Hidravlika je veda, ki v tehniki popisuje sisteme, pri katerih se glavna funkcija zagotavlja preko lastnosti tekočin. Beseda hidravlika izhaja iz grščine in je sestavljena iz dveh delov: hydro in aulos. Hydro pomeni voda, med tem ko aulos pomeni cev. S tema dvema besedama tudi najbolje opišemo hidravlične sisteme, ki se jih na prvi pogled najbolje opiše kot kup cevi, skozi katero teče tekočina.
Teoretično ozadje hidravlike
Tako hidravlika kakor tudi pnevmatika delujeta na podlagi Pascalovega zakona. Znanstvenik, ki je raziskoval to področje in utemeljitelj tega zakona je bil francoski znanstvenik in filozof Blaise Pascal. Skozi dokaj enostavne eksperimente je leta 1650 dokazal, da se tlak v tekočini na vse smeri prenaša enako. Najenostavnejši eksperiment, ki ga lahko vsak izvede doma je vedro napolnjeno z vodo, kjer se sila na vse stene tega vedra konstanta. Znanje je nekaj let kasneje z Bernoullijevem zakonom dopolnil naslednji znanstvenik, fizik, švicar Daniel Bernoulli. Dokazal je, da se hidravlična energija, ki je nastane kot posledica dviga, gibanja in tlaka ohranja, v primeru da ni izgub zaradi trenja in ostalih nepravilnosti v ceveh. V praksi to pomeni da lahko energijo, ki nastane zaradi hitrosti potovanja tekočine pretvorimo v tlačno energijo, s tem da povečamo presek cevi kjer tekočina potuje.
Hidravlični cilinder
En izmed glavnih elementov v hidravliki je hidravlični cilinder. To je en glavnih sestavnih delov hidravličnih sestavov in se uporablja za nadzor in prenos moči v tekočini. Drugo ime za hidravlični cilinder je hidravlični valj. Je standardni element, s katerim se lahko pretvarja energijo dovedeno s tlačnim udarom tekočine v linearno gibanje.
Sestavni deli hidravličnega cilindra so: ohišje, bat, batnica, pokrov, tesnilo in vodilo. Glavne gabarite, ki definirajo lastnosti in zmožnosti posameznega hidravličnega cilindra so: premer bata (D), premer batnice (d) in dolžina giba (h).
