Predvolilne raziskave javnega mnenja strankama Zares in LDS, ki sta ta mandat sedeli v vladi, ne kažejo dobro. Vprašljivi naj bi bili tudi njuni uvrstitvi v parlament. Voditelja strank Gregor Golobič in Katarina Kresal se tega zavedata. Z njima se je v Studiu City pogovarjal Marcel Štefančič jr.

Sondaže pravijo, da so vajini stranki zunaj parlamenta. Kaj pravita?
Katarina Kresal: Situacija je resna in nanjo se je treba resno pripraviti. Ampak težko je reči, da je resna samo za dve stranki ali da je resna samo za levi pol. Gre za široko politično področje. Očitno je, da imamo dva satelita, ki sta že odletela v nebo, to sta Janša in Janković, pri katerih bo tudi očitno zelo gorek boj v naslednjih tednih. Potem pa je vrsta strank in list, približno deset jih je, ki se vse borijo za vstop v parlament. Borba bo tako precej hujša od tega, kar bova midva borila. Ne verjamem, da jih prav veliko lahko pride čez ta prag glede na tipične trende, koliko ljudi pride volit. Mislim, da bo prevagalo, katere stranke oz. liste bodo uspele dobesedno za roko prijeti človeka in ga popeljati na volitve, ga motivirati, da pride volit. Tukaj mislim, da so v prednosti stranke, ki imajo pokrito celotno Slovenijo, stranke, ki so že dalj časa prisotne. To je prednost pred novimi listami, ki tega terenskega dela nimajo pokritega, in tukaj vidim svojo veliko prednost LDS-a.

Gregor Golobič: Sondaže niso volitve. Tudi pri prejšnjih volitvah se je to pokazalo. Se pa v slovenskem političnem prostoru veliko dogaja, dogajajo se stvari, za katere se je še tedne nazaj zdelo, da jih ne bomo videli. Še pred 10 dnevi se je zdelo, da imamo izbiro le med dvema velikima strankama. Mi smo proti temu protestirali in kazali, kako je to porazno. Veliko koalicijo SD – SDS so namreč demonstrirali v nekaterih projektih. Zdaj je to vretje, dogaja se to, kar sem imenoval praznik demokracije. To prinaša nove izzive za vse. Mi ne merimo na 50+, ampak na skupino volivk in volivcev. Enako je bilo pred tremi leti, saj nikoli nismo govorili o teh številkah, o katerih radi govorijo tisti, ki jih odlikujejo bolj avtoritarne politične ambicije. Nagovarjamo specifičen krog ljudi, ki je do politike bolj zahteven, ki hoče imeti program in sodobno vsebino, ki ne želi ponavljanja starih obrazcev. Če vzamemo Jankovića ali Viranta, čeprav še ne poznamo njunih programov, se v grobem zdi, da gre za ali alternativo neokorporatizma ali alternativo neoliberalizma. Mislim, da to ni alternativa, ki jo Slovenija potrebuje. Vendar obstoj strank, kot je stranka Zares – socialno liberalni, kot smo specificirali to novo politiko, tudi na podlagi novega manifesta za odgovorno ekonomsko politiko in vsega, kar smo delali v tem mandatu, je zelo pomemben, da bo imela politika v Sloveniji na dnevnem redu tudi prava vprašanja.

Glede na to, kako so ljudje planili na Jankovića in Viranta, ne da bi sploh videli njune programe, očitno v tej kampanji nihče ne bo gledal na program. Vsi bodo gledali bolj nove obraze, kot pa nove obrazce.
Gregor Golobič: To z novimi obrazi ne drži. Mi smo na prejšnjih volitvah nastopili s 85 odstotkov novih obrazov, žal to v resnici ne odloča. Tomaž Mastnak je v Objektivu dobro zapisal, ko je izpostavil pomen programov in tistega, kar stranke prikrivajo. To so ideologije, ideje, predlogi, kaj narediti, razen da ponudijo novega voditelja, gospodarja. V kriznih časih se ponujajo gospodarji, večina jim rada sledi, a so tudi volivci, ki se zavedajo nevarnosti, ki jo to prinaša in so pripravljeni voliti stranke, ki jih morda sploh ne bi volili, če bi bile večinske.

Leta 2008 so rekli: »Volite kogar koli, samo Janše ne.« Zdaj se zdi, da govorijo: »Volite kakor koli, samo vseh starih strank ne.«
Katarina Kresal: Želja po novih obrazih je, čeprav če bi natančno pogledali, bi težko našli resnično nove obraze. Dejstvo je, da se to prime, da pride nekdo nov, da ima neko svojo listo. Sicer verjamem, da bo marsikdo še pogledal program in da je prav, da imajo stranke verjetne, kredibilne programe, je pa res, da se glavni boj verjetno ne bo bil okoli tega. Glede na to, kako zdaj tečejo zadeve po televizijah, kaj se odpira po časopisih, je vse kaj drugega kot vsebina. Na žalost verjetno ne bomo uspeli tekmovati z vsebinami, ampak mislim, da je situacija nekoliko drugačna, kot je bila pred tremi leti, ko je bil glavni boj, kdo bo zmagal, med glavnima dvema. Verjamem, da se bo tukaj glavni boj odvil šele čisto na koncu, ne glede na to, katera dva od glavnih akterjev bosta vodila. Nihče ne bo dobil več kot 50 odstotkov, to je povsem jasno, in tisti, ki bo hotel voditi Slovenijo dalje, bo moral imeti kredibilne partnerje. Verjamem, da si bo Zoran Janković, ker gre na zmago, želel imeti partnerje, ki so sposobni voditi progresivno politiko. Treba je pogledati, katere stranke so sposobne voditi progresivno politiko, učinkovito politiko, ki izpolnjujejo svoje obljube in ki lahko pripeljejo volivce na sceno. Mislim, da se glavni boj na koncu ne bo bil okoli tega, kdo bo prvi in drugi, ampak kdo bo tretji in četrti. Ker tisti od prvih dveh, ki bo imel partnerje za koalicijo, bo na koncu zmagal. Sama zmaga ne bo dovolj.

