Skoraj stoletje in pol stare kamnite hiše tudi s tremi pečmi ni mogoče ogreti, dež skozi luknjasto streho zamaka prastaro električno napeljavo. Ker so brez kopalnice, se najstnik umiva sredi kuhinje v plastični banjici, v kateri se je kopal še kot otrok. In ker nimajo kopalnice, Mitjev starejši brat, ki zaradi težke motnje v duševnem zdravju živi v posebnem centru, že vrsto let ne more domov niti na krajši obisk. Posebej boleče pa je, da jim je uspelo kupiti precej materiala, ki bi njihove življenjske razmere močno izboljšal, a nimajo denarja za plačilo mojstrov.

Zgodba štirinajstletnega Mitje

Štirinajstletni Mitja je vsaj tretja generacija v družini, ki jo močno zaznamuje revščina. Že njegova mama se spomni, da kot otroci niso imeli veliko in da so, da je številna družina imela vsaj dom, ostajali tudi brez hrane: "Sedem nas je bilo, večkrat se nam je zgodilo, da smo morali jesti tudi bukovo listje, da smo se nasitili." Najbrž tudi zato njegovo mamo toliko bolj boli, da mora v izjemno skromnih razmerah zdaj živeti tudi njen otrok s številnimi težavami v duševnem razvoju in s hudimi učnimi težavami : "Že ob vstopu v šolo so opazili, da ima številne težave, predvsem pri slovenskem jeziku, težko mu je šlo pisanje in branje. Decembra je bil star 14 let, a je šele v četrtem razredu. Ne vem, morda ima to tudi po meni, tudi meni v šoli nikakor ni šlo …"

Kljub strokovni pomoči in rednemu jemanju zdravil ter kljub močno prilagojenemu šolskemu programu Mitja ne zmore slediti vrstnikom, večkrat je že dobil mlajše sošolce: "Zelo je razočaran, ker mu ne gre. Zdaj so ga prestavili še na nižjo stopnjo zahtevnosti šolanja, a vidijo, da mu tudi tam ne gre."

Strokovnjaki razmišljajo, da bi ga morda raje celostno vključili v kak specializirani zavod. Ali pa da bi še letos, po dopolnjenem 15. letu, šolanje opustil in se zaposlil v posebnem invalidskem podjetju.

Poldrugo stoletja stara, mrzla hiša v obupnem stanju

Mitja si želi predvsem, da bi lahko živel doma ... kjer pa so razmere vse prej kot prijazne za življenje najstnika s posebnimi potrebami: skoraj stoletje in pol stare kamnite hiše tudi s tremi pečmi ni mogoče ogreti. Mitja spi v kakih 5 m² majhni kamri brez vrat, v kateri je prostor le za posteljo in nočno omarico. V prostor se ne da niti vstopiti, saj postelja že zapira vhod. Kljub majhnosti pa se sobice s staro odsluženo pečjo v preddverju sploh ne da dobro ogreti. "Povsod je mrzlo, zima z vseh koncev vdira v prostore. Ko sedimo pri kosilu, sina pogosto kar trese in ga moramo oviti v odejo, da lahko sploh pojé. Hudo je," opisuje mama.
Čez nevarno električno napeljavo kaplja deževnica

Pohištvo je odslužilo že pred desetletji, prastara električna napeljava večinoma teče kar nad ometi, razdelilne omarice z eno samo varovalko bi bili najbrž zelo veseli v tehniškem muzeju. Strah, da bi napeljava povzročila požar, pa je zelo velik, saj luknjasta streha prepušča na številnih krajih in dež teče po notranjih stenah in napeljavi. "Kabli kar štrlijo iz stene, enkrat smo že skoraj pogoreli, ker deževnica teče posod: pri sinovi sobi, pri dimniku, pri luči, pri električni omarici, pri pralnem stroju. Zato včasih kar na roke perem, ker je tako mokro povsod, da se bojim, da bi me elektrika stresla. Strah nas je, da bo kje v hiši prišlo do kratkega stika, da bo zagorelo in bomo vsi kar umrli v tej hiši."

