Slovenski čebelarji praznujejo že 13. čebelarski praznik, ki na 20. maj ni padel naključno, saj gre za rojstni datum "očeta" slovenskega čebelarstva Antona Janše. Pionir na področju modernega čebelarstva se je rodil na ta dan leta 1734. Ob čebelarskem prazniku slovenskih čebelarjev je o slovenski avtohtoni kranjski sivki, prihodnosti čebelarske obrti, težavah slovenske čebele in tudi goljufivih trgovcih za MMC spregovoril predsednik Čebelarske zveze Slovenije (ČZS) Boštjan Noč.

Kot smo že poročali, se je okoli sto slovenskih čebelarjev nedavno odpravilo v Bruselj s slovensko pobudo za razglasitev svetovnega dneva čebele. V okviru organizacije Združenih narodov (ZN) si slovenski čebelarji želijo doseči, da bi bil 20. maj razglašen za svetovni dan čebele in posvečen Antonu Janši, je pojasnil Noč in dodal: "Obiskali smo Bruselj in evropski parlament in tam predstavili dve pobudi, ena je evropski medeni zajtrk in pa svetovni dan čebele. Lahko rečem, da so poslanci enotno podprli naše predloge, tako da smo zelo zadovoljni."

Država Slovenija je njihovo pobudo sprejela kot nacionalni projekt. Pri ZN-ju pa gre za veliko in kompleksno organizacijo, kar pomeni, da do razglasitve ne bo prišlo čez noč, je pojasnjeval sogovornik in dodal, da pričakujejo, da bodo zadostno podporo v ZN-ju nabrali v letu in pol, tako da bi bilo razglasitev svetovnega dneva čebele realno pričakovati jeseni 2016.

Od čebele bi se lahko veliko naučili
Slovensko čebelarstvo je v javnosti močno uveljavljeno, a si želijo z ozaveščanjem še bolj prizadevati za obvarovanje čebel, pa tudi poudariti pomen domačih proizvodov. Predsednik ČZS-ja je poudaril, da so zelo veseli, ker slovenski potrošniki zelo dobro poznajo slovenske čebelarske izdelke in jih tudi množično kupujejo direktno pri čebelarjih. "Čebelarji jim to zaupanje vračamo, slovenski izdelki so kvalitetni in varni," je dodal.

"Brez čebele ni življenja, ni opraševanja, če ne bi bilo čebele, ne bi bilo sadja, ne bi bilo cvetočih zelenih polj. Slovenija kot dežela čebelarjev bi lahko čebelo izkoristila v turistične namene in se promovirala kot zelena dežela čebele," je o turističnih možnostih čebelarstva ugotavljal sogovornik. "Vsaka tretja žlica svetovne hrane je delo opraševanja čebel," je poudaril pomen čebele Noč in dodal, da rek, ko izumre čebela, smo naslednji na vrsti mi, še kako drži.

Po mnenju sogovornika bi se od čebele lahko kot družba veliko naučili: "Red in disciplina, ki vladata v čebelji družini, je pogoj tudi za našo družbo, da vemo, da vsi skupaj dihamo za skupno dobro. Čebele to dobro poznajo, in v kolikor se bomo zgledovali po življenju čebel, bo v Sloveniji lepo."

Najboljša čebela na svetu
Slovenija je izvorna dežela kranjske sivke, ki je po zaslugi čebelarjev razširjena po vsem svetu. Gre za drugo najbolj razširjeno čebeljo vrsto, ki je tudi edina avtohtona zaščitena čebelja vrsta v Evropski uniji.

Kranjsko čebelo odlikujejo mirnost, varčnost in delavnost. Izredno dobro izkorišča gozdne paše, ne pika in ni agresivna, kar je pomembno, da je čebelnjak lahko v bližini vasi, je povedal sogovornik in ob tem opozoril, da je v Sloveniji prepovedano gojiti kakršno koli drugo vrsto čebel, kar smo si izborili pri vstopu v EU.

V Sloveniji imamo približno 150.000 panjev, v vsakem je na višku sezone 60.000 čebel, torej poleti neutrudno pri nas od jutra do mraka med nabira 9 milijard čebel.

