Odločitev Kalifornije, da spremeni zakonodajo tega področja, so številni pozdravili kot ogromno zmago za reformo kazensko-pravosodnega sistema, saj zapornih kazni zdaj ne bo več spremljal skrajno sporen motiv finančnega okoriščanja. Gre tudi za velikanski obrat od ne tako davne kalifornijske preteklosti, ko so se oblasti zanašale na zasebne zapore, da bi tako razbremenile prenatrpane državne zapore, navaja Guardian.

Kalifornijski guverner Gavin Newsom, eden glasnejših nasprotnikov privatiziranega sistema, je odpravo tega napovedal januarja v svojem inavguracijskem govoru, ko je dejal, da bi morala Kalifornija "enkrat za vselej narediti konec nezaslišanosti, ki se ji reče zasebni zapori".

Družbe zasebnih zaporov so svojčas na Kalifornijo gledale kot na enega svojih najhitreje rastočih trgov. Še leta 2016 je bilo v zasebnih zaporih zaprtih približno 7.000 Kalifornijcev, kar je okoli 5 odstotkov celotne zaporniške populacije, navajajo podatki zveznega statističnega urada. A v zadnjih letih so na tisoče zapornikov preselili iz zasebnih zaporov spet v državne in zdaj jih je v zasebnih le še 2,2 odstotka.

Korak v pravo smer, a privatizacija zaporov v ZDA ima dolge lovke, ki so v primež prijele vse segmente zaporniške infrastrukture.

ZDA se trenutno ponašajo z nelaskavim rekordom države z najvišjim deležem zaprtih prebivalcev. Ta hip sedi za zapahi 2,2 milijona Američanov in po navedbah California Prison Focusa "nobena družba v zgodovini človeštva ni zaprla toliko svojih državljanov".

Podatki kažejo, da so ZDA zaprle občutno več ljudi kot katera koli druga država – pol milijona več kot Kitajska, ki pa ima petkrat več prebivalcev. Uradna statistika razkriva, da je v ZDA po zaporih 25 odstotkov svetovne zaporniške populacije, medtem ko Američani predstavljajo le 5 odstotkov svetovne populacije. V zaporu je tako danes vsak stoti Američan. Od manj kot 300 tisoč zapornikov leta 1972 je do leta 1990 zaporniška populacija narasla na milijon, do leta 2000 pa že na vrtoglava 2 milijona.

V 40 letih torej kar osemkratni porast!

Na temo ameriškega zaporniškega sistema je bilo prelitega že veliko črnila in izrečenih ostrih besed. Celo Kim Kardashian pri predsedniku ZDA Donaldu Trumpu lobira za prepotrebno reformo. Izvedenih je bilo tudi več poglobljenih raziskav, statistika pa je zelo jasna – kriminal v ZDA upada, zaporniška populacija pa strmo narašča.

Kako je to mogoče? Global Reasearch, ki se pri tem sklicuje na poročila človekoljubnih organizacij in podatke State Departmenta, navaja šest dejavnikov, ki prispevajo k zgoraj navedenemu in ki povečujejo možnosti dobička za tiste, ki vlagajo v zaporniško industrijo.

Daleč največji dejavnik je zapiranje ljudi, obsojenih nenasilnih zločinov (takih je kar 97 odstotkov vseh zapornikov v zveznih zaporih in 66 odstotkov tistih v državnih zaporih!), in dolge zaporne kazni za posedovanje že minimalnih količin mamil.

Kar 50 odstotkov moške zaporniške populacije in 58 odstotkov ženske je za zapahi zaradi prekrškov in zločinov, povezanih z mamili. In mamilarska zakonodaja v ZDA je še posebej drakonska in rasistična. Podatki kažejo, da belopolti in temnopolti uživajo mamila v približno enaki meri, a je pri temnopoltih približno 10-krat več možnosti kot pri belcih, da bodo šli zaradi mamil za zapahe.

Ameriška zakonodaja nalaga pet let zaporne kazni brez možnosti pogojnega izpusta že za posedovanje 5 gramov krak kokaina oz. 500 gramov kokaina. Večina tistih, ki uživa kokain (v prahu), so belopolti, običajno srednjega ali višjega razreda, medtem ko krak kokain uživajo predvsem temnopolti in Latinskoameričani. V Teksasu te lahko obsodijo na do dve leti zaporne kazni že za posedovanje 100 gramov marihuane.

