Slovenija se je 23. decembra 1990 na plebiscitu odločila za pot v samostojnost. Del te poti je bilo tudi vzpostavljanje lastne vojske. Slovenija zato po plebiscitu ni več pošiljala nabornikov v jugoslovansko vojsko (uradno se je v skladu s takratno socialistično terminologijo imenovala Jugoslovanska ljudska armada - JLA).

JLA zahteva nabornike
Ustanovljena sta bila dva učna centra, kamor so na usposabljanje napotili prve slovenske vojaške obveznike. Eden je bil na Igu pri Ljubljani, drugi pa v Pekrah pri Mariboru. S tem so tudi uresničili zahteve slovenske javnosti, naj slovenski vojaški obvezniki služijo vojaško obveznost v Slovenije, ne pa v drugih republikah.

Jugoslovanska vojska, ki se je v času razpadanja Jugoslavije nedvomno postavila na stran unitarističnih in centralističnih sil, je od slovenskih oblasti zahtevala izročitev nabornih evidenc in zaprtje obeh učnih centrov, naborniki iz teh centrov pa naj bi odšli služit vojaško obveznost v enote JLA. Slovenska oblast zahtevam JLA ni popuščala.

Enote JLA obkolijo učni center v Pekrah
Zato je JLA 23. maja izredno povečala svojo dejavnost v Sloveniji. V nekaterih vojašnicah so dvigali bojno pripravljenost, ceste pa so bile od zgodnjih jutranjih ur polne tovornjakov, ki so iz skladišč dovažali oklepnim enotam dodatno bojno strelivo. Oddelek TO-ja, ki je varoval učni center v Pekrah, je 23. maja zjutraj opazil oborožene pripadnike jugoslovanske vojske. Zajeli so dva izmed njiju in ju po kratkem času izpustili.

Okoli opoldneva je pred učni center prišla posebna enota JLA s šestimi oklepniki in z napolnjenim orožjem ter zahtevali izročitev nabornikov. Malo pozneje se je na bližnjem poligonu sedem tankov T-55 postavilo v bojni razpored proti centru, prišle pa so še dodatne okrepitve s štirimi oklepniki in vod pehote.

TO je pripravljena braniti nabornike in center
Načelnik centra, major TO-ja Andrej Kocbek, je zavrnil zahtevo po nabornikih in začel pogajanja s častniki JLA. Medtem se je center pripravljal na obrambo, inštrukturji so odšli na bojne položaje s protioklepnimi minometi armbrust. JLA je začela popuščati pri zahtevah. Niso več zahtevali nabornikov iz centra, ampak le še izročitev tistih teritorialcev, ki so zjutraj zajeli pripadnika JLA.

General Mićo Delić, poveljnik 31. korpusa, ki je imel sedež v Mariboru, je vojakom okoli Peker hotel poslati dodatno pomoč, in sicer pehotno četo. Načrt ni uspel, saj so Mariborčani, ko so izvedeli za dogodek v Pekrah, blokirali vojašnico. JLA pa je uspelo poslati na ulice skupine oboroženih pripadnikov vojaške Kontraobveščevalne službe, t. i. kosovce, v civilnih avtomobilih. Zaradi vse večjih napetosti je TO aktivirala specialno brigado, v pripravljenosti je bila tudi posebna enota policije.

JLA ugrabi častnika TO-ja
V zgodnjih jutranjih urah 24. maja so se začela pogajanja med JLA ter poveljnikom pokrajinskega štaba TO-ja Vladimirjem Miloševićem. Na pogajanja je vdrla skupina vojakov JLA in ugrabila Miloševića in stotnika Milka Ozmeca. Po ugrabitvi so enote jugoslovanske vojske zapustile območje okoli pekrskega učnega centra.

Slovenija je začela izvajati omejeno blokado infrastrukture vojaškim objektom, razen vojaškomedicinskim ustanovam. Najprej je začela izklapljati telefone, nato odklapljati elektriko. To je v vojašnicah povzročilo zmedo. Slovenijo so začela preletavati vojaška letala in helikopterji. JLA je zahtevala priklop telefonov in elektrike, Slovenija pa ugrabljena častnika TO-ja. Proti akcijam slovenskih oblasti so nastopili predstavniki Liberalnodemokratske stranke (LDS), ki so bili prepričani, da je Slovenija z odprtjem učnih centrov izzivala JLA in da z blokado infrastrukture zaostruje še naprej.

Pade prva žrtev za samostojno Slovenijo
24. maja popoldne je JLA popustila in izpustila Miloševića in Ozmeca. Ko se je položaj v Mariboru že začel počasi umirjati, je JLA z oklepniki spet skušala priti iz vojašnic. Temu so se uprli ljudje, pri poskusu zaustavitve je eden izmed oklepnikov do smrti povozil Josefa Šimčika, ki je tako postal prva žrtev za samostojno Slovenijo. Na mariborske ulice so se zgrnili novi demonstranti.

28. maja je bila razširjena seja predsedstva Slovenije, ki ji je sledil sestanek z vsemi parlamentarnimi strankami. Liberalni demokrati so na sestanku Janeza Janšo in Igorja Bavčarja, takratnega obrambnega in notranjega ministra, obtožili za glavna krivca zaostrovanja.

Demos napove, da ne bo popuščal
Trdili so, da se Slovenije ne more upreti JLA in da so edina rešitev pogajanja. 30. maja je predsednik LDS Jožef Školč poslal pismo predsedniku predsedstva Milanu Kučanu, v katerem je med drugim zahteval zaprtje obeh učnih centrov.

31. maja je bilo na Kongresnem trgu v Ljubljani protestno zborovanje proti početju JLA. Udeležile so se ga le Demosove stranke, takratna opozicija (LDS, socialisti in SDP, predhodnica SD-ja) je bila do zborovanja kritična. Na zborovanju so vsi predsedniki strank koalicije Demos, predsednik vlade Lojze Peterle in predsednik skupščine France Bučar obljubili izpolnitev plebiscitarne obveze, ne glede na grožnje JLA.

2. junija 1991 je na Igu in Pekrah prisegla prva generacija slovenskih vojakov. Konec meseca, po razglasitvi slovenske samostojnosti, je izbruhnila osamosvojitvena vojna, v kateri so slovenske sile (TO in policija) porazile JLA, ki se je po premirju oktobra umaknila iz Slovenije.