Jelena Djordjević se je kot profesorica nemščine upokojila leta 1996 in prizna, da ji je učiteljski poklic veliko pomenil. Na vprašanje, ali je bila stroga profesorica, odgovori: "Ne vem, ali se temu reče stroga, ampak zahtevna. Tudi za zadostno se je moralo nekaj znati." A učencem je vedno dala možnost, da se naučijo in svoje znanje pokažejo. "Praktično nikoli nisem imela popravnih izpitov, ker sem jih tako dolgo "mučila", da so nekaj znali!" se spominja.

Odločitev Mariborčanke, da se po srednji šoli vpiše na germanistiko v Ljubljani, je bolj kot ne sledila zgledu drugih sošolk, pozneje pa je povsem zaznamovala njeno karierno pot. Ko se je Jelena Djordjević z možem preselila v Beograd, je najprej predavala na tamkajšnji delavski univerzi, ki je bila tik zraven zunanjega ministrstva. Tako je naneslo, da je nekaj časa nemščino poučevala celo jugoslovanske diplomate. Bolj kot književnost jo je privlačil jezik. "Zmeraj sem stremela k najlažjemu načinu poučevanja. Da bi bilo učenje nemščine čim lažje in čim bolj pregledno. S tem se rada ukvarjam, dosti rajši kot s pomivanjem posode!"

V okviru Društva TOTI DCA Maribor, ki organizira dejavnosti v dnevnem centru aktivnosti za starejše, ob torkih in petkih poučuje nemščino predvsem upokojence, ki pa so vendarle nekoliko mlajši od nje. "To zdaj je bolj lagodno, saj ni povezano z izpiti in ocenami. V srednji šoli si v napetosti, medtem ko tukaj vse to odpade, ostane pa tisto prijetno. Usedeš se in se o nečem pogovarjaš." Torkov in petkov tečaj nemščine štejeta osem oziroma deset slušateljev. "Njim ni nikoli dolgočasno, tudi ob sami gramatiki jim ni dolgočasno, ker poskrbimo, da je živahno, se nasmejemo in se pogovarjamo o različnih stvareh. Od Sibirije, do "kaj si danes jedel", ali te je razjezil mož in podobno," se zasmeji profesorica.

Dnevni center za starejše je začel delovati leta 2013, v času krize, ki je Maribor še posebej prizadela. Takrat je bilo še toliko pomembneje, da so vse dejavnosti starejšim dostopne brez plačila in tudi brez članarine, je prepričan Marjan Holc, predsednik Društva TOTI DCA Maribor, ki dnevni center aktivnosti za starejše zdaj organizira že na dveh lokacijah, v centru in na Taboru. Samo v prostorih v središču mesta dnevno potekajo od štirje do pet različnih tečajev. Starejši se poleg nemščine učijo še ruščine, angleščine, španščine, francoščine.

Kadar so na urniku rekreacijski programi, na primer telovadba ali joga, se stoli in mize v učilnici potisnejo ob stran, da je za gibanje dovolj prostora. Društvo organizira tudi tečaj rabe računalnika in tablice, trening možganov, na katerem izvajajo vaje za spomin itd. "Ponujamo 42 različnih programov oziroma več kot 60 šolskih ur na teden. Vse programe nudijo strokovno usposobljeni mentorji, ki so prostovoljci," pojasni Holc. Lani so imeli v društvu angažiranih 46 prostovoljcev, ki so različne dejavnosti nudili približno 400 uporabnikom. "Smo šola v malem!" doda Holc.

Nekateri tečaj jezika obiskujejo, da osvežijo znanje, ki so ga nekoč že pridobili, drugi imajo v tujini otroke in se želijo bolje znajti na potovanju. Predvsem pa je za starejše pomembno druženje na tečajih. "S tem, ko so starejši dejavni, niso osamljeni. Ko se vključijo v socialne mreže in se jim povečuje psihofizična kondicija. Tako si ohranjajo zdravje, manj obremenjujejo zdravstveni sistem, pozneje odhajajo v domove … To dejavno življenje je za starejše izredno pomembno," pojasni Holc in doda: "Marsikdo je tukaj našel starega prijatelja, ki ga ni videl že več let."

Tečajniki najprej spijejo kavo in nato pregledajo domačo nalogo, kar večinoma pomeni, da v nemščini klepetajo o vsakdanjih temah. Na vprašanje, kakšen odnos je v petih letih razvila s tečajniki, profesorica odgovori: "Odnos je spoštljivo prijateljski z ene in druge strani. Oni dobijo to, po kar so prišli, jaz pa sem vesela, da sem lahko z njimi in se pogovarjamo o stvareh, ki zanimajo njih in mene."

Jelena Djordjević pri 85 letih počasi, a dostojanstveno premaguje stopnice do drugega nadstropja, kjer ima dnevni center svoje prostore. "V našem DCA-ju je Jelena gotovo najstarejša prostovoljka," pove Holc in doda: "Moram reči, da prihaja z izredno voljo, z izredno energijo. Tudi sama pravi, da ji ogromno pomeni, da v teh letih še lahko ponuja znanje mlajšim, ki pa so tudi že starejši," se nasmehne predsednik.

Tudi sama se zaveda, da je tako za njene tečajnike kot zanjo pomembno, da ostaja dejavna. Ker živi blizu, na učne ure prihaja peš in prizna, da ji včasih, kadar padata dež in sneg, ni prijetno stopiti ven: "A potem si le oblečeš plašč in greš ter premagaš tudi to. Če greš prek nečesa, je to tudi majhna osebna zmaga," pravi Jelena in hudomušno doda: "Če me sklepi malo manj bolijo, sem zelo srečna, da živim!"