Torej je vprašanje, kdo bo DeSUS?
Katarina Kresal: Važno je, kdo bo prišel v parlament od tistih ostalih desetih.
Gregor Golobič: Zgodilo se bo, da bo nekaj strank izrazito vodilnih. Od tega, s kom bodo sklenile koalicijo, bo odvisno, ali se bo vse skupaj prevesilo v neko avtoritarno politiko, ki si domišlja, da vse ve sama najbolje, ali ne. Velika razlika je med zdaj in situacijo pred tremi leti. Takrat je v Sloveniji vladal strah. Sam sem ustanavljal stranko in ljudje so se bali stopiti v politiko. Če je že kaj dosežek tega mandata, je to, da se danes nihče ne boji iti v politiko, in to je dobro. Prostor se je odprl in vesel sem, da smo ga odpirali tako, da nihče nima več strahu.

Janši, Jankoviću in Virantu kaže po meritvah najbolje. Vsi trije najavljajo reforme. Ljudstvo pa je nedolgo tega vse reforme z aklamacijo zavrnilo. Jako čudna situacija. Ljudstvo, ki je bilo prej proti reformam, navija zdaj za ljudi, ki najavljajo reforme.
Gregor Golobič: Tukaj imamo, kot bi rekel Žižek, tak fetišistični moment: veš, a vseeno verjameš. Veš, da reforme ne bodo drugačne, a verjameš, da bodo in predvsem da mene ne bodo prizadele. V tem je težava te diskusije. Vsi so bili ves čas za reforme, a ne za te, sploh pa ne za take, da se jim kaj vzame. Glede tega so imeli ljudje deloma tudi prav. Tisto, kar je problem te vlade, je, da nismo znali predstaviti celovite informacije, kako resna je ta slika. Bile so le hitre izjave, da bo že čez nekaj mesecev vse dobro, da bomo že na pomlad iz tunela, da se kaže luč. To je ljudi ziritiralo. Sam sem na seji vlade predlagal, da povejmo, kako resno je, pridimo s predlogi reform in potem pojdimo stavkat vsi, vključno z vlado. To se bo zgodilo v naslednjem mandatu.

Katarina Kresal: Mislim, da se ljudje ne bojijo reform kot takih in tudi sprememb ne. To, kar ljudje pričakujejo, je, da bo državo vodil nekdo, ki jih bo znal pomiriti, ki jih bo znal napolniti z optimizmom, ki bo znal pokazati pot in ki bo znal v neki mirni maniri pokazati, kako speljati te reforme. To so ljudje do sedaj pogrešali, in če nekdo to zna, lahko tudi reforme izpeljemo.

Ta vikend so protesti proti diktaturi kapitala, ki potekajo tudi v Sloveniji, preglasili Jankovića in Viranta. Sta si oddahnila?
Katarina Kresal: To ni izključujoče. Vsi, ki želijo voditi to državo, morajo imeti take kritike v svoji glavi, morajo o njih razmišljati.

To, kar govorijo protestniki, bi morala govoriti in početi vidva. Predstavljala sta levico, ki je bila na oblasti. Protestniki so pred borzo tudi zato, ker imajo občutek, da jih nihče več ne predstavlja, sploh pa ne politična levica.
Katarina Kresal: Protestniki tudi želijo neko progresivno politiko, želijo imeti politike, ki znajo učinkovito izpeljati tisto, kar so ljudem obljubili. Vsaj LDS je v tej vladi to delal, mi smo obljubljali in tisto, kar smo obljubili, smo tudi naredili. Je pa to, kar zdaj civilna družba in protestniki opozarjajo, naloga politike, da najde rešitev. Mi v teh nekaj dneh nismo dobili rešitve, kaj je boljši sistem. To pa je naloga politike, predvsem tiste, ki zna učinkovito reševati probleme. Take pa niso vse.

Gregor Golobič: V tem mandatu se je zgodilo, da smo bili edina res leva stranka Zares, kakor koli se to sliši paradoksalno. Ne leva stranka v smislu klasičnih delitev na rdeče in črne. V Tedniku je bila objavljena izjava Šrota, da je njegovo kalvarijo, izgubo tajkunskega premoženja, povzročila stranka Zares. Kdaj? Februarja 2009, dva meseca po vstopu v vlado. To, kar se nam je dogajalo pozneje, je zato, ker smo vodili to politiko, ne ker je nismo. To bodo volivci videli.