Po vsej Sloveniji poteka nacionalni teden prostovoljstva, katerega vrhunec bo Veseli dan prostovoljstva, ki bo v torek popoldne na Prešernovem trgu v Ljubljani. Na njem se bo predstavilo kar okoli 80 prostovoljskih organizacij in njihovi prostovoljci.

"Prostovoljske organizacije bodo na enem mestu pokazale, da so prostovoljci veseli in zdravi ljudje," so zapisali v Slovenski filantropiji, ki je organizatorica tedna. Zanimanje za prostovoljno delo je v Sloveniji naraščalo že v času finančne in gospodarske krize, ko so se številni znašli v hudih preživetvenih težavah. Množični interes za pomoč pomoči potrebnim pa je spodbudila begunska kriza, v katero je bila z množičnimi prehodi prebežnikov Slovenija močno vpletena konec lanskega leta.

Med tistimi, na katere je begunska kriza vplivala pri odločitvi za begunsko delo, je tudi Nina Barbič. "Občutek imam, da je begunska kriza zbudila ljudi in da se je več ljudi začelo zavedati, da nimajo vsi ljudje enakega standarda in da nekateri nimajo na voljo niti osnovnih stvari. Sama sem si dolgo želela, da bi del svojega časa in energije posvetila pomoči potrebnim, in begunska kriza me je nekako poklicala," se spominja svojih začetkov posvečanje svojega prostega časa prostovoljstvu.

Nina trenutno v okviru Slovenske filantropije pomaga pri razdeljevanju presežkov hrane socialno ogroženim, hkrati pa tudi pomaga pri učenju slovenščine prosilki za azil iz Irana. Za to nameni približno tri ure svojega prostega časa na teden. Pri projektu razdeljevanja presežkov hrane prostovoljci prevzemajo obroke hrane, ki ostane v kuhinjah osnovne šole in dijaškega centra, občasno pa tudi iz hostla Celica. Nato pa jo razdelijo v prostorih Slovenske filantropije.

"Gre za hrano, ki ni bila razdeljena pri kosilih in ostane v kuhinjah. Škoda bi jo bilo metati stran in je bolje, da se porazdeli tistim, ki jo potrebujejo. Zanimanje je kar veliko. Ljudje so razdeljeni v skupine in po trikrat na teden lahko prihajajo po hrano, ker je pač ni toliko, da bi jo lahko razdeljevali vsak dan," pravi. Najtežja naloga prostovoljcev pa je, da jo skušajo razdeliti čim bolj pravično, saj so mnogi pozorni na to, kakšne porcije hrane dobijo v primerjavi z drugimi.

"Nikoli ne vemo, koliko hrane bomo zbrali in koliko ljudi bo prišlo ponjo. Ne srečo se mi še ni zgodilo, da bi za koga zmanjkalo hrane. Niti vem, kako bi v tem primeru reagirala," dodaja. Sicer pa po hrano prihajajo tako starši kot ljudje srednjih let in starejši.

Pomoč iranski materi samohranilki
Pristnejša osebna izkušnja kot razdeljevanje presežkov hrane je pomoč prosilki za azil iz Irana pri učenju slovenščine. "Vez, ki se vzpostavi med prostovoljcem in ljudmi, ki potrebujejo pomoč, je zelo lepa izkušnja. Položaj ljudi, ki pridejo v kraje, kjer ne razumejo in govorijo jezika, je nepredstavljiv," poudarja.

Prosilka za azil iz Irana je v Slovenijo prišla z dvema otroka. "Življenje matere samohranilke, ki nima nikogar, na katerega bi se lahko obrnila, precej težko. Zame je to zelo zanimiva in poučna izkušnja, ki me je postavila na realna tla. Človek se ob tem zave, kaj dejansko ima in da to ni samoumevno za vse ljudi na svetu," še pravi prostovoljka.

Kaj lahko posamezniku pomeni prostovoljno delo?
"Pri prostovoljstvu ne gre samo za to, da nekomu drugemu pomagaš, temveč tudi veliko dobiš. Gre za nekakšno "win-win"situacijo. Sama se veselim časa, ki ga preživim ob prostovoljnem delu. Morda gre pri tem tudi za nekoliko »sebičnosti«, toda prostovoljci dobimo nekaj lepega iz te izkušnje," razlaga. Toda ob tem opozarja, da mora prostovoljec upoštevati smernice, ki jih določa njegova organizacija. Pretiran aktivizem je lahko tudi ovira.

"Že pri usposabljanju te opozarjajo, da prostovoljec zastopa organizacijo, v kateri deluje, ter mora upoštevati njene smernice. Ne moreš delati kar nekaj po svoje. Posamezniki, ki imajo sicer dobre namene, lahko s svojeglavim vedenjem ovirajo delo," opozarja.

Najbolj pretresljiva izkušnja pri prostovoljnem delu?
"Precej šokanten je bil dogodek, ko sem bila na terenu na Vrhniki. Tam se predtem ni veliko dogajalo, saj je bil nadomestni center za prebežnike. Toda nekega popoldneva je tja pripeljalo veliko avtobusov s prebežniki, morda celo 20. Med njimi so bile številne družine z majhnimi otroki, ki jim njihovi starši niso mogli nuditi niti najosnovnejših stvari. Mogoče sem malo bolj občutljiva pri otrocih, saj imam tudi sama majhne otroke. Občutek njihove nemoči se je vtisnil vame," se spominja.

Ob tem še pojasnjuje, da imajo prostovoljci na neki način zavezane roke, saj morajo upoštevati navodila civilne zaščite in policistov, ki skrbijo, da se stvari odvijajo, kot so načrtovane. "Pogled, kako bi se morale stvari odvijati s človeškega vidika, se večkrat ne sklada s postopki uradnih organov. To mi je bilo morda najtežje," še poudarja prostovoljka Nina Barbič.