In če je denarja premalo, ga bo v prihodnje, ko bo država po odločitvi ustavnih sodnikov v celoti financirala tudi obvezne osnovnošolske programe v zasebnih šolah, še manj. V Tarči so govorili o tem, kam peljejo zadnji varčevalni ukrepi, soočili pa so tudi mnenja o financiranju zasebnih šol, saj odločitev ustavnega sodišča nekateri vidijo kot začetek razkroja javnega šolstva.

Mnenja so soočili Iztok Kordiš, direktor Waldorfske šole, Marjan Šimenc (pedagoški inštitut), psiholog Kristijan Musek Lešnik, sindikalist Branimir Štrukelj, Ivan Štuhec, učiteljica Metka Zorec, pobudnik ustavne presoje Anton Kokalj in specialna pedagoginja Sanja Bekrić.

Varčevanje najbolj udarilo mlade učitelje
Učiteljica Sanja Bekrić pravi, da je varčevanje najbolj udarilo mlade učitelje, ki to občutijo "kot neki brezup", ker ne vedo, kdaj bodo sploh lahko napredovali v višje plačne razrede. "To smo tudi sprejeli, ampak najbolj boli, ker za svoje delo ne moreš biti pohvaljen, nagrajen," poudarja in dodaja, da nikakor ne drži, da učitelji delajo kaj manj kot drugi zaposleni v javni upravi: "Še več: vsak učitelj je osem ur na delovnem mestu, potem pa dela še doma."

Tudi učiteljica Metka Zorec priznava, da je med učitelji zadnje čase vedno prisotna nervoza. A vseeno opravljajo svoje delo in delajo več kot 40 ur na teden. "Če res nimaš rad tega poklica oz. če nisi vanj naravnost zaljubljen, ga ne moreš opravljati," je prepričana.

Direktor zavoda Antona Martina Slomška Ivan Štuhec, po drugi strani meni, da so bile zasebne šole zaradi varčevanja še bolj prizadete kot javni program. Prepričan pa je, da obstajajo rezerve zlasti tam, kjer se je sistem po nepotrebnem razbohotil. "Recimo pri vprašanju izbirnih vsebin. To se je razbohotilo, ne da se išče dobrobit otroka, ampak da se rešuje zaposlovanje učiteljev. Jaz sem kot direktor zavoda v položaju, ko se moram pogovarjati z nekaterimi učitelji, da ne bo plače in se moram pogovarjati, ali bodo odšli iz zavoda, ali bodo dobili manjši odstotek in tako naprej. To je položaj, v katerem smo," je dejal.

Posledice varčevanja bodo vidne šele čez nekaj let
Marjan Šimenc s pedagoškega inštituta ocenjuje, da smo načeloma za zdaj še lahko zadovoljni s slovenskim javnim šolstvom, "ne moremo pa biti zadovoljni s tem, v katero smer gre naša družba". "To varčevanje traja že nekaj časa in nič ne kaže, da se bo nehalo," izpostavlja in dodaja, da se bodo določene posledice varčevanja videle šele čez nekaj let - na primer to, da knjižnice nimajo denarja za nabavo novih knjig in strokovne literature.

Direktor Waldorfske šole, Iztok Kordiš, pa opozarja, da je odgovornost učiteljev, da za otroke ustvarjajo okolje, ki je zanje spodbudno: "Ne glede na to, kaj se dogaja." Predsednik sindikata Sviz Branimir Štrukelj ponavlja, da je vnovično varčevanje - po njegovih informacijah gre celo za 70 milijonov evrov - "napad na javno šolstvo".

Preveč odločb za učno pomoč
Zorčeva je opozorila na problematičnost ukinjanja financiranja dodatne učne pomoči in navedla, da je na eni izmed slovenskih šol to težavo rešil eden izmed staršev, ki je doniral dovolj denarja za ohranitev pomoči. Psiholog Kristijan Musek Lešnik pa težavo vidi drugje - kot predsednik komisije, ki je odločbe za učno pomoč podeljevala, se je namreč na vsakem zasedanju soočal s težavo nezadržnega naraščanja otrok s posebnimi potrebami, kar so ugotavljali pri nacionalnih preverjanjih znanja, kjer se je število otrok s posebnimi zahtevami (ki so imeli take odločbe) povečalo z dobrih dveh na osem odstotkov.

