Odhod zadnjega vojaka je bil samo vrh in hkrati konec dogajanj v procesu slovenske osamosvojitve, ki se je začel s prvimi demokratičnimi večstrankarskimi volitvami aprila 1990, z razoroževanjem teritorialne obrambe, ustanovitvijo manevrske strukture narodne zaščite, referendumom za samostojnost in desetdnevno vojno. S sklepnim dejanjem, odhodom jugoslovanske vojske, je bil proces osamosvojitve končan.

Slovenijo je v pogajanjih o odhodu Jugoslovanske ljudske armade zastopala t. i. Bogatajeva komisija, ki je po podpisu brionske deklaracije 7. julija 1991 dobila pooblastilo, da se z JLA-jem pogaja o vseh podrobnostih umika in vrnitvi vojaške opreme. Dogovorjeni rok za umik je bil 18. oktober 1991, ki pa je bil zaradi tehničnih težav nato podaljšan.

Za umik iz Slovenije je obstajalo več scenarijev in mogočih poti. Od umika prek Madžarske do odhoda iz tržaškega pristanišča, kot možnost pa so omenjali tudi umik iz koprskega pristanišča.

Na slovenski strani je umik JLA-ja nadzorovalo in varovalo 152 ljudi. Iz pristanišča v Kopru se je armada začela umikati 20. oktobra, 25. oktober pa je bil določen kot zadnji dan umika. Že 21. oktobra je v Luko Koper priplula vojaška ladja Galeb, ki je na krov sprejela 1.130 vojakov. V naslednjih dneh so v Koper pripluli še črnogorski trajekt Sveti Štefan in dve vojaški transportni ladji. 25. oktobra pa je v Koper priplul tudi malteški trajekt Venus, ki je vkrcal še zadnje vojake JLA-ja, ki so ozemlje Slovenije zapustili v prvih urah 26.oktobra 1991.

Zadnji vojaki JLA-ja so se vkrcali na ladji, ki sta pluli pod tujima zastavama, zato sta po mednarodnem pravu veljali za tuje ozemlje. Tako je torej do polnoči 25. oktobra slovensko ozemlje zapustil zadnji vojak jugoslovanske armade. Drugo je zgodovina.