Raziskovalci iz Velike Britanje, ZDA in Avstralije so trope afriških hijenskih psov (Lycaon pictus) preučevali v sklopu projekta Bocvanskega sklada za ohranitev plenilcev. Opazovali so jih med "zelo živahnimi obredi dobrodošlice", piše v sporočilu za javnost avstralske Univerze v Sydneyju (UNSW).

Te obrede prirejajo po času počitka in pred odhodom drugam, pa naj bo to na lov ali v drug kraj, je pojasnil vodja raziskave Neil Jordan. V osnovi so to obredi ohranjanja vezi znotraj skupine, sproži pa jih lahko tudi en sam pes s spuščeno glavo, odprtim gobcem in nazaj zavihanimi ušesi, piše v raziskavi, objavljeni v znanstveni reviji Proceedings of the Royal Society B.

"Namenil sem se bolje spoznati ta pasji družbeni pojav. Opazil sem, da so med pripravami kihali," je izjavil Jordan. "Posneli smo in podrobno dokumentirali 68 zborovanj petih tropov hijenskih psov v delti reke Okavankgo v Bocvani. Skoraj nismo mogli verjeti, da je končna analiza potrdila naše domneve."

Ugotovili so, da kihanje v resnici predstavlja svojevrsten glasovalni sistem. Bolj kot so člani tropa kihali, večja je bila možnost, da bodo obrusili pete in se odpravili na lov. Lahko tudi niso - pravzaprav je večina shodov obstala.

Niso vsi enakopravni
Pri tem niso vsi glasovi veljali enako. Tropi hijenskih ali lisastih psov so sicer izrazito hierarhično, skoraj despotsko urejeni, in glas vodilnega para - alfa samca in samice - je pomembnejši od preostalih. Kljub temu so ga "plebejci" lahko preglasovali. "Ugotovili smo, da je bilo v prisotnosti dominantnega samca in samice na dogodku potrebnih precej manj kihov za začetek odprave," je pojasnila prva avtorica, Reena Walker z ameriške univerze Brown. "Če pa dominantni par ni sodeloval, pa je bilo potrebnih več kihov, okoli deset, da se je trop premaknil."

"S kihanjem morajo doseči neke vrste kvorum; preseči morajo neko mejo, da kot skupina spremenijo vedenje," je pojasnil soavtor Andrew King. "Volja skupnosti lahko povozi želje dominantnih članov," piše v znanstvenem članku.

Kvorum je nujen tudi pri nekaterih drugih vrstah mesojedcev, ki živijo v skupinah. Take so na primer surikate (Suricata suricatta). Če pri njih tri živali oddajo določene zvočne signale, se skupina odpravi na drug pašnik.

Razlika med surikatami in hijenskimi psi je v prej omenjeni "neenakopravnosti", saj se potrebni kvorum spreminja glede na to, kdo je udeležen na pasjem zboru. "Ni vsak pasji glas enak," je povedal King. Pri zborovanjih z aktivno udeležbo dominantnega para so zadostovali le trije kihi.

Soglasje znotraj skupine iščejo številne druge živali: ne nazadnje čebele z značilnim plesom, pa tudi nenavadne opice kapucinke, ki jih najdemo le v Amerikah. Nekaj podobnega so našli tudi pri gorskih gorilah (G. g. beringei), ki pred odhodom s počivališča intenzivneje godrnjajo. (Pri slednjih ni nujno, da so zvoki vzrok in ne le stranski učinek postopka.)

Takšnega vedenja pa ne moremo enačiti s skupinskim delovanjem, pri katerem posamezni deli zgolj sledijo gibanju skupine kot celote, kot denimo pri ribjih jatah iz tisočev rib.

Raziskave pri drugih skupinskih pasjih vrstah se navadno osredinjajo na družbeno dinamiko hierarhije, torej: odločanje je navadno na ramenih dominantnih psov, ki nato svojo voljo tako ali drugače uveljavijo pri podrejenih.

Je kihanje res kihanje?
Doslej so pri hijenskih psih namreč mislili, da je kihanje to, kar je ... kihanje oziroma čiščenje dihalnih poti. Zdaj pa ne le mislijo, da ima pojav zapletenejšo družbeno vlogo, temveč ga sploh ne gre primerjati s človeških kihanjem. Kot so avtorji povedali za ameriški medij The New York Times: pri dejanju ni nobenega vdiha, le hiter in slišen izpih skozi nos, najbrž je tudi povsem zavesten, ne pa podzavesten fizični odziv na dražljaj. Pes se je zanj odločil.

Ogrožena vrsta
Obstoj hijenskih psov je ogrožen, saj njihove vrste desetkajo tako levi kot ljudje - predvsem slednji. Po podatkih Fundacije za afriško divjo naravo (AWF) jih je v naravi le še okoli 6.600, na seznamu zelo ogroženih vrst pa so več kot 20 let.

Posamezen trop šteje od 10 do 40 članov in nadzoruje do 2.300 kvadratnih kilometrov veliko področje. Najdemo jih širom Afrike po savanah, pretežno na jugovzhodnem delu; ni pa jih v puščavi ali tropskem gozdu.

Hijenski psi so podobni hijenam (od tod ime). Še posebej jih zaznamujejo lisast, večbarven kožuh, ki je za vsakega psa edinstven, kar lajša delo raziskovalcem, saj jih zlahka razlikujejo.

Njihovo družbeno življenje je kompleksno. Vodilni par preprečuje parjenje in s tem brejost pri podrejenih, pri čemer se vodita ločeni hierarhiji za samce in samice tropa, navadno vrh zavzame najstarejši osebek. Znotraj hierarhije posledično ni skoraj nobenega nasilja ali agresivnosti. Mladiči so skupni, zanje skrbi celoten trop, navaja AWF. Lovci se s pohoda navadno vrnejo v brlog, kjer izbljuvajo meso za mater psico in potomce.

Redno izvajajo prej omenjene obrede, ko se vsi zberejo na zaplati zemlje in drug drugega pozdravljajo, bodrijo in pletejo vezi znotraj tropa. "Zbori so polni energije, visoko ritualizirani, jasni in služijo ohranjanju skupine," piše v znanstvenem članku.

Navadno lovijo gazele, lahko pa tudi kaj večjega. Večinoma pokončajo bolne ali šibkejše živali in s tem igrajo vlogo v evoluciji.

Video: Hijenskopasje "kihanje"