"To pomeni, da so se pojavljale anomalije in verjetno, kot smo ves čas tudi opozarjali, tudi zlorabe," priznava in dodaja, da težava neutemeljenih odločb za učno pomoč zagotovo obstaja, a bi ga bilo treba reševati drugače in predvsem ne sredi šolskega leta. Moti ga tudi to, da so zdaj "na udaru" vsi otroci - tisti, ki pomoč res potrebujejo, in tisti, ki je morda ne.

Tudi Štrukelj priznava, da so se vsi spraševali, od kod tolikšen porast števila odločb o posebnih potrebah otrok, a bi "rad videl junaka", ki se bo zdaj lotil preučevanja teh odločb. Učitelji pa jih morajo vseeno spoštovati, ne glede na to, ali bodo za to plačani ali ne, "ker je to naša dolžnost", še pravi.

Razpad javnega šolstva?
Po odločbi ustavnega sodišča, da mora država v celoti financirati tudi zasebno šolstvo, saj je pravica do osnovnošolskega izobraževanja zapisana v ustavi in mora zato biti brezplačna za vsakogar, so se okrepile trditve, da gre za začetek konca javnega šolstva. Šimenc, ki, kot pravi, zagovarja tudi možnost zasebnega šolstva, pri tem izpostavlja, da slovenska ustava temelji na mednarodnih dokumentih, kot je konvencija o otrokovih pravicah, in je podobna ustavam drugih držav, a ni iz ustave nihče izpeljal podobnega sklepa kot slovensko ustavno sodišče.
Štuhec pa je po drugi strani prepričan, da imamo "etatistični, državno dirigiran šolski sistem, ki je zato zelo rigiden in se ne prilagaja situacijam, v katerih se sodoben človek nahaja". "Mislim, da bo 21. stoletje stoletje posameznika in njegovih odločitev, ne pa kolektivnih sistemov," je prepričan. Poziva k ureditvi, kjer si bodo straši lahko svobodno izbrali izobrazbo za otroke in spremembi davčne zakonodaje.

"Starši za to, da morajo sofinancirati šolo, ki ima javni program, nimajo nobenega davčnega bonusa. Dokler je tako, tako dolgo je država dolžna sofinancirati obvezni program v sto odstotkih. Če pa bo država spremenila davčni sistem, sem prvi za to, da ga spremenimo, se pa lahko drugače pogovarjamo," pravi Štuhec.

Javna šola ustvarja "shizofrenega človeka"
Pobudnik ustavne presoje Anton Kokalj je prepričan, da so bili starši otrok v zasebnih šolah kaznovani, ker so želeli svoje otroke vpisati v "šolo, ki je bliže našim vrednotam, ki omogoča to, kar smo mi hoteli". Po njegovi oceni namreč zasebna šola daje poudarek tudi nujnim duhovnim vrednotam, medtem ko javna šola te "ignorira" in "posledično ustvarja shizofrenega človeka in posega v intimo družine".

Metka Zorec pa je, nasprotno, prepričana, da je ustavno sodišče s svojo odločitvijo ravno zasebne šole postavilo v privilegiran položaj. Štrukelj sicer odločbe ne vidi kot začetka razkroja javnega šolstva, se pa boji, da bi lahko šole postavile poljubno višino šolnine, kar bi se nato moralo financirati iz javnih sredstev.

"Javne šole morajo biti namenjene vsem otrokom, zasebne pa ne"
Šimenc pa opozarja na še en vidik: "Razlika med javnim in zasebnim šolstvom je v tem, da mora javno šolstvo sprejeti vse otroke. Imate javno šolsko mrežo in javna šola mora vse otroke sprejeti. Zasebna šola pa svoje otroke izbira po svojih posebnih pedagoških načelih. Ne drži, da zasebna šola izvaja javni program. Izvaja javno veljavni program, ampak ta program je prežet s posebnimi vrednotami. Kar pomeni, da so te šole namenjene neki skupini otrok, javne šole pa morajo biti namenjene vsem otrokom. Za javne šole velja, da mora biti pouk v njih objektiven, kritičen in pluralen, medtem ko lahko zasebna šola določene veroizpovedi seveda deluje v skladu s to veroizpovedjo in uresničuje njene vrednote."

Šimenca skrbi, da bo financiranje zasebnih šol vodilo v elitizem, medtem pa Kristijan Musek Lešnik poudarja, da zasebno šolstvo bogati naš šolski sistem, s čimer se strinja tudi Kordiš.