Ob dnevu mrtvih, vseh svetih oz. 1. novembru se ljudje spominjamo umrlih. O tem, kaj pravzaprav praznik pomeni, kakšna je zgodovina in kako so se običaji spreminjali, smo se na MMC-ju pogovarjali z mlado raziskovalko na oddelku za etnologijo in kulturno antropologijo na Filozofski fakulteti v Ljubljani Evo Batista.

V krščanstvu se pojavlja za prvi november ime vsi sveti – zakaj?
Po zahodni krščanski tradiciji je prvi november praznik vseh svetih, ki velja za praznik zmagoslavja in veselja, saj časti spomin na življenje vseh znanih in neznanih svetnikov. Drugi november je praznik vseh rajnih oziroma vernih duš, ki počasti spomin na umrle, na njihove duše, ki so v vicah. Izvori tega praznovanja sežejo v oddaljeno preteklost. Že v drugi polovici tretjega stoletja je Cerkev uvedla javno čaščenje spomina na mučence in pozneje na svetnike. Kot posledica naraščajočega števila teh vsak izmed njih ni mogel prejeti svojega godovnega dne, zato je Cerkev uvedla posebni spominski dan za vse. Na začetku sedmega stoletja naj bi bil to trinajsti maj, medtem ko je leta 835 to postal prvi november. Spomin na verne duše, torej drugi november, se je začel cerkveno praznovati ob koncu prvega tisočletja, sčasoma pa je prekril praznik vseh svetnikov zaradi sorodnih verovanj in navad. S praznikoma vseh svetih in vseh vernih duš naj bi se prekrile poganske predstave o vračanju duš pokojnikov. Na ta način je kult svetnikov prekril nekdanji kult mrtvih.

Zakaj je 1. november dan spomina na mrtve? Od kdaj in zakaj to poimenovanje?
Prvi november poznamo kot dan spomina na mrtve od leta 1991, ko je bil priznan kot uradni državni praznik in dela prost dan z Zakonom o praznikih in dela prostih dnevih v Republiki Sloveniji. V Sloveniji se poimenovanje vsi sveti ni obdržalo v uradnem državnem koledarju, temveč se je ohranilo poimenovanje, ki je bilo uvedeno kot del socialističnega koledarja v SFRJ-ju. Tedanje oblasti so v skladu s politično-ideološkimi tendencami časa vsebinsko preoblikovale prvi november in ga preimenovale v dan mrtvih. Socialistični koledar je dotedanjo vlogo krščanskih praznikov močno preobrazil, saj je skušal krščanski simbolizem nadomestiti s civilnim. Dan mrtvih je na neki način predstavljal zgodovinsko oblikovano družbeno ideologijo, ki pa je omogočala razmah družinske ideologije, saj so praznik lahko obiskovali tako posamezniki ateističnih kot religioznih nazorov. V nasprotju z drugimi jugoslovanskimi republikami v SFRJ-ju, kjer so bili katoliški prazniki, kot so božič, velika noč in vsi sveti, vsakdanji delovni dnevi, je bil v Socialistični Republiki Sloveniji dan mrtvih dela prost dan. Sicer pa je bil prvi november dela prost dan že v Kraljevini Jugoslaviji, torej od leta 1929. Zanimivo pri prvem novembru je to, da sta se tudi po letu 1991 v veliki meri ohranila njegovo poimenovanje in vsebina iz socialističnega koledarja. V nasprotju s preostalimi prazniki, za katere je značilno, da so podvrženi spreminjanju, bodisi v smislu preoblikovanja ali celo ukinitve, v novih zgodovinskih in ideoloških kontekstih družbe, je prvi november v samostojni Sloveniji ohranil podobno vlogo in način praznovanja kot v predhodnem družbenem in političnem sistemu.

Kakšna je zgodovina tega praznika? Kako so se rituali spreminjali skozi čas?
Poleg že omenjenega vpliva družbenih in politično-ideoloških tendenc na oblikovanje praznika in na rituale povezane z njim, so pomembno vlogo v tem obziru igrala tudi prevladujoča verovanja v specifičnih obdobjih, kot so kult mrtvih in čaščenje prednikov, kult grobov in kult spomina, osebni in kolektivni odnos do smrti in tudi sam pojav in razvoj nacionalizmov. To temo je podrobneje obravnavala etnologija in kulturna antropologinja Mateja Habinc v svoji knjigi »Gresta v nedeljo popoldne na pokopališče?: O skrbi za grobove in njihovem obiskovanju na primeru brežiških pokopališč od tridesetih let 20. stoletja do danes«.