Še en dejavnik za porast zaporniške populacije je krčenje ustanov za psihiatrično zdravje, oblasti pa duševno bolne obsojence zdaj raje trpajo v posebne oddelke v zaporih (16 odstotkov vseh zapornikov trpi za duševnimi boleznimi), velik dejavnik pa je tudi uvedba obveznih minimalnih kazni, kar je tudi razlog, zakaj se kar 97 odstotkov obtožencev pogodi in prizna krivdo, da se ogne sojenju.

Nadalje so v 13 zveznih državah sprejeli zakon "treh prekrškov", kar samodejno pomeni dosmrtno zaporno kazen, potem ko si bil obsojen treh zločinov, zaradi česar je bilo treba zgraditi 20 novih zveznih zaporov. Eden skrajnejših primerov, ki je izšel iz tega ukrepa, je bila 75-letna zaporna kazen (trikrat po 25 let) za zapornika, ki je ukradel avtomobil in dve kolesi.

"Represivna praksa brez logike"

Eden večjih nasprotnikov ameriškega zaporniškega sistema pri nas je prof. Dragan Petrovec s pravne fakultete. Kot pojasnjuje svoje razloge za kritičnost, se kaznovalni koncept v ZDA že v temeljih razlikuje od evropskega "in ga zaradi smrtne kazni štejemo upravičeno za manj civiliziranega". "Največje število zapornikov glede na število državljanov na svetu kaže na represivno prakso brez logike. Povprečje v EU-ju je okoli 150 na 100.000 prebivalcev, v Sloveniji malo nad 60, v ZDA pa med 600 in 700," razlaga.

Kot pravi, analize ameriškega zaporniškega sistema v primerjavi z drugimi kažejo predvsem eno: "Da se je treba skrbno izogibati ideji in praksi takega izvrševanja kazenskih sankcij."

Petrovec izpostavlja še en element ameriškega kazenskega pravosodja, ki brezsramno celo spodbuja zapiranje prebivalcev za zapahe – privatizacijo zaporov in vpeljavo zasebnih podjetij v zaporniški sistem. Gre za zelo perečo tematiko, o kateri se pri nas kaj dosti ne govori, a gre za skrajno sporen koncept. Praksa, nič manj sporna kot zasebni podizvajalci v ameriških vojnah in povojnih kriznih žariščih, morda še bolj.

Privatizacija se je razmahnila pod Clintonom

Privatizacija zaporov sega v 80. leta, v čas administracij republikanskih predsednikov Ronalda Reagana in Georgea Busha starejšega, vrhunec pa je dosegla v 90. letih pod (demokratom) Billom Clintonom, ko so se delnice zasebnih zaporniških družb na Wall Streetu prodajale kot vroče žemljice.

Še leta 2000 je bilo v ZDA le pet zasebnih zaporov s skupno 2.000 zaporniki – leta 2016 jih je bilo v zasebnih zaporih že 128.000, kar predstavlja 9 odstotkov vse zaporniške populacije, njihov skupni prihodek pa je vrtoglavih 3 milijarde dolarjev (podatek je iz leta 2016, op. a.). ZDA imajo največji delež zapornikov v zasebnih zaporih na svetu.

Organizacije za človekove pravice pa tudi politične in družbene organizacije že leta opozarjajo na ta vidik in ga ostro kritizirajo kot novo obliko nehumanega izkoriščanja ameriške zaporniške populacije, ki opravlja taka in drugačna dela za vrsto industrij dobesedno za drobiž – ali pa še to ne.

Kot je že leta 2008 v obsežni študiji pisal Global Research, je bila za tajkune, ki so začeli vlagati v zaporniško industrijo, privatizacija teh, kot da bi našli zlato žilo. Ni jim treba skrbeti za stavke ali plačevati dodatka za brezposelne, niti dopusta ali bolniške. Vsi njihovi delavci delajo polni čas, nikdar ne zamujajo in niso nikdar odsotni zaradi družinskih ali zasebnih težav. In če jim ni všeč plača 25 centov na uro ali če delo zavračajo, jih preprosto zaprejo v samico.

