Medtem ko mi pripoveduje o svojem položaju, si ogledujem račun iz trafike, kjer je med zakonsko opredeljenimi vsebinami tudi vabilo potencialnim pogodbenim partnerjem, ki bi želeli postati upravitelji kioska. Povprašam jo o tem, ali je taka strategija iskanja sodelavcev uspešna, pa mi odmahne z roko. "Nekaterim so oglas dali kar na kiosk, meni ga pa ne bodo, saj vedo, da bom vsakomur, ki me bo o tem kaj vprašal, vse povedala po resnici, da bo pobegnil od pogodbenega partnerstva, če bo le mogel."

A vabilo k pogodbenemu partnerstvu vendarle premami določene brezposelne ljudi. "Nisem imel službe, potem pa sem videl oglas in si mislil, da je to bolje, kot da sedim doma. Imam prijatelja, ki mi je uredil zaposlitev v podjetju, kjer je delal, in prek te zaposlitve sem prevzel trafiko." K prevzemu ga je spodbudila tudi pričakovana donosnost pogodbe, ki naj bi po napovedih pogodbenega partnerja dosegala blizu dveh minimalnih plač, a realnost je bila drugačna. "Po nekaj mesecih sem obupal, saj sem v zadnjem mesecu za več kot 260 ur zaslužil 700 evrov," pripoveduje nekdanji upravitelj kioska in dodaja, da svojo pustolovščino tudi obžaluje, saj je načela tudi odnos s prijateljem, ki mu je poskušal pomagati.

Franšizna pogodba in minimalni prihodki
Upravljanje kioska oziroma delo v trafiki poteka po franšizni pogodbi, ki jo skleneta eden od dveh večjih lastnikov prodajaln časopisov po Sloveniji in franšizojemalec, ki mora v ta namen "odpreti" svoj s. p. ali pa se zaposliti pri drugi pravni osebi. Franšizna pogodba opredeljuje pravice in obveznosti obeh partnerjev in obenem določa, kolikšen odstotek razlike v ceni (RVC) trgovskega blaga oziroma odstotek od vrednosti prodanega časopisa ali revije pripada novopečenemu upravitelju kioska.

Franšizna pogodba pa je v interesu lastnikov tudi zaradi tega, ker ni opredeljena kot pogodba civilnega prava. Tako je eden izmed lastnikov upravitelju kioska, ki je opozarjal na svojo ekonomsko odvisnost in posledično prikrito delovno razmerje, preprosto odgovoril, da bi prikrito delovno razmerje obstajalo, če bi bilo urejeno z drugo pogodbo civilnega prava, kar pa franšizna pogodba ni.

"Kdo bo delal, če se poškodujem?"
Pogodba določa tudi delovni čas posameznega kioska, ki ga mora upravitelj spoštovati, saj ga v nasprotnem primeru čaka kazen po pogodbi, ki zajema oceno poslovne škode, ki jo je podjetje, ki si lasti kiosk, v tem času utrpelo. Morebitne bolniške odsotnosti je zato treba urediti z nadomeščanjem. "Prav danes sem na poti v službo padla s kolesa in najprej sem pomislila, kdo bo delal namesto mene," pa pove izkušena prodajalka v kiosku.

Ne glede na to, da ima kiosk na atraktivni in poslovno uspešni lokaciji v prestolnici, je njen mesečni prihodek tak, da zadošča le za minimalno bruto urno postavko za študentsko delo v celotnem obsegu delovnega časa. Če bi v trafiki najela zgolj študente, bi ji po takem izračunu ostalo 12 evrov in nekaj malega centov, pri čemer sama ne bi dobila nobenega nadomestila za bolniško odsotnost, saj so samostojni podjetniki do nadomestila upravičeni le po več kot 30 delovnih dneh bolniške odsotnosti. Razumljivo je tudi, da mora upravitelja študent nadomeščati tudi, kadar se odloči za dopust, saj ga franšizna pogodba ne predvideva, kot tudi ne regresa.

"Nisem policistka, da bi preverjala dokumente"
Poleg delovnega časa lastniki kioskov upravitelju določajo, katere izdelke mora postavljati na katero mesto, določajo položaj in čas oglasov ter druge poslovne podrobnosti. Oba ponudnika kioskov se med seboj razlikujeta v manjših podrobnostih pogodbe. Tako en ponudnik obračuna upravitelju najemnino in stroške ter od upravitelja zahteva polog varščine, medtem ko je pri drugem ponudniku najem kioska brezplačen, a končni znesek, ki ga upravitelji prejmejo za svoje delo v kiosku, je pri obeh ponudnikih podoben.

