V SOS-u pravijo, da pravice do pitne vode ni mogoče enačiti s pravico do javnega vodovoda. Foto: BoBo
V SOS-u pravijo, da pravice do pitne vode ni mogoče enačiti s pravico do javnega vodovoda. Foto: BoBo
Vodovod, voda, pipa, umivalnik
Oskrba s pitno vodo je trenutno oblikovana kot gospodarska javna služba, kar ne pomeni ustvarjanja dobička, pač pa le nujnega deleža za zagotovitev razvoja. Foto: EPA

V SOS-u pravijo, da pravice do pitne vode ni mogoče enačiti s pravico do javnega vodovoda. Na območjih, kjer so občine po veljavni zakonodaji dolžne zagotavljati javne vodovode, to pomeni pravico do priklopa nanj, na preostalih območjih pa pravico, da si lahko občani lastno oskrbo s pitno vodo ali samooskrbo zagotovijo še naprej.

Po navedbah SOS-a je DZ v stališče, s katerim je podprt postopek vpisa pravice do pitne vode v ustavo, vnesel določilo, da bi oskrbo gospodinjstev zagotavljala država prek neprofitne javne službe, tako da naravne vodne vire za ta namen izkorišča sama neposredno ali izkoriščanje prenese v neposredno upravljanje samoupravnim lokalnim skupnostim.

S predlagano spremembo se po oceni SOS-a ruši dozdajšnji sistem oskrbe s pitno vodo, rešeno pa tudi ni vprašanje, kaj prehod na novi sistem z vidika kontinuitete storitve pomeni za odjemalce pitne vode, kaj za izvajalce javnih služb in kaj za občine ter gospodarsko javno infrastrukturo, nerešeno pa ostaja tudi vprašanje pristojnosti za upravljanje te infrastrukture.

Konec koncesij pri oskrbi z vodo
Oskrba s pitno vodo je namreč oblikovana kot gospodarska javna služba, kar ne pomeni ustvarjanja dobička, pač pa le nujni delež za zagotovitev razvoja. Po zdajšnji ureditvi, ko je oblikovanje cene te storitve predpisano z metodologijo, je zagotovljeno, da pridobivanje dobička ni cilj izvajanja te javne službe, opozarjajo v SOS-u. Po novem bi bila ta javna služba izrecno opredeljena kot neprofitna, onemogočilo pa naj bi se izvajanje koncesionirane javne službe.

V stališču DZ-ja, na podlagi katerega bo ustavna komisija zdaj pripravila besedilo ustavnega zakona za vpis pravice do pitne vode v ustavo, se po pojasnilih SOS-a ne ločuje med zasebnimi podjetji in javnimi podjetji, ki izvajajo to gospodarsko javno službo, zaradi česar bi se pozneje lahko tolmačilo, da se mora opustiti tudi podelitev koncesij javnim podjetjem. V primeru zasebnih podjetij s koncesijo za javno službo oskrbe s pitno vodo pa bi morebitna predčasna prekinitev koncesijskih pogodb pomenila finančno škodo za lokalne skupnosti.

SOS podpira vpis v ustavo
Predsedstvo SOS-a je sicer sklenilo, da podpre vpis neodtujljive pravice do pitne vode v ustavo, prav tako se strinja z izhodiščem, da so naravni vodni viri naravno vodno javno dobro v upravljanju države ter da naravni vodni viri služijo prednostno in trajnostno oskrbi prebivalstva s pitno vodo in z vodo za oskrbo gospodinjstev in v tem delu niso tržno blago. Pri tem pa naj se po njihovih navedbah upošteva, da pravice do pitne vode ni mogoče enačiti s pravico do javnega vodovoda.

Predlagajo tudi, da se v zahtevi po preprečevanju podeljevanja koncesij za oskrbo prebivalstva s pitno vodo jasno loči med prepovedjo sklepanja koncesijskih pogodb z zasebnimi podjetji in javnimi podjetji, katerim naj se dopusti izvajanje te gospodarske javne službe še naprej.