Po podatkih Računskega sodišča je javni linijski prevoz potnikov v medkrajevnem cestnem prometu v letu 2013 uporabljalo 28 odstotkov vseh potnikov v javnem potniškem prometu, v letu 2014 pa je vseh 36 koncesionarjev v medkrajevnem cestnem prometu ustvarilo 77,6 milijona evrov prihodkov, od tega 61 odstotkov iz javnega denarja. Samo ministrstvo za infrastrukturo je izplačalo skoraj 20 milijonov evrov nadomestila za izvajanje gospodarske javne službe in še 22,8 milijona evrov za subvencioniranje prevoza dijakov in študentov.

V svoji reviziji je omenjeno sodišče ugotovilo, da ministrstvo ni v celoti vzpostavilo ustreznih podlag za učinkovito izvajanje javnega linijskega prevoza potnikov, ker ni imelo aktualnih strateških dokumentov, ampak je politiko oblikovalo na podlagi dokumentov iz let 2004 in 2006. Poleg tega so bili cilji v strateških dokumentih določeni zgolj opisno in niso merljivi, izhodišča in kazalniki doseganja ciljev pa niso določeni. Ministrstvo prav tako ni pripravilo izvedbenih dokumentov za uresničitev ciljev iz strateških dokumentov.

Izogibanje javnim naročilom
Za izvajanje temeljnih nalog je ministrstvo tako v letih 2013 in 2014 z zunanjimi izvajalci sklenilo pogodbe v skupni vrednosti nekaj manj kot 198.000 evrov, pri čemer je pri zunanjih izvajalcih več let zapored naročalo istovrstne storitve, a za te storitve ni izdalo javnih naročil, kar od ministrstva zahteva zakon, ocenjeno vrednost večine projektov pa je določilo tik pod vrednostjo za objavo javnega naročila in se mu tako izognilo.

Poleg tega ministrstvo izvajanja vseh javnih prevozov ni registriralo v skladu s predpisi in tako kršilo načeli preglednosti in enakopravne obravnave ter določenim koncesionarjem na ta način omogočilo nelojalno pridobitev naročila. Občine je prav tako prepustila na milost in nemilost koncesionarjev, ki so občinam kar sami določali cene gospodarske javne službe, saj ministrstvo ni predpisalo načina dodatnega financiranja javnega linijskega prevoza potnikov v medkrajevnem prometu.

Na vse to tudi ni določilo meril za višino subvencij mestnega potniškega prometa in pogojev za pridobitev dovoljenja za izvajanje mestnega prevoza potnikov zunaj naselja. In ker je ministrstvo mestne linije zunaj naselja registriralo kot medkrajevne, je moralo zanje seveda tudi plačati, česar pred tem ni bilo dolžno početi.

Koncesionarji so jih goljufali
Seznam kršitev pravil ministrstva se s tem še zdaleč ne konča. Preden je prevoznikom podelilo koncesije, sploh ni ugotavljalo dejanskih potreb, ampak se je zgolj oprlo na vozne rede iz prometnega leta 2003/2004, koncesije pa je podelilo brez javnega razpisa in tako kršilo načela preglednosti, konkurenčnosti, nediskriminatornosti in poštenosti postopkov. Pri podaljševanju koncesijskih pogodb pa ministrstvo ni upoštevalo evropskega pravnega reda, ki je podaljšanje obstoječih pogodb dopustil le do konca leta 2012, ugotavljajo na Računskem sodišču.

Ministrstvo je koncesionarje dodatno zavezalo k uporabi neveljavne tarife, potniki pa so zaradi tega za enkratno enosmerno in mesečno vozovnico plačali več. Prav tako v nasprotju s predpisi je z občino in koncesionarjem sklenilo dogovor, po katerem je moralo ministrstvo izplačati najvišje nadomestilo, občina pa razliko med normirano stroškovno ceno in prihodki prevoznika.

Spregledali so tudi, da jim koncesionarji niso poročali, da so jim občine že plačale več kot 2,4 milijona evrov nadomestil oz. jim niso povedali, da so prejeli 59,5 odstotka vsega prejetega denarja, o katerem so dejansko poročali. Zaradi tega je ministrstvo plačalo več nadomestila, kot bi bilo treba. Za to si je bilo pravzaprav krivo ministrstvo samo, saj ni zagotovilo ustreznih obrazcev in navodil za poročanje koncesionarjev, obenem pa niso zagotovili, da bi koncesionarji vodili ločeno računovodstvo, kadar izvajajo različne dejavnosti.

Zaradi pomanjkljivih evidenc in registrov ter razdrobljenih podatkov je bil pomanjkljiv tudi nadzor, ugotavljajo revizorji, čeprav so bile enovite podatkovne zbirke predpisane že leta 2001!
Ministrstvo tudi ni javno objavilo voznih redov, daljinarja in avtobusnih postaj ter registra posebnih linijskih prevozov, kot to določajo predpisi.

Računsko sodišče je od ministrstva že zahtevalo predložitev odzivnega poročila, v katerem pričakujejo predstavitev popravljalnih ukrepov, podali pa so jim tudi priporočila za učinkovitejše izvajanje javnega linijskega prevoza potnikov v medkrajevnem cestnem prometu.