Poleg delovnega časa so upravitelji kioskov odgovorni tudi za morebitne kazni inšpekcije. "Najhuje je, če mladoletnemu prodaš cigarete, saj je kazen 800 evrov, kar pomeni, da ves mesec delam brezplačno. Tako je bilo v primeru moje kolegice, pri kateri je študentka prodala cigarete mladoletniku. Potem pa jo je zalotil inšpektor," pripoveduje izkušena prodajalka v kiosku. "Nisem policistka, da bi zahtevala vpoglede v osebno izkaznico. Če je nekdo videti premlad, mu jih ne prodam, potem pa poslušam, da sem prasica stara."

Tatvine obračunane po prodajni ceni
Podobno so samostojni podjetniki, ki prevzemajo vlogo prodajalca v kiosku, odgovorni za morebitne napake pri vračilu denarja ali pa za ukradene predmete. Tu se po besedah moje sogovornice najbolj kaže neživljenjskost nadrejenih. "Vse, ki delamo v kioskih, točno vemo, katere lokacije so najbolj tvegane za tatvine, potem ti pa določijo, da moraš na njih izpostavljati določene drage izdelke." Njena kolegica je tako pred leti večkrat postala žrtev tatvin tobaka, ki ga je morala izpostavljati na tatovom dostopno mesto, zato se je odločila, da bo tja namestila prazne škatle, a ko je na ogled prišel predstavnik podjetja, ki je lastnik kioska, z njeno domislico ni bil zadovoljen in ji je naložil pogodbeno kazen zaradi neupoštevanja navodil.

Podobno izkušnjo pa ima moja sogovornica s tatovi revij. "Če nekdo tam nekaj ukrade, ne morem nič. Preden zapustim kiosk, je on že na drugem koncu mesta, v tem času pa lahko kdo drug še kaj ukrade." Vsaka ukradena revija se na koncu meseca odšteje od prihodkov v vrednosti prodajne cene, zato prodajalke kar same plačajo ukradeno revijo in na ta način vsaj dobijo nekaj centov odstotka od prodaje. "V zelo slabem mesecu je teh tatvin lahko tudi za sto ali dvesto evrov," pripoveduje izkušena prodajalka, ki so ji tatvine pred meseci znižale prihodke za dobro tretjino. Spominja pa se tudi vloma pred nekaj leti, ko so pozimi tatovi vdrli v trafiko, nato pa je sama vso noč preživela ob njej, da ne bi kdor koli še česa izmaknil, preden je zjutraj prišel pooblaščeni serviser in popravil poškodbe.

Ob previsoki prodaji znižani odstotki
Po mnenju moje sogovornice je težava tudi v tem, da lastniki nimajo občutka, kateri izdelki se bodo na določeni lokaciji bolje prodajali. "Mi, ki delamo na isti lokaciji več let, vemo, kaj je smiselno izpostavljati in česa ne, ampak nas nihče ne posluša. Sama naredim včasih kaj za prodajo, pa izpostavljam določene izdelke. Ampak najbolje je, če stranki sam poskušaš ponuditi še kaj, kar bi jo utegnilo zanimati, zlasti pri stalnih strankah je to laže." A pretiranega motiva za povišanje prodaje moja sogovornica nima. Sicer pogodba predvideva simbolične nagrade za uspešnost, a v praksi je bila ob dvigu prometa "nagrajena" z aneksom k pogodbi, ki je znižal odstotke od prodanih izdelkov, ki ji pripadajo. "Vesel si lahko samo do aneksa, potem pa se vse vrne."

Izkušeni prodajalci znajo povedati, da so bili včasih prihodki delavcev v trafikah precej boljši. "Nikoli s tem nisi mogel obogateti, ampak si pa lahko zaslužil za več kot minimalno plačo," se dela pred desetletjem spominja izkušeni prodajalec, ki je v tem obdobju začel svoje delo pri drugi upraviteljici kioska. "Takrat sva oba lahko zaslužila za preživetje z enim kioskom. Potem pa so v času gospodarske krize lastniki poudarjali, da so se razmere zaostrile in da bo prodaja padla, zato so nam tudi znižali odstotke."

Po brezplačen obrok k prijatelju
Moj sogovornik je prav v času gospodarske krize odprl svoj s. p. in prevzel kiosk, a njegovi zaslužki niso niti približno dosegali pričakovanj, zato se je znašel v položaju, ko ni pokril niti svojih prispevkov. "Trenutno sem davčni dolžnik, kako bom ta dolg poravnal, pa ne vem, saj mi po odbitku prispevkov ostane od 400 do 500 evrov," pripoveduje in dodaja, da ima srečo, saj lahko živi pri prijatelju v sobi za simbolno najemnino. "Glede hrane pa imam srečo, da mi drug prijatelj, ki dela v restavraciji, občasno ponudi brezplačen obrok, poznam pa tudi prodajalko, ki hodi po hrano k humanitarnim organizacijam."

