Na oblasti v vseh državah nekdanje Jugoslavije so večinoma iste elite, ki so bile na oblasti ob razpadu države in so svoje nove politike upravičijo s popolnim zavračanjem vseh, tudi dobrih lastnosti nekdanje Jugoslavije. Zato ima jugonostalgija prevratne potenciale, saj se, v nasprotju z uradnimi ustanovami, ljudje spominjajo tudi lepših časov, je v oddaji NaGlas! TV Slovenija dejala Milica Popović, doktorska študentka na ljubljanskem FDV in prestižnem pariškem Sciences Po.

Nostalgija namreč po njenih besedah postavlja pod vprašaj družbenoekonomsko politiko, kakršno smo poznali v obdobju Jugoslavije, danes pa se države popolnoma drugače razvijajo. "Nostalgija pa tudi nasprotuje vsem politikam identitet, ki so nastale po razpadu Jugoslavije," je še dejala Milica Popović, ki je na pariškem University Paris 2 Pantheon-Assas magistrirala na temo Jugonostalgija – Jugoslavija skozi oči zadnjih pionirjev. Za zdrav odnos do nekdanje države bi bilo treba po njenem mnenju "odkriti vse slabe in dobre lastnosti nekdanje države in nato ugotoviti, ali obstaja dediščina, ki je pomembna za današnji čas."

Kaj so povedali zadnji pionirji?
Skozi poglobljene intervjuje s pripadniki generacije, rojene med letom 1974 in 1982, je Milica Popović v svoji magistrski nalogi identificirala pomen jugonostalgije za sodobna vprašanja identitete in političnih premislekov v postjugoslovanskih družbah. V raziskavi se je osredotočila na tri države, naslednice nekdanje Jugoslavije: Slovenijo, Bosno in Hercegovino in Srbijo. Povzemamo pogovor o jugonostagiji iz oddaje NaGlas!

Muzej polpretekle zgodovine v Ljubljani skozi zbirko 4.000 uporabnih predmetov hrani tudi bogat spomin na obdobje nekdanje Jugoslavije. V muzej, ki bi mu lahko rekli tudi Muzej nostalgije, hitijo vrtci, šole, upokojenci. Mestna občina Ljubljana, Zavod za turizem in druge kulturne ustanove pa ne kažejo nobenega zanimanja zanj. Kako to komentirate?
To se popolnoma ujema s kulturo in politiko spominjanja v vseh nekdanjih socialističnih državah, tudi jugoslovanskih. Zelo podoben primer je v Češki republiki, v Pragi. Tudi tam je muzej nostalgije. In kar je še zanimivejše: odprl ga je Američan. Muzej je odprt za javnost in dobro služi, država pa z njim ni neposredno povezana.

Zakaj se 25 let po razpadu Jugoslavije bojimo jugonostalgije? Zakaj se nam zdi nevarna?
Če so spomini v nasprotju s spomini državne politike, nostalgija v očeh države postane nekaj subverzivnega. Prinaša vprašanja, ki vsem političnim elitam niso všeč.

Kako torej nostalgija postane subverzivna?
Nostalgija postavlja pod vprašaj družbenoekonomsko politiko, kakršno smo poznali v obdobju Jugoslavije, danes pa se države popolnoma drugače razvijajo. Nostalgija pa tudi nasprotuje vsem politikam identitet, ki so nastale po razpadu Jugoslavije.

Ali lahko primerjate odnos do Jugoslavije v državah, ki so nastale na njenih tleh?
Zanimivo je, kar je treba poudariti, da se jugonostalgija pojavlja v vseh nekdanjih republikah, vendar v različnih oblikah. V Srbiji, na primer, naj bi v 90. letih Milošević s svojo nacionalistično politiko želel ohraniti Jugoslavijo. Dojemanje je nekako drugačno. V Beogradu je še vedno Muzej jugoslovanske zgodovine, vendar je vprašanje, kako je Jugoslavija v njem prikazana. Po drugi strani Slovenija velja za državo, v kateri je jugonostalgija najizrazitejša. Vprašanje je, ali to drži.

Kaj pa vi menite, kako je s Slovenijo in jugonostalgijo?
Razlika je posledica tega, da se jugonostalgija v Sloveniji pojavlja iz drugačnih razlogov. Slovenija je prva izstopila iz Jugoslavije in je bila morda tudi najmanj prizadeta. Zato so ljudje bolj pripravljeni govoriti o nekdanji državi. V Bosni in Hercegovini je to vprašanje bolj zapleteno. S pojavom nostalgije se je namreč srečala po dolgi vojni. Zato so temeljna vprašanja v različnih državah različna. V Bosni in Hercegovini je danes predvsem zahteva po bolj funkcionalni državi tista, ki pri prebivalcih obuja spomine na obdobje Jugoslavije.
V Sloveniji gre morda bolj za vprašanje prepoznavnosti v svetu. Vemo, da je danes s tem drugače. Tujcem je laže reči, da ste (bili) iz Jugoslavije kot iz Slovenije, ki jo nekateri zamenjujejo s Slovaško. Pogledi in pristopi so različni, bistvo pa ostaja enako. Ljudje želijo, da se o Jugoslaviji govori.

Zdi se, da se mnenja ljudi in uradnih ustanov o odnosu do nekdanje države razhajajo.
Vsekakor. Če pogledate današnje politične elite iz nekdanjih republik, vidite, da so to elite iz obdobja razpada Jugoslavije. Čutile so potrebo, da svojo politiko upravičijo s popolnim zavračanjem vseh, tudi pozitivnih lastnosti države. Boris Buden to imenuje postkomunistični diskurz. V taki politiki spominjanja nostalgija postane subverzivna. Ljudje pa se spominjajo tudi lepših časov. Razlogi za to so različni in tudi spomini so različni.

Ali to kaže tudi na nezrelost političnih elit?
Vsekakor za dialog potrebujemo tudi politično pripravljenost na razmislek o sedanjosti. Če govorimo o preteklosti, se ne moremo izogniti vprašanju o odnosu do sedanjosti in do današnje politike. Zelo pomembno je, da nostalgijo razumemo kot politično vprašanje, ne le kot plehko vprašanje starih generacij ali tržne priložnosti za prodajo starega obdobja.

Kakšen bi bil po vašem mnenju zdrav odnos do skupne države?
Za zdrav odnos je potreben dialog. Sodelovati bi morali vsi družbeni sloji. Odkriti bi morali vse slabe lastnosti nekdanje države in tudi njene dobre lastnosti. Potem bi morali ugotoviti, ali obstaja dediščina, ki je pomembna za današnji čas.

To so koristni nauki.
-Vsekakor.