Sistem hrani samega sebe

"Zasebno najemanje zapornikov za delo spodbuja zapiranje ljudi. Zapori se zanašajo na ta dobiček. Korporativni delničarji, ki služijo na račun dela zapornikov, celo odkrito lobirajo za daljše kazni, da bi tako svojo delovno silo še razširili. Sistem hrani samega sebe," navaja študija Progresivne delavske stranke (PLP), ki zaporniško industrijo obtožuje "posnemanja nacistične Nemčije, ko gre za prisilno suženjsko delo in koncentracijska taborišča".

Zaporniška industrija je ena najhitreje rastočih industrij v ZDA, njene vlagatelje pa, kot že zapisano, najdemo na prostem trgu, na Wall Streetu. Ta več milijonov dolarjev vredna industrija ima lastne sejme, konvencije, spletne strani in spletne kataloge. Ima tudi neposredne oglaševalske kampanje, arhitekturne biroje, gradbena podjetja, investicijske hiše na Wall Streetu, podjetja za dobavo hrane, oborožene varnostnike in celice, ki jih ponujajo v različnih barvnih paletah.

Družbe, kot so Aramark, GEO in CCA, potencialnim vlagateljem brezsramno oglašajo, kako je delež zaporniških povratnikov visok, kar da je odlična priložnost zanje, hkrati pa obljubljajo tudi "več prihrankov", kar pomeni, da so, denimo, pri zaporniški prehrani močno skrčili proračun in zamenjali obstoječe surovine s cenejšimi, nižje kakovosti. V praksi to pomeni, da je večkrat kar nekaj zapornikov ostalo brez hrane, v nekaterih živilih pa so našli tudi ličinke. Podobne varčevalne ukrepe so uvedli tudi pri številu osebja, vključno s pazniki.

Privatizacija pomeni tudi privatizirane zdravstvene storitve – Arizona je to uvedla leta 2013, s čimer so znižali stroške za 50 milijonov dolarjev, a so v prvih osmih mesecih iz tamkajšnjih zaporov poročali o 50 smrtnih primerih (pred spremembo jih je bilo v dveh letih skupaj 38).

Zasebni zapori so največji posel v zaporniški industriji. Okoli 18 korporacij varuje 10.000 zapornikov v 27 zveznih državah. Največji sta CCA (Correctional Corporation of America) in Wackenhut, ki skupno nadzirata 75 odstotkov zapornikov. Zasebni zapori prejmejo zagotovljeno vsoto denarja za vsakega zapornika, ne glede na to, koliko stanejo stroški vzdrževanja enega zapornika. In skrivnost (ekonomičnega) uspeha je imeti minimalno število paznikov na maksimalno število zapornikov.

Elementi sužnjelastništva

Dobiček še povečujejo obvezne minimalne kazni, ne glede na okoliščine, podaljševanje zapornih kazni, na novo sprejeti zakoni, ki zahtevajo minimalno zaporno kazen, več dodatnih kazenskih sankcij za zapornike, tako da se jim kazni podaljšujejo, ter širok razmah zaporniškega dela, ki ustvarja dobiček, s tem pa spodbuja daljše zaporne kazni.

Šerif iz Louisiane Steve Prator se je predlani celo javno potožil, ker so pogojno izpuščali "dobre zapornike", ki so jim zastonj ali napol zastonj prali avtomobile, kuhali itd. "Z njimi varčujemo," je bil neposreden.

Mnogi kritiki obstoječemu sistemu zaporniškega dela očitajo elemente suženjstva, če ne že čisto suženjstvo. In v resnici se ne bi popolnoma motili, saj je to celo zapisano v ustavo. Zaporniško delo namreč ima svoje korenine v suženjstvu – po državljanski vojni so v ZDA uvedli sistem "dajanja zapornikov v najem", s čimer so dejansko nadaljevali sužnjelastniško tradicijo, še posebej, ker je bilo v južnih zveznih državah med letoma 1870 in 1910, v času najhujše rasne segregacije, od 88 do 93 odstotkov teh zapornikov temnopoltih. Če poenostavim: v 13. členu ameriške ustave res piše, da je suženjstvo odpravljeno – "razen, ko gre za primer kaznovanja za zločin".

