v okolici Metlike namesto pisanic začeli izdelovati drsanke. Ta tehnika je cenejša, za barvanje pa uporabijo liste rdeče čebule, v katerih kuhajo jajca skoraj dve uri, da so bolj obstojna. Jajca se potem osušijo, nanje pa se z nožem drsajo (praskajo) različni motivi, zato takšno pisanico imenujejo drsanka. Motivi na teh pirhih so različni, upodabljajo se predvsem verski motivi in motivi iz narave, velikokrat pa so na jajcih tudi napisi. Drsanka ima na obeh straneh jajca osrednji prostor, namenjen glavnemu motivu.

Milena Starešinič iz Suhorja meni, da je bilo pomanjkanje edini razlog za izdelavo drsank in dodaja: "Začeli so jih izdelovati na metliškem koncu, ker ni bilo ne kreppapirja, ne voska, ne lesa, s katerim so se barvale pisanice. Zato so ženske začele jajca kuhati v čebulnem listju in jih praskati s kakšnimi starimi škarjicami, nožičkom, britvico - in je ratalo. Motivi so zdaj bolj cvetlični, v starih časih so bili ljubezenski, nabožni, danes so pa čisto poljubni in ni predpisanih vzorcev."

Tradicijo izdelave pisanic in drsank v Beli krajini uspešno prenašajo na nove rodove. Poleg mladih se tega lotevajo tudi starejše ženske, ki tega prej niso počele. Belokranjske pisanice in drsanke so seveda namenjene podarjanju. Ker je v njih veliko ljubezni in so že prave umetnine, so tudi lep spominek, po katerem je zadnje čase vse več povpraševanja.

Razstava pisanic, drsank in cvetja iz papirja
Pred velikonočnimi prazniki so v Primožičevi hiši v Črnomlju odprli razstavo pisanic, drsank in cvetja iz papirja. Ob odprtju je o pestri in bogati zgodovini pisanic spregovorila etnologinja Anita Matkovič iz Belokranjskega muzeja v Metliki, za glasbeno popestritev pa je poskrbela Mojca Bahor, učenka Glasbene šole Črnomelj. Svoje izdelke so na ogled postavile belokranjske mojstrice domače obrti Nada Cvitkovič, Vesna Veselič, Milena Starešinič, Jakobina Pahor Pugelj in Ana Jesih.

Za MMC Goran Rovan