So ocenili škodo na Zavodu za gozdove v Sežani. Medtem ko pristojne službe pripravljajo sanacijski načrt, se poskušajo prizadeti prebivalci čim prej vrniti v vsakdanje življenje. Maja Kirar je za Radio Slovenija poročala iz majhne kraške vasice Podpeč, kjer živi 37 ljudi, ujetih pod slikovito pečino, vidno vse do morja.

Mir, značilen za te kraje, vse pogosteje preseka glasno ropotanje vlakovnih kompozicij. Vaščani ne dvomijo, da je ena izmed njih zanetila tudi iskro, zaradi katere so bili številni ob del svojega premoženja, vsi pa so, kot Aleš Škamperle, doživeli težke ure strahu in negotovosti: "To bo ostalo za zmerom v spominu."

Pogorišča so se ohladila, a vonj po zažganem ostaja v zraku in bo dolgo ostal v spominu. "Polno pepela, dobro, da je bil dež, da se več ne praši po zraku, ampak po hiši še vedno smrdi, zdaj bo treba oprati zavese, smrdijo prav po dimu," je dejala vaščanka Betka Primožič.

Veliko priznanje vsem, ki so pomagali
Mavricijo Kocjančič ima 24 glav govedi, konje, osle in dve ovci. Zgoreli so mu pašniki in seno. Pomoč mu ponujajo rejci iz vse Slovenije. Hvaležen je, saj bo imel sena več kot sto bal, ki bi jih potreboval. A strah, da bo znova zagorelo, ostaja. "Eni so imeli oljke in je požgalo oljke, da so bili obupani. In potem niso več sadili oljk. To je žalostno. Eden obupa, drugi obupa, tretji obupa. Potem je samo še več požara, če se bi pa kaj delalo, bi bilo bolj čisto, bi bilo toliko lepše," je menil Kocjančič.

A veliko priznanje vsem, ki so prihiteli na pomoč. "Mi smo pomagali, kolikor smo mogli, poznamo teren, tako da smo se znali čim bolj približati ognju. In še enkrat povem, da se zahvaljujemo globoko kot vas Podpeč, vsi prebivalci, gasilcem in prostovoljcem," se je Dejan Maleševič v imenu krajanov zahvalil vsem, ki so kakor koli pomagali.

Dokler se ne obnovi vegetacija, so pogorišča dokaj varna pred ponovnimi požari. Vendar ostaja še mnogo lahko vnetljivih točk. Ne le vzdolž železniške trase, ampak tudi tam, kjer sprejemajo odločitve o prihodnosti prizadetih prebivalcev.