bil takrat Janez Škrubej, ki je nato postal izvršni direktor DUTB-ja.

Da je Banka Slovenije lahko razlastila delničarje in imetnike podrejenih obveznic domačih bank, so morale te izkazovati negativen kapital. NLB je javnosti poročal o pozitivnem kapitalu, istočasno pa je Deloitte pod vodstvom Janeza Škrubeja izračunal izrazito negativen kapital.

Deloitte ni opravljal klasične revizije
Deloitte premoženja bank ni vrednotil po mednarodnih računovodskih standardih, saj ni šlo za klasično revizijo. V tej pogodbi, katere vsebina je še danes strogo zaupna, naj bi se skrivalo naročilo za vrednotenje. Podpisal jo je Škrubej, ki se je le nekaj dni prej prijavil tudi za delo izvršnega direktorja slabe banke. Sicer pa je prav Deloitte od vseh osmih družb, ki so pregledovale luknje v domačih bankah, izračunal največji minus v NLBju.

Tako je na eni strani pregledoval slabo premoženje največje banke, na drugi pa se je na le 10 dni odprtem razpisu istočasno potegoval za direktorja družbe, ki bo to premoženje pozneje prodajalo. Izmed 250 prijavljenih kandidatov je bil izbran prav on.

Škrubej: Pred ocenjevanjem sem se izločil
Škrubej nam je v telefonskem pogovoru priznal, da je bil del Deloittove ekipe, ki je od septembra naprej opravljala pregled NLB-ja, vendar se je, kot je pozneje sporočil še pisno: "/.../sredi oktobra, ko do samega ocenjevanja še ni prišlo, izločil iz projekta." Kljub temu je še pol drugi mesec ostal v Deloittu.

Na slabo banko je presedlal na začetku decembra. Le dva tedna za tem so postale javne nekatere ugotovitve vrednotenj, takoj so sledili izredni ukrepi Banke Slovenije: izbris delničarjev in obvezničarjev ter večmilijardna dokapitalizacija bank z državnim denarjem. Sicer pa bo v zvezi s sporno sanacijo slovenskega bančnega sistema prihodnji teden potekala predstavitev stališč vseh vpletenih pred velikim senatom sodišča Evropske unije v Luksemburgu.

Dobovšek: Gre za konflikt interesov
Po mnenju nepovezanega poslanca in strokovnjaka s področja korupcije Bojana Dobovška gre v primeru Škrubeja za konflikt interesov. "Ko si že sredi postopka in že imaš določene informacije, lahko govorimo tudi o primeru t. i. rotirajočih vrat, kjer se ljudje izmenjujejo z ene funkcije na drugo, s seboj pa prinašajo informacije, ki so jih prejeli v prejšnji službi." Prav to se po mnenju Dobovška lahko rešuje s konkurenčno klavzulo ali pa z institutom konflikta interesov.

Škrubej je namreč na slabo banko dobil vse tisto, kar je njegova ekipa iz Deloitta ocenila, da je bilo v NLB-ju slabega. Uprave bank so sicer same sprejemale odločitve, kaj se bo preneslo na slabo banko, visoke diskonte, zaradi katerih slaba banka sploh lahko ustvari dobiček, pa je določila Evropska komisija.

Kovač odgovornost pripisuje premierki, ministru in guvernerju
Da gre pri Škrubeju lahko tudi za konflikt interesov, meni tudi ekonomist Bogomir Kovač, ki pa obenem izpostavlja, da so bili prenosi in vrednotenja v rokah mednarodnih institucij, in ne v domačih bankah ali svetovalnih organizacijah. "Tu gre predvsem za odgovornost tedanje predsednice vlade, finančnega ministra in guvernerja Banke Slovenije."

Po mnenju Kovača so bili prav ti trije odgovorni za vse, kar se je tedaj dogajalo. Po mnenju Kovača bi namreč morali vsi trije storiti več za ščitenje slovenskih nacionalnih interesov. "V vsakem primeru bi morali dajati veliko resnejši odpor pred tovrstnimi intervencijami, kot pa so to storili."

Kovač dodaja še, da je prav skrivnostnost vseh teh potez tista, ki najbolj daje slutiti odgovornost vseh treh najvišjih funkcionarjev. "Gre lahko za povsem jasno odgovornost, ki ni zgolj politična. Škoda, ki je bila tu storjena, ne le z vidika bančne sanacije, ampak tudi z vidika političnoekonomske suverenosti, je za slovensko državo nesporna."

DUTB: Na cene nismo imeli vpliva
Kljub temu sta svetovalni podjetji Deloitte in Ernest in Young zaradi posla z NLB-jem takrat podvojili svoje prihodke, Škrubej pa je kot direktor DUTB-ja zaslužil precej več kot direktor Deloitta.

Iz DUTB-ja ob tem sporočajo, da niso imeli nobenega vpliva na oblikovanje prenosnih cen, ki jih je določila evropska komisija, obenem pa te cene tudi niso podlaga za odločitve DUTB-ja. Ta je namreč po prenosu opravila lastno vrednotenje portfelja, ki ga je potrdil tudi pooblaščeni revizor.