“Za vse tri otroke prejemam 80 evrov preživnine. Če jih prištejem vsem socialnim prilivom in če bi res plačala vse položnice, ki jih dobimo mesečno, bi mi ostalo za preživetje 50 evrov. Že trikrat so nam izklopili elektriko, dvakrat plin, tudi sredi zime, da smo bili na mrzlem. Šla sem k dobaviteljem in jim pojasnjevala, jih prosila, pa …” je obupana mama Nike, Katje in Uroša.

“15 let sem hodila v službo, opravljala sem po dve službi hkrati, da smo lažje živeli, pogosto sem sodelovala v različnih humanitarnih akcijah, zdaj sem se pa sama znašla v groznem položaju. Ker sem bila po Nikinem rojstvu veliko odsotna z dela zaradi njenih nenehnih bolezni in pogostih hospitalizacij. Žal delodajalci ne razumejo, kako je imeti tako bolnega otroka in zato sem izgubila zaposlitev,” pove mama, ki je ostala ne le brez službe, ampak tudi brez partnerjeve pomoči.

“Zelo rada bi delala, a v mojem poklicu je treba delati vsaj v dveh, tudi v treh izmenah. Jaz pa nimam nikogar, ki bi lahko popoldne in zvečer popazil na majhnega in bolnega otroka, z minimalno plačo tudi ne bi mogla nikogar plačati, desetletnemu otroku pa take odgovornosti nisem mogla naprtiti. In tako sem bila prisiljena ostati doma,” pravi.

Ničesar več nimamo, kar bi lahko prodali
“Ne vem, kako naj plačam položnice, ker mi je včasih bolj pomembno, da kupim hrano za tri otroke. Potem nikakor ne morem plačati vseh računov, pa naj bomo pri porabi elektrike, ogrevanja, vode še tako skromni. Za 30 evrov sem prodala televizor, da sem lahko poplačala en račun za elektriko, ko mi je grozila izvršba, ničesar nimam, kar bi še lahko prodala, nimam ne avtomobila, ne izpita zanj, nimam nepremičnin, še otroci so brez koles, rolerjev, le Nika je dobila rabljeno otroško kolo. Tudi najstnika sta brez mobilnih telefonov, čeprav ju vrstniki zato zafrkavajo. Nikogar nimam, ki bi mi lahko pomagal in zato tudi nikakor ne morem plačati visoke najemnine.”

Previsoka najemnina? Dolžniki ne morejo prositi za subvencijo!
Dolgovi se kopičijo tudi zaradi zakonodajnega paradoksa, da se zaradi neodplačanega dolga ne more zaprositi za subvencijo stanarine, opozori mama še na en nesmisel zakonodaje. V takšni stiski pa je po njenih besedah še težje poslušati očitke, kako da smo ljudje leni, da se izogibamo zaposlitvi in le pasivno čakamo na pomoč. Da morda služb res ni, dela pa kolikor hočeš.

Morda res v mestih, v zagotovo pa ne v manjših skupnostih, dovolj velikih, da so ljudje odtujeni in si pomagajo redki, dovolj majhnih, da vsak vse ve vse o sosedu in zato prej dobiš prijavo, da delaš na črno, kot kakršno koli zaposlitev, kažejo izkušnje mame treh otrok. “Nenehno sprašujem na Zavodu za zaposlovanje, ali imajo kakršno koli zaposlitev, ki bi bila le v dopoldanski izmeni, svetovalka me dobro pozna in ve, v kakšni stiski živimo, a vse, kar mi lahko reče, je, da službe zame ni.”

Nekaj kilogramov pomoči v hrani na vsakih osem tednov
Kot pravi mama, popolnoma napačno je tudi prepričanje ljudi, ki stiske nikoli niso izkusili, da je vsaj osnovno hrano mogoče dobiti pri humanitarnih organizacijah.

“Nam pripada dva litra olja, dva kilograma makaronov in kilogram riža. Mleka že nekaj časa ne delijo več, ker ga ni. In po to smem priti vsakih osem tednov. Silno mučno je prositi za hrano, če bi lahko živel od lastnega dela. Grozno je, ko ne moreš otroku privoščiti niti bombonov za 50 centov, ker moraš pripraviti kosilo za štiri osebe za 3 evre. In bi ti teh 50 centov tako zelo manjkalo, če bi jih zapravil za bombone. Ampak trenutno moramo tako živeti, ker ne gre drugače, res ne gre,” opozarja.

Rabljenih oblačil in obutve ni mogoče dobiti
Lokalna humanitarna organizacija tudi že dolgo nima na zalogi niti dovolj oblačil za manjše otroke, sploh pa ne za najstnike, kot sta Katja in Uroš: “Poglejte, kakšne čevlje nosi Uroš! Pol podplata manjka, raztrgani so in smrdijo, žal, pa še te je dobil rabljene. Tako velikih številk obutve v humanitarnih organizacijah nimajo. Res jih potrebuje, a trenutno mu ne morem ničesar kupiti, ker vsak cent zbiram, da bom lahko plačala vsaj kakšno položnico.”

“Najhuje od vsega je, da smo tik pred deložacijo. Moja največja želja je, da le ne bi ostali brez tega stanovanja. Vse, kar imamo, je namreč ta streha nad glavo. Ne vem, kaj bom naredila,” je ob našem obisku najbolj skrbelo mamo Nike, Katje in Uroša. Nekaj dni za tem je dobila obvestilo, da mora stanovanje do danes izprazniti.

Nikoli se ne bom sprijaznil s tem, da sem moral opustiti treninge …
Čeprav to vse ne le ve, pač pa tudi živi, Urošu ob maminih besedah tečejo solze. Ko spregovori sam, pa čustvom nikakor ne dovoli na plano. Tudi ko opisuje zanj najbolj bolečo posledico finančne stiske: da bodo prihranili, je namreč opustil treniranje svojega tako ljubega športa.

“Moral sem se posloviti od soigralcev in bilo mi je zelo težko, ker smo veliko let igrali skupaj. Bili so moji prijatelji, lahko sem jim zaupal, bili smo kot družina, trener mi je bil kot oče. Zelo sem jih imel rad. In trenerju je bilo zelo hudo, ko sem odšel, ker je izgubil dobrega igralca. Nikoli se ne bom sprijaznil s tem in zelo rad bi še naprej treniral, ker sem bil dober, ker sem v treninge vložil veliko let in ker sem v sebi videl tudi potencial za vrhunskega športnika,” je iskren Uroš.

... a še vedno verjamem, da drugače ni šlo
Toda čeprav je že bil član mladinske reprezentance in tako obetaven, da mu je trener pripravljal drugačne vrste treningov kot drugim v ekipi, Uroš še vedno verjame, da se je odločil pravilno in s svojo odpovedjo mesečno prihranil družini vsaj 50 evrov.

Najbolj ga skrbi, da ne bi padli še globlje: “Bojim se, da nas bodo vrgli iz stanovanja in da se bomo razkropili po različnih rejniških družinah, ker mami ne bo mogla več skrbeti za nas. Vidim jo, kako se bori iz meseca v mesec za naše preživetje, včasih smo tudi nekaj dni brez hrane, da le lahko plača kakšno položnico in hudo mi je, ker ji ne morem pomagati. Govorim ji le spodbudne besede, da bomo že kako, da bo enkrat bolje, da se bo zagotovo vse nekako uredilo in da bomo tudi mi enkrat srečni.”

Jana Vidic, Radio Slovenija