Na prehodu med devetnajstim in dvajsetim stoletjem ter vse do prve polovice slednjega je bil pred prvim novembrom zapovedan post, na sam praznik sta bila prepovedana delo in zabava. Značilno je bilo, da so ljudje čez noč nastavljali hrano in pijačo za vračajoče se duše pokojnih, pripravili so jim ležišče ob ognju ter puščali prižgano svetilko. Po domovih, pred cerkvami in na pokopališčih ter drugje so revnim ljudem delili posebne kruhke, v zahvalo za katere naj bi ti molili za duše rajnih. Za ta dan je bilo tudi značilno, da so ljudje prerokovali o življenju in smrti. Tako prva kot druga svetovna vojna pa sta močno zaznamovali kolektivno dojemanje in vrednotenje smrti. Do premika v kolektivnem občutju smrti na Slovenskem je prišlo po prvi svetovni vojni, ko so vojaška pokopališča postala romarski kraji, ki so postali del nacionalne kulture. Po drugi svetovni vojni se je tovrstni kolektivni odnos do žrtev vojne še dodatno razmahnil. V socialističnem obdobju je namreč postalo vprašanje odnosa do smrti podlaga za obstoj religije. Tedaj so bile z uvedbo dneva mrtvih vpeljane javne in množične žalne slovesnosti ob grobovih in spomenikih padlim borcem in žrtvam druge svetovne vojne, kar je kazalo na prvine civilne religije. V šestdesetih letih prejšnjega stoletja je bil večji del spomina ob dnevu mrtvih posvečen padlim partizanom, medtem ko je od devetdesetih let dalje del tega spomina posvečen žrtvam povojnih pobojev.

Praznovanje dneva spomina na mrtve obeležimo z obiskovanjem pokopališč, kamor odnesemo rože in sveče – kakšen je pomen tega rituala?
Znano je, da naj bi že južni Slovani krasili grobove ob vseh večjih praznikih, tudi za vse svete. Obiskovanje pokopališč in grobov, ki je značilna oblika komemoracije dneva spomina na mrtve, se je prvič pojavila v devetnajstem stoletju. Za konec devetnajstega stoletja pa je že znano, da se je grobove ob prvem novembru okrasilo z mahom, cvetjem in rožami. Kasneje se je pojavil razkorak med tovrstnimi šegami in navadami v mestih in na podeželju. Prebivalci mest so začeli na grobove nositi posušeno in plastično cvetje ter nagrobne košarice, kar je značilno tudi danes. Pred drugo svetovno vojno je bilo krašenje grobov, predvsem v smislu cvetja in rož, veliko skromnejše kot kasneje. Pri praznovanju dneva spomina na mrtve gre za cel spekter šeg in navad, ki predstavljajo del materialne kulture; urejanje grobov pred praznikom (čiščenje, sajenje rastlin ob nagrobnem kamnu, obnavljanje le-tega itd.), krašenje grobov (s cvetjem, svežim, suhim ali umetnim, z nagrobnimi košaricami itd.), prižiganje sveč; in tudi duhovne in socialne kulture, kar se odseva na nivoju družinske, cerkvene in družbene sfere. Z obiskovanjem pokopališč ljudje vzpostavljajo stike z znanci, prijatelji, sorodniki idr. Grob sicer predstavlja neke vrste žalostni spomin na bližnje, vendar je lahko tudi označevalec vrednot ter družinske, skupinske, krajevne in nacionalne identitete.

Spomin na mrtve obeležimo na miren način, medtem ko nekateri narodi ob tem dnevu priredijo zabave. Zakaj ta razkorak?
Razkorak v načinu praznovanju med posameznimi državami je prisoten ravno zaradi tega, ker se vsak praznik izoblikuje v specifičnih politično-ideoloških okoliščinah. Spremembe le-teh lahko porajajo tudi spremembe samega praznika in njegovega načina praznovanja. Vsi sveti so v osnovi praznik veselja in zanosa nad življenjem svetnikov, zato ga ponekod pospremijo z rituali, ki ustvarjajo zabavno in veselo ozračje. V Sloveniji se praznuje prvi november z obeleževanjem spomina na mrtve primarno preko obiskovanja pokopališč, s to navado so povezane osebne komemoracije, cerkveno obredje in tudi komemoracije ob spomenikih žrtev vojne, predvsem druge svetovne vojne na slovenskem ozemlju. Od leta 1990 dalje je ob prvem novembru mogoče v katoliškem časopisju zaslediti povečano pozornost žrtvam povojnih pobojev in revizijam preteklosti druge svetovne vojne. Tudi iz tovrstnih odnosov in identifikacij s specifičnimi verzijami preteklosti lahko postane razvidno, da je v določenem delu slovenske sfere ob prvem novembru večji poudarek na tragični plati spominov na mrtve. Vendar pa to ni zgolj slovenska posebnost, saj je v poznem dvajsetem stoletju v zahodnem svetu prišlo do premika od praznovanja in spominjanja slavne in zmagoslavne verzije preteklosti k njeni travmatični verziji.

