pokončali svojega lastnika, zdravnika Sašo Baričeviča, plava večno novinarsko vprašanje meje med temeljnima človekovima pravicama – pravico do svobode izražanja in pravico do zasebnosti. Primer Baričevič je namreč kompleksen. Na eni strani je povezan z javnim interesom, vezanim na vprašanje, kolikšna in kakšna odgovornost za tragedijo leži na plečih države, o čemer novinarji seveda nikakor ne smejo molčati in so odgovore na tej ravni celo dolžni iskati; na drugi strani pa z občutljivim zasebnim življenjem žrtve. Da sta v medijih oba vidika prepletena, je jasno kot beli dan. Pa je to prav? So okoliščine primera res take, da pravica do svobode izražanja (z njo pa pravica javnosti do obveščenosti) lahko pretehta pravico posameznika, čeprav preminulega, do zasebnosti?

Lah: Razumljivo, da je primer deležen tolikšne pozornosti
Začnimo na začetku. Zakaj je primer pomemben za javnost? Medijski strokovnjak Peter Lah je v pogovoru za MMC dejal, da zato, ker odpira vpogled v potencialno problematično zakulisje delovanja državnih institucij in pomembnih javnih osebnosti. »Čeprav je gospod Baričevič javna osebnost v zelo omejenem obsegu, je zaradi rednih stikov z javnimi in vplivnimi Slovenci nujno izpostavljen,« je opozoril in spomnil, da sta v zgodbo vpleteni tudi dve ključni državni instituciji: sodstvo in ministrstvo.

Da zgodba o Baričeviču v medijih vsak dan doživlja nova in nova nadaljevanja in da za novinarje predstavlja tudi izhodišče za številne teme (sodomija v Sloveniji; politična omrežja; nevarne pasme psov; ravnanje s psi …), ga, glede na to, da je njen sestavni del še nenavadna in deviantna oblika spolnosti, ne čudi. »Taki primeri so izredno redki, zato je razumljivo, da je ta stvar deležna tolikšne pozornosti. To je hkrati priložnost, da kot družba in kot novinarji napredujemo v razumevanju pomembnih etičnih načel, ki zadevajo javni interes in spoštovanje človekovega dostojanstva,« odgovarja.

Ivelja: Mnogi novinarji senzacionalistično posegli v pokojnikovo intimo
In ko gre za poročanje o Baričeviču, se zaplete ravno pri spoštovanju dostojanstva. Je bilo razkritje spolnih praks žrtve nujno? Varuhinja človekovih pravic Zdenka Čebašek Travnik je prepričana, da so spolne navade posameznika občutljiv osebni podatek, ki pa je v primeru Baričevič pomemben za razumevanje celotnega dogajanja. Iz tega razloga je po njenem mnenju interes javnosti po tem podatku mogoče upravičiti, a je treba pri tem upoštevati tudi pieteto do pokojnika. Pa novinarji v Sloveniji to res počno? Varuhinja svari, da ne vsi.

Mediji, ki so se razpisali o spolni identiteti pokojnika, ne da bi tovrstne informacije povezali z vprašanji, ki so v javnem interesu, denimo sumi o mučenju živali, so ravnali brezobzirno, je prepričana tudi MMC-jeva sogovornica, novinarka Dnevnika in predsednica Novinarskega častnega razsodišča Ranka Ivelja. »Spolne navade žrtve so bile za javnost relevantne le v povezavi z omenjenimi sumi in nekaterimi drugimi informacijami o tragičnih dogodkih, na podlagi katerih se utegneta javnost in zakonodajalec opredeliti do ravnanja z določenimi pasjimi pasmami in podobno. Mnogi novinarji so to povezavo zgolj izrabili za senzacionalistično poseganje v pokojnikovo intimo,« je povedala v pogovoru za MMC.

Rovšek: Med novinarji, ki ravnajo neetično, zlasti neizkušeni
Po njenem mnenju številni poročevalci in komentatorji tragičnega dogodka niso pokazali potrebne obzirnosti do pokojnika, pogosto pa se je zgodilo tudi, da svojih informacij niso upravičili z javnim interesom. »Objava njegovega (Baričevičevega, op. a.) polnega imena po moje ni bila upravičena (ne glede na to, da bi se v majhni Sloveniji to izvedelo po drugih kanalih), saj je žrtev postala širši javnosti znana zaradi nekega drugega tragičnega dogodka (v katerega so bili vpleteni njegovi psi), ne pa zaradi njegovega prostovoljno izbranega javnega delovanja,« nam je še pojasnila predsednica NČR-ja.

