Ob razmahu revolucij na Bližnjem vzhodu pa tudi protestov v nekaterih državah nekdanje Jugoslavije se v medijih vse bolj poudarja pomen spleta in predvsem družabnih omrežij, kot sta Facebook in Twitter. Dogajanje v severnoafriških državah so nekateri poimenovali kar 'spletne revolucije', saj se je del protestnikov organiziral s komuniciranjem prek spleta, mladim, ki protestirajo proti vladnim ukrepom in stanjem v družbi na Hrvaškem, pa pravijo facebookovci, ker so se za čas in kraj prvega protesta dogovorili na tej strani. Tudi v Sloveniji na omrežjih nastajajo različne skupine proti vladi, proti posameznim reformam, političnim izjavam in politikom.

Revolucije so nastale zaradi nevzdžnih razmer
"Družabna omrežja delujejo po principu isti z istimi, zato imajo veliko mobilizacijsko moč. Istomisleči se lažje najdejo. Če bi pred 20 leti iskali nekoga, ki ima podobno mnenje kot vi, bi bilo to težavno. Zdaj pa z eno objavo pritegnete podobno misleče in se lahko hitro organizirate," pojasnjuje medijska strokovnjakinja in profesorica na koprski fakulteti za humanistične študije Sandra Bašič Hrvatin. A opozarja, da je tehnologija le sredstvo, ni pa vsebina. Revolucije v afriških državah zato niso nastale zaradi novih tehnologij, ampak zaradi nevzdržnih razmer, v katerih živijo ljudje.

Da tehnologija nikoli ne more biti vzrok za družbene premike, se strinja tudi Jernej Prodnik, mladi raziskovalec s Fakultete za družbene vede v Ljubljani. "Nočem izničiti družbenega pomena, ki ga tehnologija zagotovo ima, a moramo se zavedati, kakšna je njena vloga. Ključno je to, kako se neko tehnologijo uporabi," pravi. Revolucije v Egiptu in Libiji se tako ne dogajajo s Facebookom v rokah, ampak z orožjem, protesti in fizičnimi žrtvami, dodaja Bašič Hrvatin. "Ne gre za smrt prijatelja na Facebooku, ampak za smrt konkretne osebe, ki je pripravljena življenje žrtvovati za določene namene."

Uporabniki imajo zdaj večjo moč nad tehnologijo
In te namene, hotenja in svoje doživljanje politike lahko ljudje zdaj hitro pošljejo v svet, na ogled vsakemu, ki ga to zanima. Družabna omrežja in nove tehnologije torej predvsem omogočajo širjenje novih informacij. Tako vlogo je nekoč odigrala tudi knjiga, spominja Bašič Hrvatin. Zgodovina uči, da je tehnologijo mogoče uporabiti, a bistvena razlika je po njenih besedah zdaj ta, da imajo nad njo veliko večjo moč uporabniki. "Ni nekega enotnega stikala, ki bi ugasnilo vse te komunikacijske poti."

Dogajanje je tudi kritika medijev
To je po njenem mnenju tudi kritika tradicionalnih medijev, saj je novo tehnologijo veliko težje nadzorovati in cenzurirati, zato se je pokazalo, da tradicionalni mediji ne opravljajo več svoje vloge. Kako to, da so bili Mubarak, Gadafi in drugi diktatorji 30 let ljubljenci množičnih medijev zaradi svoje ekscentričnosti, zdaj pa so naenkrat tudi v teh medijih postali to, kar so sicer vedno bili, se sprašuje. "Namesto ene zlikane in uglajene slike, ki so jo kazali mediji, imate milijone majhnih sličic, ki kažejo realno podobo. Koščki so se sestavili kot puzzle, in to kar vidimo, je pretresljivo, saj smo sprejeli prejšnjo manipulacijo," izpostavlja.

"Politika je izgubila legitimnost"
Politika se je zdaj spoprijela z močjo, ki mogoče ni oblikovana na klasičen politični način, kljub temu pa lahko ljudje povedo, kaj si mislijo, še pravi. "To, da se na Facebooku vzpostavljajo skupine proti političnim ukrepom, kaže, da je politika izgubila precej legitimnosti za svoja dejanja," ob tem razmišlja Prodnik. A vprašanje je, ali se bodo ti spletni protesti tudi pri nas resnično preselili na ulice. "Situacija na Bližnjem vzhodu po mojem ni tako zelo drugačna od te v Evropi. Tam in tukaj mladi čutijo pritiske gospodarske krize. Je pa pri nas precej več malodušja in apatije, predvsem pa se pozablja na neko politično solidarnost," dodaja mladi raziskovalec.

Občutek udeleženosti je lahko lažen
Druga plat medalje pa je ta, da pa morda pri uporabnikih ta spletna družabna omrežja povzročajo občutka lažne udeležbe, češ če se pridružim skupini, ki izraža stališče proti vladi ali političnim odločitvam, sem svoje naredil. "Res je, da lahko to vzbudi lažen občutek politične participacije, ampak to ni nič drugačnega od tega, s čimer se soočamo že nekaj časa. Ko na primer po televiziji spremljate poročanje o različnih aferah, je bes edino, kar vam na koncu ostane. Razlika pa je z novimi tehnologijami v tem, da se ta bes lahko artikulira. In to je zelo nevarno," odgovarja Sandra Bašič Hrvatin.

Ob tem pa jo bega to, da se ljudje ob besu in obsojanju niso pripravljeni tudi dejavno vključiti v politiko. Povprečni uporabnik Facebooka uporabi eno uro na tem omrežju. "A si predstavljate, kaj bi ta posameznik lahko storil, če bi eno uro svojega časa uporabil za aktivno politično delovanje?" V to so razmere prisilile ljudi v Tuniziji, Egiptu, Libiji. In tam so se s pomočjo spleta po besedah Sandre Bašič Hrvatin vzpostavile nehierarhične organizacije, ki nimajo enega centra. "In to je tisto, kar politiko blazno bega: kdo stoji za vsem tem, kdo je vodja. Ker se politika ne more sprijazniti s tem, da ljudstvo ne sestavljajo stranke, ampak večglava množica."

"Politika bi splet morala spremljati"
Politika bi zato morala spremljati premike na spletnih straneh, je prepričan Prodnik. "Katarina Kresal je na primer na svojem Facebook profilu pridobila 5.000 prijateljev, a dvomim, da ga je vzpostavila zato, da bi brala in poslušala, kaj imajo za povedati. Dopuščam pa možnost, da politiki dejansko uporabljajo ta omrežja tudi za to, da komunicirajo s svojimi potencialnimi volivci," dodaja.