Varčevalni ukrepi pa niso popustili niti v časih, ko se je prodaja povečevala, saj prihodki mojih sogovornikov ob upoštevanju predpisanega delovnega časa ne pokrijejo minimalne plače. Ker so pogodbe z odstotki individualne za vsako prodajno mesto, moji sogovorniki ne vedo, ali ima kdo boljše odstotke, a moja mlajša sogovornica meni, da njena pogodba predstavlja novodobno suženjstvo. "Vse dneve moraš delati ali najti nekoga, odgovoren si za vsako napako, na koncu pa pride slabši mesec, ko ti po kritju prispevkov ostane dvesto ali tristo evrov," pripoveduje in dodaja, da ji je v slabem mesecu finančno na pomoč priskočil oče.

Težko najti zanesljive ljudi
Izkušene prodajalke pa negodujejo nad vedno večjim obsegom storitev, kot je tudi možnost plačila položnic, kar v praksi pomeni tudi več gotovine v blagajni. "Težko je tudi zaupati ljudem, ki bi te nadomeščali. Včasih me je še nadomeščala sorodnica, zdaj pa ne more več, zato večino časa delam sama," pove in obenem dodaja, da z zneskom, ki ga lahko nameni morebitnim delavcem po podjemni pogodbi, ne more privabiti kakovostnih ljudi. "Kdo pa bo prišel delat za nekaj evrov na uro? Tako je tudi težko najti koga, ki bi mu lahko zaupal." Poleg morebitnih tatvin pa finančni udarec lahko predstavljajo tudi napake. Eden izmed delavcev v trafiki je tako napačno obračunaval prodajo loterijskih srečk, zaradi česar je bila vsaka srečka obračunana dvakrat, s čimer je pridelal za več sto evrov izgube.

Dvanajsturni delovnik pa po presoji mojih izkušenejših sogovornikov pušča tudi posledice na telesu. "Imela sem težave s hrbtenico in ramenom. Danes ne morem več sedeti ves dan," razlaga izkušena prodajalka, ki si je v ta namen, seveda na lastne stroške, omislila ergonomski stol v nasprotju z majhnim lesenim stolčkom, ki so ji ga odmerili lastniki in s katerega sploh ne vidi čez prodajni pult. Prav tako mora sama skrbeti za čistočo in urejenost kioska, medtem ko vse druge popravke opravljajo lastniki. A kljub temu je v majhnem kiosku ves čas na prepihu med klimatsko napravo, vročim zunanjim zrakom ter vročim zrakom, ki ga izpihujejo hladilniki pijač.

Zadovoljni delavci bi bili boljši
"Tukaj ni niti stranišča niti umivalnika za umivanje rok, pa vseeno prodajam pijačo," mi pove in doda, da si sama v ta namen kupuje higienske robčke. Glede opravljanja potrebe pa se zanaša na katero izmed svojih stalnih strank, ki nadzoruje kiosk, medtem ko sama skoči v bližnjo gostilno. "Po pravilih bi morala zložiti vse revije in zapreti kiosk in dodati obvestilo, a to traja pet, deset minut, kar je zelo nepraktično, če imaš prehlajen mehur." Če v času zaprtja kioska ni ustreznega obvestila, jo seveda doleti pogodbena kazen.

Da so razmere za delo tudi odraz odnosa lastnikov, meni moja mlajša sogovornica. "Ne vem, zakaj se odločajo za tak model, saj je navsezadnje zadovoljen delavec precej boljši delavec od nezadovoljnega, tako pa smo vsi slabe volje in popolnoma nezainteresirani za delo, saj tudi če smo uspešni, ne dobimo nobene nagrade, temveč le grožnjo z nižanjem odstotkov." Prav zato je prepričana, da bo delo v trafiki kmalu opustila, saj so ji prihodki preteklega meseca komajda pokrili minimalno plačo za 12 ur dnevnega dela. Starejše prodajalke pa opozarjajo, da so pri menjavi poklica v precej slabšem položaju, enako moja sogovornica, ki si je pretekli mesec z najeto sodelavko razdelila 650 evrov prihodkov. "Res ne vem, zakaj bi še vztrajala. Mi pa tako teče delovna doba, saj sem premlada za upokojitev. Sem pa poskušala poiskati drugo delo, tudi prek strank, a mi nihče noče pomagati. Očitno sem v zgodnjih petdesetih že dovolj stara za v smeti," pove zazrta v tla.