Left Business Observer piše, da se sistem ni kaj dosti spremenil. "Danes nova oblika rasistične zakonodaje znotraj kriminalno-kazenskega sistema, ki je zdaj znan kot "zaporniška industrija", nalaga suženjsko delo in izkoriščevalske proizvodne obrate."

Prav zaradi zaporniškega dela so ZDA ponovno postale privlačna lokacija za vlaganje v delo, ki je bilo zasnovano za trge dela tretjega sveta. Tako je, denimo, pred leti zdaj že nekdanji član oregonskega kongresa Kevin Mannix javno pozval Nike, naj ukine svoj obrat v Indoneziji in se preseli na domača tla, kjer podjetju ponujajo "konkurenčno zaporniško delo", in to brez stroškov prevoza.

To ni bil edini poziv, in kar nekaj ameriških podjetij, ki so imeli tovarne zunaj ZDA, dejansko je preselilo svoje delo v ameriške zapore, spet druga podjetja pa so odpustila na stotine svojih delavcev in jih nadomestila s precej cenejšo zaporniško delovno silo.

Dobički so tako dobri, da je to rodilo nov posel: uvažanje zapornikov z dolgimi kaznimi, beri: najhujših kriminalcev. Ko je zvezni sodnik razsodil, da gre pri prenatrpanosti zaporov v Teksasu za kruto kazen, je CCA podpisal pogodbe s šerifi v revnejših okrožjih, kjer so zgradili nove zapore, dobičke pa si razdelili. Tovrstne programe so finančno podprle družbe, kot so Merrill-Lynch, Shearson-Lehman, American Express in Allstate, je poročala revija Atlantic Monthly.

Kdo vlaga?

Najmanj 37 zveznih držav je sprejelo zakonodajo, ki omogoča delovanje zasebnih korporacij znotraj državnih zaporov. In seznam se bere kot "kdo-je-kdo" na ameriškem velepodjetniškem področju: IBM, Boeing, Motorola, Microsoft, AT&T, Wireless, Texas Instrument, Dell, Compaq, Honeywell, Hewlett-Packard, Nortel, Lucent Technologies, 3Com, Intel, Northern Telecom, TWA, Nordstrom’s, Revlon, Macy’s, Pierre Cardin, Target Stores in številni drugi. Vsa ta podjetja so z navdušenjem zagrabila priložnost dobrega zaslužka na plečih zaporniškega dela. Samo med letoma 1980 in 1994 so se dobički tem podjetjem prav zaradi zaporniškega dela povečali s 392 milijonov dolarjev na 1,31 milijarde.

Službe v zaporu ima 61 odstotkov zapornikov, tako da kolesje zaporov dejansko vrtijo zaporniki sami, pri čemer gre večinoma za preprosta kuhinjska, hišniška ali čistilska opravila.

In koliko so za svoje delo plačani zaporniki? Po podatkih spletne strani prisonpolicy.org v državnih zaporih je povprečna minimalna dnevna plača 86 centov, najvišja pa 3,45 dolarja, a ne povsod – v Koloradu, denimo, dobijo zgolj 2 dolarja na uro.

A v zasebnih zaporih lahko o taki urni postavki le sanjajo. Tam se urne postavke začnejo pri 17 centih na uro, kar z maksimalno šestimi urami dela na dan nanese na 20 dolarjev mesečno (v državnih med 200 in 300, kar je zanje ogromna razlika). Največ so zaporniki v zasebnem zaporu plačani v CCA-jevem v Tennesseeju, kjer dobijo na "visoko usposobljenih položajih" 50 centov na uro. V nekaterih zaporih in nekaterih zveznih državah so zaporniki obvezani delati, sicer jim grozijo disciplinske sankcije.

Zaporniki lahko celo delajo tudi kot gasilci – kar 12 odstotkov gasilcev, ki je gasilo lanske uničujoče gozdne požare v Kaliforniji, je bilo zapornikov. In čeprav se mnogim zapornikom tovrstno delo zdi izjemno nagrajujoče, saj imajo občutek, da rešujejo življenja, potem ko so jih morda nekateri prej uničevali, je tu treba poudariti, da tvegajo lastno življenje za bora dva dolarja na dan (ali en dolar na uro, če se dejansko bojujejo z aktivnim požarom, je poročal ABC).