Tradicija dedov se ohranja
Za podmladek, ki bo stopil v čevlje čebelarske tradicije dedov, se ni bati. Čebelarstvo se v Sloveniji razvija, saj imamo veliko mladih, ki se vključujejo, je dejal sogovornik in izpostavil slovenski sistem izobraževanja mladih čebelarjev, ki je v svetovnem vrhu. Pri nas je več kot 130 čebelarskih krožkov, ki delujejo na osnovnih šolah, v njih pa je vključenih več kot 2000 otrok. Ogromno je tudi čebelarjev začetnikov, saj je trenutno v desetih tečajih vključenih več kot 500 udeležencev in v tej smeri se čebelarstvo na Slovenskem razvija, je našteval.

Slovenci smo čebelarski narod, saj imamo 4 čebelarje na tisoč prebivalcev, kar nas uvršča v sam svetovni vrh, je še pojasnil Noč in dodal, da smo prvaki tudi v številu čebeljih družin na hektar. Čebelarstvo je donosna panoga, a se je treba zavedati, da je veliko odvisno od sezone: "Treba je imeti več dejavnosti, ne samo medu. Če sočasno proizvajaš tudi medene pijače, razviješ čebelarski turizem, bi se dalo preživeti tudi samo od čebelarstva".

Mešetarjenje trgovcev
Noč je poudaril, da sicer velika večina slovenskih potrošnikov kupuje domač slovenski med direktno od čebelarjev, saj zelo dobro poznajo prednosti uživanja kakovostnih lokalnih pridelkov: "Ljudje hodijo k čebelarju, ker tam vedo, kaj dobijo".

Pri trgovinah in velikih trgovcih gre za njihovo strategijo optimiziranja dobička, je o raznoraznih generičnih mešanicah, ki jih najdemo na policah trgovin, dejal sogovornik. Uvožen med iz Mehike ali pa Kitajske sicer dosega neke evropske standarde, ampak slovenski med praviloma dosega višjo kakovost. "Velik problem je, ko piše med iz EU, notri je pa kdo ve kakšna mešanica," je pojasnil sogovornik.

Ministrstvo in inšpekcijske službe so v zadnjem času dosegli precejšni napredek pri kakovosti in oznakah, a vedno se najde kdo, ki ne upošteva pravil, predvsem med veletrgovci, je o napredku glede nadzora dejal sogovornik. Primeri neprimernega označevanja, ko potrošnik misli, da je kupil slovenski med, gre pa za neko mešanico iz vseh vetrov, se tako še vedno dogajajo.

Pojemo več kot pridelamo
Velik manko je povzročila predvsem lanska katastrofalna sezona, saj je slabo vreme odplaknilo pašo za čebele. Pa tudi sicer v povprečju pojemo več, kot pridelamo, je povedal Noč, saj smo še pred leti pojedli slab kilogram medu na prebivalca letno, danes pa je ta številka zrasla na slaba dva kilograma.

"Naloga ČZS-ja je, da poskušamo povečati proizvodnjo, da maksimalno izkoristimo tiste čebelje paše, ki jih trenutno preslabo izkoriščamo," je opisal prizadevanja zveze. Razlika se uvozi iz tujine, slovenskega medu pa izvozimo relativno malo, je povedal in poudaril, da primarno poskušajo prodati slovenski med doma.

Škodljivo intenzivno kmetijstvo
Sogovornik je kot problematično izpostavil gojenje monokultur in tudi intenzivno košnjo, ko se vse pokosi, še preden je dobro zacvetelo. Glavna težava pa je pretirana uporaba fitofarmacevtskih sredstev, ki lahko povzroči ogromne pogine čebel, je povedal Noč in pohvalil izboljšanje v odnosu ljudi, saj se kmetovalci vedno bolj zavedajo, da je treba paziti na čebelo in sredstva uporabljati čim manj in po navodilih proizvajalcev.

"V parke in na javne površine bi morali saditi medovite in avtohtone vrste, kot so javor, lipa in kostanj, na polja pa bi se morale vrniti ajda in sončnice, kar bi čebelam zagotovilo pozno poletno pašo," je Noč opisal, kako bi lahko pomagali čebelam.