Ob primeru Baričevič se tako znova zastavlja vprašanje, kako etično je slovensko novinarstvo. Mnenja so različna. Še najbolj optimističen izmed naših sogovornikov je bil namestnik varuhinje človekovih pravic Jernej Rovšek, ki je za našo spletno stran razložil, da večina novinarjev in urednikov deluje strokovno in pri svojem delu spoštuje tako temeljne človekove pravice kot Kodeks novinarjev Slovenije. Tisti med njimi, ki prestopijo razumno mejo v posegih v zasebnost, so po po navadi manj izkušeni in imajo manj znanja, meni. Manj vere v novinarje je pokazala Ivelja, ki ugotavlja, da je medijev, ki se na kodeks ne ozirajo, vse več: »Etičnost na kratki rok pač ni profitabilna. Na Novinarskem častnem razsodišču opažamo, da dobivamo vse več pritožb čez ene in iste medije, kjer sistematično kršijo Kodeks, pritožbe pa ignorirajo. Tu bi izpostavila Kanal A.«

Lah: Uredniki ne izvajajo svojih odgovornosti
Še bolj zaskrbljen je Lah, ki poudarja, da etika na splošno ni močna plat slovenskega novinarstva. »Moj občutek je, da uredništva in novinarji nimajo razvitih standardov na področju etičnosti oziroma se jih ne držijo. /…/ Tu gre za tisoče majhnih zadev, v katerih novinar bodisi spoštuje človekovo dostojanstvo ali pa ne. Je pa res, da se mora medij odločiti, v katero smer bo šel: ali bo senzacionalističen ali resen. Vmesnega prostora ni,« pravi. Sam tako kot Ivelja pogreša zavestno spoštovanje etičnih standardov, občutek pa ima, da uredniki na tem področju ne izvajajo odgovornosti, ki jim po funkciji pripadajo.

In kako je s sankcioniranjem novinarjev, ki kršijo temeljne človekove pravice oz. kodeks? Je zakonodaja na tem področju dovolj dobro urejena? Namestnik varuhinje verjame, da je oz. da predvideva ustrezne (sodne) poti za uveljavljanje pravic na tem področju. Problem po njegovem mnenju predstavlja dejstvo, da se takega načina iskanja pravice poslužuje premalo posameznikov, ki so jim novinarji kršili pravico do zasebnosti, časti, dobrega imena. Da bi se to spremenilo, bi bilo treba vzpostaviti neformalne mehanizme varstva (medijski varuh; razsodišče), ki bi posameznike razbremenili bremena uveljavljanja pravic v dragih in formalno zahtevnih sodnih postopkih, je dodal.

Ivelja: V prihodnosti bodo kršilci lahko v večji meri preganjani
Neformalni mehanizem varstva, ki ga omenja MMC-jev sogovornik, sicer Slovenija že ima. Gre za Novinarsko častno razsodišče, njegova predsednica Ivelja pa zatrjuje, da njihove sodbe zelo odmevajo – tako v pozitivnem kot negativnem smislu. »Kaže, da so etična vprašanja novinarstva aktualna tudi širše in da ni vseeno, kako se opredeljuje NČR, četudi so sankcije zgolj moralne. Prav možno pa je, da bodo sistematični kršilci etičnih norm novinarstva zaradi ignoriranja NČR-ja v večji meri sodno preganjani. Tako kaže tuja praksa. V Angliji so prav zato, da bi ukrotili rumeni tisk in zmanjšali število tožb na sodiščih, ustanovili tiskovno razsodišče, že pred leti,« opominja.

»Etičnosti se ne da sankcionirati. Poleg tega ima novinarstvo pomembno vlogo za javnost, zato je bolj zaščiteno kot zasebniki ali druga podjetja,« pa opozarja Lah. Strinja se sicer z Rovškom, da je slovenska zakonodaja v primeru novinarskega kršenja temeljnih človekovih pravic na tem področju ustrezna in da težavo pravzaprav predstavlja pičla sodna praksa. Po njegovih besedah so sodniki predvsem na prvi stopnji neizkušeni. Poleg tega bi se dalo stanje izboljšati z uveljavitvijo višjih odškodnin za medije, ker bi na ta način uredniki in lastniki medijev veliko bolj pazili na to, kaj delajo, je sklenil.