Toda voda, morje in reke imajo v mitologijah in duhovnoreligioznih izročilih globok simbolni in duhovni pomen. Morje je podoba našega življenja: enkrat je umirjeno, zdi se nam, da ga obvladujemo, spet drugič je razburkano in zdi se nam, da se bo čoln našega življenja raztreščil na čereh, ki jih nismo opazili in pričakovali.

Z jezuitom Ivanom Brescianijem smo se pogovarjali o simbolnem in duhovnem pomenu, ki ga ima morje za človeka.

Gospod Bresciani, kakšen je simbolni pomen vode in morja v Svetem pismu, ki se pojavlja vse od začetka v 1. Mojzesovi knjigi pa do konca v knjigi Razodetja?
Pravkar sem se vrnil z morja. Vsak dan sem ga opazoval in odkril, kako spreminja obliko in kako je dopoldne mirno, popoldne bolj valovito, bolj razburkano. In sem si rekel, da je treba poznati morje. Treba je poznati značaj morja, treba je poznati, kako se morje vede, ker če je na prvi pogled lepo in nas tudi vabi, posebno poleti, nas lahko tudi preseneti. In ta pomen je tudi v Svetem pismu. Morje kot tako najdemo že na samem začetku. V prvi vrsticah Svetega pisma pravi tisti, ki je to napisal, da je bil kaos, da je bil nered, in Sveti Duh je bil nad vodami. To pomeni, da je kljub neredu Duh, ki čuva to morje.

Simbol, podoba morja razkriva nekaj, kar nas pravzaprav presega, nekaj neobvladljivega. V naravi so to viharji, nevihte na morju. Morje pogosto povezujemo z brezskrbnostjo na dopustih, počitnicah, ampak podoba morja odkriva tudi tisto drugo plat v človeku. Kaj pravite o tem?
Res je. Že sami Izraelci so imeli nekakšen strah pred morjem, zato ker je bila njihova vizija stvarjenja takšna, da je bil svet na začetku obdan z morjem. Potem je Bog posegel in ločil morje pod obokom in morje nad obokom. Stare kulture so se vedno bale, da bi se ti dve morji spet združili in uničili svet. Torej morje ima nekakšno zlo v sebi, in to se kaže tudi v Svetem pismu. Zato je pomembno, kot sem rekel na začetku, da ga poznamo. Ampak kako ti spoznaš morje? Samo če si v stiku z morjem in vodo. Takrat ga šele spoznaš. Če ga samo gledaš od daleč in bereš knjigo, ne prideš do globljega spoznanja. Vemo pa, da ko se v Svetem pismu pojavlja beseda morje, mislimo takoj na vesoljni potop, mislimo takoj na nekaj groznega. In v Jobovi knjigi pravi pisatelj, da je morje ušlo iz materinega naročja, iz maternice je ušlo ven. Ampak Bog mu je postavil mejo in vrata in mu rekel: "Do sem greš lahko, več pa ne smeš." In zato obstaja v človeku ta strah, da bi ga morje preplavilo.

Voda ne samo, da nam omogoča življenje, saj bi brez nje umrli še prej kot brez hrane, ampak ima za človeka tudi in predvsem očiščevalno funkcijo. Kakšna je vloga vode pri zakramentu krsta?
To je res temeljni zakrament, in kot ste sami rekli, ima voda tisto moč očiščevanja. Otrok, ko se rodi, je že v materinem trebuhu sestavljen iz 90 odstotkov vode. In mi potrebujemo vodo, da se preživljamo. Vemo pa, da je simbolni pomen vode ta, da nas očiščuje. Krst imamo tudi v Svetem pismu, ko je Janez Krstnik krstil Jezusa. Krstnik je tisti, ki potaplja, ki nas potopi globoko v vodo. To je podoba smrti starega človeka. Torej stari človek je potopljen, umre. In če si pod vodo nekaj minut, potrebuješ zrak. Zato doživiš občutek smrti. Potem pa se rodiš v novega človeka, o čemer sv. Pavel večkrat govori v svojih pismih, v pismu Rimljanom, Efežanom. Kdo pa je ta novi človek? Tisti, ki doživlja morje, ne kot nekaj strašnega, ampak doživlja morje kot tisto, kar je bilo ustvarjeno od Boga. Ampak ga je treba živeti z Bogom. Ker če ga ne živimo s Svetim Duhom, potem se nam tudi upira in naredi zmedo v naši duši. In krst rodi takega človeka, ki naj bi bil sposoben tudi hoditi po vodi. To je tisti človek, ki živi življenje in naravo in stvarstvo, morje in zlo skupaj z Gospodom.

