9. maja 1950 je tedanji francoski zunanji minister Robert Schuman objavil načrt o skupnem nadzoru nad proizvodnjo jekla in premoga (to sta najpomembnejši surovini za orožarsko industrijo), ki ga je pripravil skupaj z Jeanom Monetom.

Schuman je o načrtu obvestil nemškega kanclerja Adenauerja, ki je v njem takoj prepoznal možnost za vzpostavitev miroljubne Evrope in je z njim soglašal. Kmalu so se odzvale tudi vlade Italije, Belgije, Luksemburga in Nizozemske. Šest držav je aprila 1951 v Parizu podpisalo Sporazum o ustanovitvi Evropske skupnosti za premog in jeklo. Današnja Evropska unija združuje 27 držav, velikih in malih, bogatejših in revnejših, 16 držav še dodatno združuje tudi skupna denarna valuta evrov.

Tako številne razlike med državami članicami kot tudi najnovejši dogodki, kot je na primer grška dolžniška kriza, ki je močno zamajala skupno valuto, evro, zbujajo strah, da je začela združena Evropa razpadati. O tem smo se na MMC-ju pogovarjali z dr. Matjažem Nahtigalom, poznavalcem razmer v EU-ju, ki je prepričan, da je težav veliko, a so rešljive.

Ob 60. obletnici Schumanove deklaracije oz. začetka nastajanja današnje Evropske unije, se zdi, da se je ta znašla na pragu razpada, vsaj v taki obliki, kot smo jo poznali zadnjih nekaj let. Kakšno je vaše mnenje?
60. obletnica Schumanove deklaracije je priložnost za bolj poglobljen razmislek o prihodnosti EU-ja. Deklaracija med drugim govori o Evropi, ki naj temelji na konkretnih dosežkih in solidarnosti. Če bi sedanja generacija evropskih voditeljev pokazala toliko ustvarjalnosti, solidarnosti in energije, kot so je prikazali tvorci EU-ja in nekatere prejšnje generacije evropskih politikov, sem prepričan, da danes ne bi razpravljali o tako globoki krizi niti o hipotetični možnosti razpada EU-ja. Kljub nekaterim še ne povsem izdelanim mehanizmom EU danes premore dovolj sredstev in možnosti, da bi lahko učinkovito odgovoril na finančno in gospodarsko krizo zadnjih dveh let, vključno z grško krizo.

Tisto, kar manjka poleg nekaterih ustavnih podrobnosti, je vizija celovitejšega, bolj pluralnega in bolj vključujočega razvoja EU-ja. Prav tako je za tak okrepljeni evropski razvoj potrebna aktivna, dinamična in ustvarjalna evropska civilna družba. Zato pravim, da je evropski ustavni proces za zdaj še del problema, a lahko še vedno postane del rešitve.

V EU-ja tudi ne bi smeli pozabiti, da mnoge druge regije, mnoge države tretjega sveta še naprej gledajo na EU z upanjem v možnosti za bolj uravnotežen razvoj s poštenimi priložnostmi za vse njene državljane.

Govori se o več mogočih scenarijih morebitne razdelitve evroobmočja. Eden je na primer ta, ki ga je v četrtek omenil tudi slovenski premier Borut Pahor, da bi se evroobmočje razdelilo na dva dela - na območje z močnim in območje s šibkim evrov, torej na Evropo dveh hitrosti. Je po vašem mnenju to sploh mogoča rešitev in kaj bi to prineslo? V katerem območju bi bila Slovenije in kaj bi to pomenilo za nas?
Lizbonska pogodba sicer predvideva možnost okrepljenega sodelovanja določenega števila držav članic na tistih področjih, ki niso v izključni pristojnosti Unije, pod določenimi pogoji in v skladu z določenimi postopki. Tako okrepljeno sodelovanje naj bi bilo namenjeno uresničevanju ciljev Unije, zaščiti njenih interesov in krepitvi integracijskih procesov. Podobne določbe so bile že pred tem, nastajale so različne fleksibilne oblike sodelovanja.

Kljub temu menim, da omenjene določbe ne vodijo do Evrope dveh ali več hitrosti, ki bi ustvarjala nekakšen notranji privilegirani klub, druge države pa pustila na obrobju. Za kaj takega po mojem mnenju tudi ne obstajajo potrebne pravne podlage. Bolj pomembno se mi zdi, da evropski voditelji spoznajo, da smo v evropskem projektu vsi skupaj in da v njem vsi sodelujemo.

Zato zagovarjam evropski model, ki bo omogočal decentraliziran ekonomski razvoj in okrepil evropsko socialno dimenzijo. Jedro evropske socialne politike bi morala postati bistveno povečana vlaganja v vseživljenjske oblike izobraževanja ter bistveno povečana vlaganja v infrastrukturo, zlasti v južnih in vzhodnih državah EU-ja. Le v tem kontekstu bo mogoče znova govoriti o prihodnosti evropskega socialnega modela, za kakršnega si je prizadeval Delors, medtem ko ga Lizbonska pogodba omenja precej bolj zadržano.

Bi to sicer vodilo tudi v razpad same Evropske unije?
Bolje bi bilo, če bi razpravljali o možnostih alternativnih oblik razvoja EU-ja, o različnih vizijah kot pa o razpadu. V Uniji imajo vse države velik zastavek, če to želijo priznati ali ne. Nemčija kot ena največjih svetovnih izvoznic denimo več kot polovico svojega izvoza realizira na trgih držav EU-ja, vključno z grškim, kar ji omogoča ustvarjati velike zunanje presežke. Kot največja evropska ekonomija bi morala znati prevzeti ustrezno velik del odgovornosti za prihodnji, bolj uravnotežen razvoj celotnega EU-ja. Podobno kot za Nemčijo velja še za nekatere druge uspešne države EU-ja.