3. junija 2018 je na parlamentarnih volitvah največ glasov prejela stranka SDS, a je bilo že pred razglasitvijo izidov jasno, da vlade ne bo mogla sestaviti. Vnaprej so sodelovanje z njo zavrnile vse stranke levo od sredine. Po dolgih in napornih poletnih pogajanjih je bil Marjan Šarec 17. avgusta izvoljen za mandatarja, 13. septembra pa smo dobili 13. slovensko vlado.

Šarčeva vlada je nastala skozi tihi konsenz "antijanšizma"

"Ob prvi obletnici volitev se velja spomniti, da je Šarčeva vlada nastala skoz tihi konsenz antijanšizma – in izraz ni pregrob. Šele skozi odločitev strank zmerne sredine, ki so odklonile sodelovanje z relativnim zmagovalcem volitev, s Šarčevim povabilom v vlado niso tvegale praktično ničesar, ko so sprejele projekt manjšinske vlade, s pomočjo katerega je ta uspešno postal predsednik vlade. Njihov 'ne' Janši je bil oportun in ne moraličen, izpeljan s figo v žepu – zavedajoč se, da bodo pristale v vladi, če bodo le dovolj soglasne, so navidezno ostale načelne v zavračanju Janševega avtoritarizma, obenem pa niso izgubile prestiža, ki ga ponuja udeleženost pri oblasti," spomine na oblikovanje vladajoče koalicije analizira filozof Boris Vezjak z mariborske Filozofske fakultete.

Popolno nesodelovanje z opozicijo

Medtem v opozicijskih klopeh sedi zmagovalka lanskih parlamentarnih volitev SDS, ki zaradi dobro usklajenega zavračanja sodelovanja ni mogla sestaviti vlade. "Zaradi načina delovanja te stranke oziroma zaradi njenega predsednika, če smo čisto pošteni, sedanje koalicijske stranke z zmagovalko niso hotele sodelovati. To nesodelovanje se vidi še danes, takšne polarizacije znotraj parlamenta pravzaprav ne pomnim. Odkar je Slovenija postala samostojna država, so se še vedno našle vsebine in področja, pri katerih sta opozicija in koalicija lahko sodelovali v dobro države," opozarja Miro Haček, strokovnjak za javno upravo in predavatelj na ljubljanski Fakulteti za družbene vede, ki tega sodelovanja tokrat ne vidi.

Kot primer navede predlog zakona o Slovenskem demografskem skladu, ki ga je DZ obravnaval 21. maja. "Verjetno se vsi strinjamo, da demografski sklad počasi res že potrebujemo. Tu bi se opozicija in koalicija lahko našli, a kolikor vem, je opozicija pozvala koalicijske stranke, da se uskladijo glede predloga in ga je bila pripravljena tudi popraviti. A to se ni zgodilo, ker je koalicija zakon mirno zavrnila in rekla, da bo čez nekaj mesecev pripravila svojega. Čeprav so ta predlog zakona podprle tudi nevladne organizacije, ki so ključni deležniki na tem področju. Vidim, da je spet pomembnejša procedura in kdo kaj predlaga, kot pa kaj se predlaga, kar je slabo."

"Precej težavna koalicija"

"Dobili smo manjšinsko vlado, torej nekaj, s čimer v Sloveniji veliko izkušenj nismo imeli, z izjemo kratkega obdobja sredi 90. let. Dobili smo vlado, ki ni povsem odvisna le od koalicijskih partnerjev, ampak tudi od zunajkoalicijskega partnerja, ki hkrati je in ni v koaliciji. Ne sodeluje v smislu kadrovskih prispevkov, torej nima ministrov ali ljudi na kakršnihkoli drugih funkcijah, sicer pa je del te koalicije," delovanje vlade Marjana Šarca opiše Haček. Ob tem poudari, da gre prav zaradi tega za težko opravljivo vlado oziroma za "precej težavno koalicijo", ki se mora najprej uskladiti znotraj petih strank koalicije, nato pa še z zunajkoalicijskim partnerjem – Levico.

Če v medijih prav veliko obračunavanja med koalicijskimi partnerji ni zaznati, to še ne pomeni, da jih ni, je prepričan Haček: "Obračunavanja se znotraj koalicije dogajajo precej pogosto. Med petimi sta dve stranki izrazito močnejši. Preostale tri manjše partnerice, ne nujno po številu poslancev, temveč po podpori, SMC, SAB in DeSUS, so na robu političnega preživetja, če že ne čez rob. Nekaterim od teh treh je najbrž že kristalno jasno, da jih po naslednjih parlamentarnih volitvah ne bo več. To je precej nesrečna situacija za tistega, ki vodi koalicijo. Cilji takih strank so seveda bistveno drugačni od ciljev strank, ki se potegujejo za zmago. Tu je še rivalstvo med najmočnejšima strankama SD in LMŠ, pri čemer je SD še v tej nesrečni poziciji, da je v neposredni konkurenci z zunajkoalicijsko partnerico Levico. Poteguje se za iste volivce in za ista javno-politična področja. Te relacije določajo razmerja v sedanji koaliciji, ki je ni lahko voditi."