In če kdo misli, da se vsaj učijo veščin, ki jim bodo prišle prav, ko bodo enkrat na prostosti, se motijo, saj kalifornijska zakonodaja prepoveduje osebam s kazensko kartoteko, da postanejo reševalci z licenco.

V ZDA to še zdaleč ni edini primer, kako zakonodaja obsojencem skoraj onemogoči normalno vključevanje v družbo, ko so enkrat na prostosti. Zaradi ogromnih omejitev, kot so prepoved dela z alkoholom, prepoved nočnega dela, prepoved dela reševalcev itd., za nameček pa še stigma, ki spremlja tiste s kartoteko na pogovorih za službo, mnogim ne preostane drugega, če želijo preživeti, kot da zapadejo (spet) v mračni svet nezakonitih poslov, ki jih je enkrat že spravil za zapahe.

Kako ameriške oblasti upravičujejo to? Petrovec pravi, da jim ni treba upravičevati prav ničesar, ker velja, da je "vsakdo odgovoren za svoje stanje, vedenje in usodo, ne glede na to, iz kako revnega okolja prihaja in se v prav tako tudi vrača".

Premoženje za vložke

Zaporniško delo sicer samo po sebi ni nujno slabo in večina zapornikov raje dela in se počuti uporabne, kot da bi se prestavljala na mestu cel dan, tako da popolna ukinitev zaporniškega dela verjetno ni najbolj smotrna rešitev. A dejstvo je tudi, da če bi zapornikom plačevali minimalno urno postavko, bi to ameriške zapore stalo več 100 milijonov dolarjev letno.

Nekateri, zlasti desno usmerjeni kritiki v ZDA, ki so nastrojeni proti plačevanju zapornikom, se sprašujejo, zakaj kriminalci za zapahi sploh potrebujejo denar. Največkrat za pravne stroške ali pa povsem osnovne potrebščine, kot sta milo in šampon.

V Arizoni so morale zapornice, denimo, do lani plačevati same celo dodatne higienske vložke, saj so bile upravičene le do 12 vložkov mesečno. Da bi si lahko privoščile dodatni paket vložkov, so morale delati 21 ur, saj se osnovna plača za zapornice v arizonskih zaporih začenja pri 15 centih na uro. In da bi jim ta paket odobrili oz. upravičili, se morajo naročiti pri zaporniškem zdravniku, kar stane 4 dolarje.

Posledice čutijo vsi

Zaradi sistema privatizacije v zaporih ne trpijo zgolj zaporniki, ampak tudi njihove družine, saj med zaporniki in zunanjim svetom stojijo pridobitne družbe – denimo, če želi neki svojec nakazati denar zaprtemu sorodniku, mora pogosto prek posredniške družbe – največja med njimi je JPay, ki pa jim za to zaračuna oderuško 45-odstotno pristojbino.

JPayevo krovno podjetje je Securus, ki zapornikom zaračunava telefonske in videoklice (3,16 dolarja za prvo minuto in 16 centov za vsako naslednjo). Kar 34 odstotkov družin zapornikov se je moralo zadolžiti, da so lahko plačevale telefonske pogovore, navaja poročilo strani Wired.

Gre za industrijo, vredno vrtoglavih 1,2 bilijona dolarjev letno, zajeten delež od tega pa dobijo – zapori. Uradna razlaga je, da zaslužek porabijo za blaginjo zapornikov, a gre ta v resnici pogosto za plače paznikov in celo za paralizatorje. Na pobudo Securusa hoče vse več zaporov uvesti zgolj videopogovore med zaporniki in svojci namesto osebnih. Izgovor za to je, da želijo preprečiti tihotapljenje v zapore, a raziskave kažejo, da precej več v zapore tihotapijo pazniki in zaporniško osebje.

Na vprašanje, ali je najspornejši del ameriškega zaporniškega sistema koncept zasebnih zaporov in industrije, povezanih z njimi, pa Petrovec odgovarja: "Zasebni so seveda še spornejši, ker je možnost zlorab zaradi ideje zaslužka še večja, a tudi državni ne morejo biti nikomur zgled."