31. oktobra praznujemo dan reformacije - kakšna je (če je) povezava med tema dvema praznikoma?
Zanimivo je, da sta v Sloveniji dva uradna državna praznika, en katoliški in drugi protestantski, v takšni časovni bližini. V diskurzu slovenskega religioznega periodičnega tiska se je to izkazalo za delikatno in provokativno situacijo med katoliškimi in evangeličanskimi avtorji. Praznik dneva reformacije obeležuje začetek razvoja slovenskega jezika in slovenske knjige in kot tak izpostavlja vez med protestantizmom, slovensko nacionalno identiteto in nacionalno preteklostjo. Ravno zaradi te vezi je dan reformacije veliko bolj kot religiozni praznik, opredeljen in oblikovan kot nacionalni praznik. Ta praznik obeležuje spomin slovenske kulture in se ga tudi predstavlja kot praznik slovenske nacionalne identitete, z nazivi kot sta "praznik vseh Slovencev" ali praznik "velikih Slovencev" in z opredeljevanjem Primoža Trubarja kot "očeta slovenskega naroda". Če pogledate načine praznovanja oziroma proslave dneva reformacije, lahko opazite, da so večinoma omejena na manjšo protestantsko skupnost in politične skupine, obeležena z elitnimi prireditvami ter odmaknjena od javnosti, z izjemo televizijskih prenosov. Od leta 1992, ko je bil dan reformacije potrjen kot državni praznik, do leta 1994 je državno slovesnost organizirala Evangeličanska cerkev, od leta 1995 dalje pa je to nalogo prevzela državna institucija, in sicer Ministrstvo za kulturo.

Tako dan spomina na mrtve kot dan reformacije predstavljata praznika z religiozno zasnovo, ki pa sta bila preoblikovana v uradna državna praznika z drugačno vsebino. Nasprotovanja, ki so prisotna v slovenskem religioznem periodičnem tisku med katoliškimi in evangeličanskimi avtorji glede pomena in praznovanja dneva reformacije, pa je mogoče vsaj simbolno locirati že v drugo polovico devetnajstega stoletja v notranjeavstrijskih deželah, kjer je bilo katolištvo sinonim za tradicionalno, medtem ko je bil protestantizem povezan z liberalizmom, racionalizmom in kapitalizmom. Ta politični dvoboj se je v poznem devetnajstem stoletju manifestiral skozi intenzivne boje za interpretacijo spominov o Tomažu Hrenu, ikoni slovenskih konservativcev in Primožu Trubarju, ikoni slovenskih liberalcev. Konflikti odnos med spominom na Hrena in Trubarja pa se je po medijskih odzivih sodeč manifestiral še nedavno tega, in sicer ob proslavi dneva reformacije leta 2007 v Cankarjevem domu, kjer je bil v vsebinski program osrednje državne slovesnosti vključen tudi spomin na Tomaža Hrena. Glede na to, bi lahko rekli, da praznika simbolno predstavljata tako imenovani dve nasprotujoči si verziji slovenskega nacionalizma, katoliško in protestantsko.

V zadnjem času se pojavljajo pobude k zmanjšani uporabi sveč, saj velike količine pomenijo obremenitev za okolje - je možna alternativa svečam ali je navada močnejša?
Mislim, da je pri vprašanjih ekološke ozaveščenosti in načina praznovanja praznika, potrebno predvsem upoštevati osebno odločitev posameznikov ter tudi ekonomsko oz. komercializacijsko komponento praznika, torej ali so ponujene alternative že ustaljenim vzorcem navad. Nedavna raziskava v enem izmed slovenskih časopisov je namreč pokazala, da se je sedemdeset odstotkov anketiranih ljudi odločilo, da bo letos prižgalo enako število sveč kot lansko leto ob prvem novembru, kljub okoljevarstvenim opozorilom Ministrstva za okolje. Slovenija je glede statistike prižiganja sveč celo v svetovnem vrhu. V kolikšni meri bi okoljevarstvena opozorila lahko vplivala na način praznovanja ali ga celo sooblikovala pa se bo verjetno pokazalo v bližnji prihodnosti.