Haček: Šarec svoje delo opravlja relativno solidno

Olajševalna okoliščina je po mnenju Hačka v tem, da imamo nekaj ministrov še iz prejšnje vlade. "Drugi ministri so nova imena, za katera do njihovega imenovanja skoraj nihče še ni slišal. Težavno je torej tudi razmerje med bolj izkušenimi in zelo neizkušenimi ministri, ki ga je treba usklajevati." Ob tem pa Haček poudari, da še nikoli nismo imeli tako neizkušenega predsednika vlade v smislu poznavanja državne politike in delovanja državnih institucij. "Tu bi lahko rekel, da svoje delo, proti pričakovanjem, opravlja relativno solidno."

Vezjak: Šarca vodi pragmatizem

Vezjak meni, da je začetni pragmatizem, ki meji že na nenačelnost, ključni element uspeha in običajnega modusa operandi prvega leta po volitvah: "Po eni strani tihi pritiski in grožnje s predčasnimi volitvami, s čimer je mogoče hitro pokoriti partnerje v vladajoči koaliciji, po drugi strani notranja trenja v drugih strankah in številni odstopi ministrov so osnovna zapuščina prvega leta mandata. Na trenutke se je celo zazdelo, da Šarcu ustrezajo težave drugih, da bi sam deloval močnejši. V tej luči je treba videti tudi začetno nihanjem med sodelovanjem z Novo Slovenijo ali Levico. Šarca ob tem najbrž ni vodil prav noben politični razmislek, zgolj pragmatična računica."

Kot dodaja Vezjak, premier v času zmerne gospodarske rasti in konjunkture navidezno vlada s precejšnjo lahkoto in njemu lastno rigoroznostjo in nepopustljivostjo. "Vendar tak zunanji vtis prikriva neko drugo dejstvo: zaenkrat njegova vlada ne more kaj prida pokazati. Število vloženih zakonov v parlamentu kaže na majhno aktivnost trenutne sestave poslancev, zdravstvena in pokojninska reforma stopicata na mestu, čakamo na davčno reformo, novi medijski zakon leži v predalu. Dogovor s sindikati javnega sektorja je morda najbolj odmeven dosežek, celokupni vtis pa je daleč od pozitivnega. Namesto strukturnih reform je prej zaznati seznam nekaterih ukrepov v smislu gašenja najbolj akutnih težav."

Zakaj ima vlada visoko podporo?

"Vlada ima visoko podporo, ker so bila pričakovanja izjemno nizka. Nihče ni pričakoval od te vlade kaj dosti. Pa ne le zaradi nje same, ampak predvsem zaradi izkušenj s prejšnjo, Cerarjevo vlado. Takrat smo pričakovali ogromno, dobili pa precej manj. Tu pa je bila situacija obratna – pričakovali nismo nič oziroma zelo malo. Saj tudi ni bilo konkretnih obljub," spomni Haček.

Medtem Vezjak doda, da se ni mogoče izogniti občutku, da je Šarcu zunanji vtis pomembnejši od vsebine: "Njegovi nastopi temeljijo na uporabi številnih psihopolitičnih orodij in ni dvoma, da za vzdrževanje podpore uporablja komunikacijski populizem. V njem je sicer politično in retorično zmeren, stavi na identifikacijo z zdravo kmečko pametjo in je v veliki meri pogojen s Pahorjevim, čeprav od njega precej drugačen."

Ljudske prispodobe, ki jih še nihče ni uporabljal tako kot Šarec

Kljub temu Vezjak meni, da Šarec ni klasičen populist, saj ne obljublja vse povprek višjih plač in pokojnin, ne nastopa proti imaginarnim elitam in ne riše dramatičnih scenarijev zaradi prihoda beguncev, niti ne razlaga, da nas bo ugonobila LGTB-skupnost s teorijo spola. "Izvor njegove všečnosti je drugje, v razumljivi in jasni komunikaciji z državljani, uporabi živahne in preproste govorice, v rabah metaforičnega jezika in formi 9racionalnosti9, ki se zdi ljudska in odlepljena od klasične, že prežvečene in zato abotne vsakodnevne politične terminologije. Ena najbolj prepoznavnih značilnosti takšnega populizma je zgoščena raba metafor, parabol in sklicevanj na osebno izkušnjo. Primeri metaforičnih rab in prispodob izvirajo iz ljudskosti v pravem pomenu besede. Še noben politik v samostojni državi jih ni uporabljal tako frenetično kot Šarec."

Oceno vlade so podali tudi poznavalci s področja okoljevarstva, gospodarstva, sindikatov in lokalne samouprave.