Otroška banjica in odslužen lavor namesto kopalnice

Poleg tega pa iz starega, zdavnaj preperelega lesenega stropa nenehno pada leseni drobir. Čeprav je še pred poldrugim desetletjem v tej res majhni hiši živelo deset ljudi iz treh generacij, ima hiša šele zadnja leta komaj delujočo WC-školjko: še vedno pa so brez umivalnika in brez kopalnice: "Vodo segrejem v loncu, potem pa imamo kar v kuhinji plastičen lavor za naju in plastično banjico zanj. To je ista banjica, v kateri sem ga kopala, ko je bil dojenček. Zelo mu je hudo, večkrat se razjočem, ko me sprašuje: ‘Kako naj se umijem, če voda kar po tleh teče?'"

Ko mi kaže, da bi rad domov, bi najraje kar umrla

Ker je Mitja kdaj pa kdaj tudi tarča posmeha sošolcev, češ da ima slaba oblačila in da smrdi, ima le malo prijateljev. Enega, s katerim se res razume, pa ne želi pripeljati v tako uboren dom, potoži mama, ki jo še bolj od tega muči, da so katastrofalne bivanjske razmere tudi razlog, zakaj domov na obisk ne more pripeljati starejšega sina, Mitjevega brata, ki zaradi težke motnje v duševnem in telesnem razvoju že od otroštva biva v primernejšem okolju specializiranega zavoda: "Trideset let je star, hud invalid, v pleničkah, ne govori, povsem je odvisen do drugih. Ker nimamo urejenih niti sanitarij, ga ne morem pripeljati domov, ne morem ga niti umiti. Zelo mi je hudo, večkrat se spomnim nanj, velikokrat jočem, to je vendar otrok, ki je zrasel pod mojim srcem! Ko ga obiščem in me prime za roko, vem, da mi skuša dopovedati, kako rad bi šel domov. Takrat mi je tako hudo, da bi včasih najraje kar umrla," joče mama.

Zmanjka za še tako skromno čokoladico

V družini, kjer sta oba starša brez osnovnošolske izobrazbe in je mama tako rekoč nezaposljiva, oče pa že vse življenje opravlja le občasna dela, je finančna stiska vseskozi velika. "Po dveh letih bolniške mož zdaj čaka na javna dela. Če bo uspelo, bo vsaj za malenkost laže, vsaj za hrano in položnice. Za drugo nam tako ali tako ne ostane, že za hrano si sposojam denar, ki ga potem komaj vrnemo. Za sina tako pogosto nimamo za oblačila in obutev, sploh obutev bi fant potreboval, tudi pri hrani skrajno varčujemo." Pogosto jim manjka pestrejše hrane, Mitja bi nujno potreboval boljšo obutev in vsaj nekaj novih oblačil. "Najbolj od vsega pa si Mitja želi kolo, ker smo brez avtomobila in je treba povsod peš," pojasnjuje mama. "Pogosto me sprašuje, zakaj smo mi najrevnejši v vasi, zakaj imajo nekateri tudi več kopalnic, mi pa niti ene, pa mu odgovarjam, da midva žal tega ne zmoreva. Včasih ne morem kupiti niti čokoladice, ki si jo tako želi …"

Precej materiala že pri hiši, a brez denarja za obrtnike

Družina živi nepopisno skromno tudi zato, ker si tako zelo želijo varnejši in znosnejši dom. Zato so vsak cent, ki so ga lahko, namenili nakupu materiala. In tega, predvsem bistvene dele za novo streho, kopalnico in ogrevanje, so na različne načine uspeli zbrati presenetljivo veliko. "Nenehno varčujemo, dobesedno si trgamo tudi od ust. Material za kopalnico imamo skoraj ves, tudi za centralno napeljavo ga večinoma imamo, imamo strešnike, nekaj lesa, mavčnih plošč … Seveda nam manjka še precej, a največja težava je, da nikakor ne moremo plačati mojstrov. Da bi hiša zaživela, da bi lahko vsaj najljubši Mitjev sošolec prišel na obisk, da bi vsaj enkrat lahko prišel tudi starejši sin. Upam, da bomo to lahko izpeljali, dokler sem še živa," mamo premaga jok.

Mitjeve razvojne težave ne dajejo veliko upanja, da bi lahko kdaj zmogel splezati iz primeža revščine, ki kroji življenje njegove družine. A trud, ki sta ga tako slabo izobražena starša brez redne zaposlitve vložila v to, da bi živeli vsaj znosneje, je res občudovanja vreden. Zdaj brez pomoči ne zmorejo več naprej.