Raziskovalci ne znajo pojasniti vzroka takšnega upada v številu populacije. Kot so zapisali v reviji Antarctic Science, so lani s satelitskimi posnetki in fotografijami iz helikopterja prešteli le še okoli 60.000 parov, na zadnjem štetju v 90. letih prejšnjega stoletja pa je na otoku živelo okoli pol milijona pingvinjih parov. Takrat je bila to največja kolonija kraljevih pingvinov in druga največja kolonija pingvinov na svetu sploh.

"To je popolnoma nepričakovano odkrije in zelo pomembno, saj ta kolonija predstavlja skoraj tretjino vseh kraljevih pingvinov na svetu," je za Guardian dejal vodja raziskave Henri Weimerskirch. Domneva, da bi lahko na upad populacije vplivale podnebne spremembe. Leta 1997 je namreč območje, na katerem živijo, prizadel zelo močen El Niño, ki je ogrel vode južnega Indijskega oceana, s tem pa so se ribe in lignji, glavna hrana teh živali, premaknili drugam.

Druga največja vrsta pingvinov
Weimerskirch ugiba, da bi se lahko populacija začela manjšati tudi zato, ker je bilo posameznikov na otoku preprosto – preveč. "Večja, kot je populacija, ostrejše je tekmovanje med njenimi pripadniki. Veliko pomanjkanje hrane lahko pripelje do izjemno hitrega umiranja znotraj vrste," ugiba. Kot možna razloga je navedel tudi ptičjo kolero in prihod invazivnih živalskih vrst na otok, kot so podgane, miši in mačke. Da bi se pingvini premaknili drugam, ne pride v poštev, saj daleč naokoli ni nobenega drugega primernega otoka zanje.

Kraljevi pingvini so za cesarskimi druga največja vrsta pingvinov, odrasli samci so visoki približno en meter. Cesarskim pingvinom so podobni tudi po zunanjosti, a imajo na prsih več oranžne barve, daljši kljun in vitkejše telo. Poleg tega živijo v zmernejšem podnebju kot cesarski, saj se parijo na otokih severno od Antarktike. Ne naredijo gnezda, ampak partnerja izmenično, vsak nekaj tednov, jajce nosita na nogah.