V svetopisemski priliki iz Markovega evangelija, v kateri Jezus pomiri vihar, opazimo nekaj osrednjih podob, ki nam odstirajo duhovni pomen prilike: noč, morje, veter, čoln, tišina. Kaj pomenijo te podobe in kako so povezane z našim konkretnim življenjem?
To so kar močne podobe v našem življenju. Če začnemo z nočjo, noč je lahko fizična, ko jo vidimo ponoči, ampak lahko obstaja tudi noč našega srca, ko smo zmedeni, ko ne vidimo prave smeri v življenju, ko iščemo smisel življenja. In prav tako morje, morje je lahko razburkano, lahko je umirjeno. Valovi na primer predstavljajo dvom. Jakobovo pismo pravi: "Človek, ki dvomi, je podoben valu, ki ga veter premetava." Gre za močne podobe, ki govorijo o človeku, ki išče smisel življenja, ampak tudi o človeku, ki trpi, ker ne najde miru v srcu. Potem najdemo mir na koncu. Nekaj se zgodilo, da je prišlo do miru. Potem najdemo morje, ki je vdiralo v čoln. Lahko si predstavljamo, kako težka scena je takrat bila, ko zlo vstopa v čoln. In čoln je simbol Cerkve. To si lahko predstavljamo. Kako tudi zlo po eni strani vstopa v naš čoln, ker Jezus počiva in spi. Zakaj? Ker je tisti, ki zna spati, tudi ko je vihar, tudi ko morje vstopa v čoln, ker zna hoditi po morju, ker ima tisto moč Sina, ki je tako povezan z Očetom, da zna kljubovati in ukrotiti te sile življenja, ki so nam večkrat nerazumljive.

V zvezi z morjem je v Matejevem evangeliju prilika, ko Jezus hodi po vodi. Spet gre za duhovno bogat odlomek, katere osrednji element je Jezusova hoja po vodi. Kako naj beremo ta odlomek, da ne bi zašli v slepo ulico golega razuma, ampak bi se odprli podobam in simbolom, ki nas napotujejo onkraj golih zakonov logike?
Res je, hoditi po vodi je čudna stvar. In zdi se mi, da človek sam po sebi tega ne zmore. Jezus je hodil po vodi. S tem nam je želel povedati, da je on stvarnik te narave. Tako dobro jo pozna, da mu lahko to uspe. V tej priliki vidimo, da bi tudi Peter, ko vidi Jezusa, rad hodil po vodi. In na začetku mu kar zaupa in začne hoditi po vodi. Ampak to je tisto začetno zaupanje, tista začetna vera, ki jo je treba gojiti z leti in leti, če želiš da ti ostane. Jaz pa verjamem, da smo bili ustvarjeni za nekaj več. Čeprav se nam zdi hoja po vodi čudna, vendarle pomeni prav to: da nismo zagledani samo v to morje, ki nas večkrat prestraši, ali v svojo človeško, biološko naravo, ki je lepa, ki je ustvarjena, ki je dar. Veliko nam lahko pomaga in pove. Ampak če smo zagledani samo v to, je nevarnost, da jo živimo brez Svetega Duha. In takrat smo zagledani ali v svoj problem, v svoje življenjske težave, v svojo preteklost, ki je potrebna obravnave. Treba jo je raziskati, da jo tudi odrešujemo. Toda če smo usmerjeni samo v to, potem nam prihodnost počasi izginja. Ustvarjeni smo bili za nekaj več, in sicer da hodimo po vodi, skupaj z Jezusom. Ko Peter gleda Jezusa v oči, je zmožen hoditi po vodi in obvladati morje. Ko pa se zagleda v dno morja, takrat se začne počasi potapljati. To ni nujno nekaj slabega. Peter mora izkusiti v življenju, kaj pomeni potopiti se. Mi to vemo. Vsaka kriza, vsaka preizkušnja je tako pomembna, da bom, če želim vedeti, kaj je v tem svetu, naslednjič znal tisti korak dobro izvesti. Zato se je potopiti v življenju tudi vzgojno, informativno. Pomembno je, da potem najdem tistega, ki me potegne ven. Za Petra je bil to Jezus. Za tiste, ki verjamejo, je to Jezus. Za tiste, ki nimajo tega stika z Jezusom, je lahko to prijatelj, so lahko to starši, je lahko kdor koli, ki jih potegne ven in da tisto upanje, da začnejo počasi spet hoditi po morju.

Za konec se ustavimo še pri morskih zavetnikih. Najprej omenímo, da izročilo Božjo mater Marijo imenuje Stella Maris (Morska zvezda). Kaj pomeni ta vzdevek in kateri so še drugi svetniki in zavetniki, povezani z morjem?
Torej Stella Maris je ta naziv, ta vzdevek, ki se daje Mariji, materi Božji kot tisti zvezdi, ki pride na pomoč posebno tistim, ki iščejo smisel v življenju, tistim, ki se znajdejo na morju, ki je valovito, ki jih premetava, in najdejo luč in smer. Zato Marija tudi prevzame to vlogo kot Jezusova mati. Zato je Stella Maris. Kot sveti trije kralji, ki so sledili tisti zvezdi in jih je pripeljala na kraj, kjer se je rodil Jezus, tako postaja zdaj Marija za nas ta zvezda, za Cerkev in za vse druge. Potem imamo razne zavetnike, kot sta sv. Peter in Andrej, ki sta bila prva poklicana med apostoli. Sta zavetnika ribičev, čolnarjev, splavarjev. Potem imamo tudi sv. Nikolaja, ki je kot sv. Miklavž v Sloveniji zelo poznan in razširjen. Imamo ogromno cerkva, posvečenih njemu. To so tisti zavetniki, h katerim se obračamo takrat, ko je naše srce razburkano, in na katere se obračajo posebno ribiči in čolnarji.