Torej "nekoga oštevati". Kljub različnim pomenskim odtenkom gre za eno od osrednjih tem v vseh duhovnih izročilih. Thomas Merton, eden najplodovitejših duhovnih avtorjev preteklega stoletja, je na svež način pisal o molitvi, saj je sam črpal iz bogatega krščanskega duhovnega izročila. Poleg tega je svojo molitveno izkušnjo obogatil z duhovno izkušnjo vzhodnih verstev.

O njegovem življenju in o tem, kaj je zanj molitev smo se pogovarjali z jezuitom Miranom Žvanutom.

Nekateri pravijo, da je Merton kompleksna osebnost, na primer ameriški jezuit James Martin ga imenuje "človek protislovij". Kako ste vi dojeli njegovo osebnost, ko ste se podrobneje srečali z njegovimi spisi?Merton je iskalec. On išče, gre v globine. Že kot smo slišali v njegovem življenjepisu, je bilo njegovo življenje zelo pestro. Ne samo to, da je hitro izgubil starše, veliko je tudi potoval in videl veliko sveta. Študiral je na Cambridgeu, potem na kolumbijski univerzi (ZDA). Iskal je globljo resnico. Čeprav je bil zaprt v samostansko življenje – 27 let je preživel v Gethsemaniju v Kentuckyju – se ni odmaknil od sveta, ampak je bil vključen v svet. Živel je meniško življenje in se hkrati zavzemal za socialne pravice. Imel je stike z Dorothy Day, z znano pevko Joan Baez. Iskal je globljo resnico življenja, globlji pomen življenja. Morda se nam zdi človek protislovij, ampak ves čas v tej napetosti, v tem iskanju smisla, resnice. Morda je najboljša beseda, ki bi jo pri tem uporabil, iskanje ljubezni – ljubezni v svetu.

Ko Merton piše o molitvi, moramo predpostavljati, da izhaja v prvi vrsti iz lastne izkušnje molitve. Kdo so izviri, kjer črpa in se navdihuje?
Merton je študiral patristiko, veliko je bral duhovne avtorje. Morda je bila prva zelo močna izkušnja srečanje s hindujskim menihom, ko je študiral na kolumbijski univerzi. Pričakoval je, da mu bo hindujski menih svetoval kakšno dobro branje hindujskega avtorja. Tudi sam je zelo cenil tega meniha, bil je tako osredinjen, božji človek. In kaj mu je on svetoval? Svetoval mu je dve krščanski knjigi. Rekel mu je: najprej se obrni v svojo tradicijo, v svojo kulturo, v svojo vero. Zato pa začni z Avguštinom in z njegovimi Izpovedmi ter s Tomažem Kempčanom in njegovo Hojo za Kristusom. To ga je zelo presunilo. Kot smo slišali na začetku v življenjepisu, so bili njegovi stari starši, torej mamini starši, kvekerji, ki so zelo nasprotovali katoliški veri. Mislim, da ga je tudi to gnalo, da razišče, zakaj nekdo tako nasprotuje. Morda je tudi močno nasprotovanje starih staršev vplivalo na to, da je potem sprejel katoliško vero. Bile so še druge izkušnje, ko je bil denimo še kot najstnik v Franciji na liceju, kjer je prišel v stik z nekim katoliškim parom, ki ga je tudi zelo navdušil. Tu ne smemo pozabiti Etienna Gilsona, ko mu je prišla v roke njegova knjiga Duh srednjeveške filozofije, potem Huxleja in njegovo Cilji in sredstva (Ends and means). Najprej smo slišali, da je zaprosil, da bi vstopil k frančiškanom. Navdušil ga je Frančišek Asiški, tudi on je imel zelo močan vpliv nanj. Frančiškani so ga zavrnili. V podrobnosti se ne bomo spuščali. Potem se je obrnil k trapistom, gre za reformiran red cistercijanov. Pri nas jih poznamo v Stični. Trapiste smo imeli včasih v Brestanici. Navdušil ga je sv. Benedikt, oče zahodnega meništva. Tudi on je imel zelo močan vpliv nanj: ora et labora – "Moli in delaj"! Tega se je ves čas držal, tudi po tem, ko je bil kot menih v Gethsemaniju v Kentuckyju. Še in še bi lahko naštevali. Vse to je nekako krojilo njegovo življenje in ga usmerjalo k iskanju resnice, k iskanju ljubezni.

Ustaviva se nekoliko pri vrstah oziroma oblikah molitve, pri njenih izraznih načinih. Na splošno razlikujemo tri načine: ustno molitev, premišljevalno ali notranjo molitev, ki jo imenujemo tudi meditacija, in kontemplacijo ali vlito molitev. Ali lahko najprej osvetlite ustno molitev? Kakšen je njen namen?
Običajno imamo za ustno molitev glasno ali tiho izgovarjanje molitev. Brevir je na primer bogoslužna molitev, ki jo duhovniki in redovniki redno molimo. Ta je bila zapovedana kot ustna molitev. Veliko je bilo polemik o tem, kdaj imamo molitev za ustno ali je treba premikati ustnice ali je dovolj premikanje jezika, ker morajo besede slišati tudi drugi. Mislim, da te podrobnosti niti niso najpomembnejše, ampak je pomembno, da človek poskuša molitev ubesediti z izgovarjanjem, bodisi na glas ali po tiho. Na primer ruski menih Teofan Zatvornik, ki je živel v 19. stoletju, pravi, da je ustna molitev priprava na višjo molitev. Lep primer lestve; je kakor lestev, po kateri se vzpenjamo kvišku. Notranja molitev naj bi bila sad. Zatvornik pravi, da so si vsi veliki učitelji molitve na začetku določali posamezne molitve in šele nato v določenem trenutku začeli moliti spontano. Tistim, ki so se bali nevarnosti, formalizma, mehaničnega ponavljanja besed, pa pravi, da se temu ne izognemo s tem, da zavržemo formule in obrazce, ampak predlaga, da te obrazce poduhovimo. In to se mi zdi bistveno. Notranja molitev, meditacija, nekateri jo imenujejo tudi premišljevalna molitev – to so poznali že menihi, ko so premišljevali različne odlomke Svetega pisma. Meditacija je spadala k vsakodnevnemu življenju. Kartuzijanski prior iz 13. stoletja je zapisal, da branje brez meditacije postane brezplodno, meditacija brez branja raztresena, molitev brez meditacije mlačna, meditacija brez molitve pa nekoristna. Tako naj bi molitev, združena z meditacijo, preobražala človeka, pri čemer pa bi bil – kot pravi prior – prehod h kontemplaciji brez molitve čudež. Meditacija je nekakšna predstopnja, uvod v kontemplacijo. Za kaj sploh gre pri meditaciji? Pomembno vlogo pri razvoju tega načina molitve je imel prav naš jezuitski ustanovitelj Ignacij Loyolski v 16. stoletju. Zelo se je posvetil sami metodi molitve. Razumsko razmišljanje je kot pripravljalna stopnja, čemur sledi odločitev volje, konkretnemu namenu. Kako naj v svojem življenju uresničim to, kar sem razmišljal? Gre za konkreten namen in uresničevanje. Duhovni očetje pravijo, da moramo preiti k čustvom (afectus). Molitev se mora spustiti v srce, moramo jo ponotranjiti. Afectus in srce naj bi pomenila stalno notranjo razpoložljivost molivca, postala naj bi naša življenjska drža. To naj bi bilo bistveno. Gre za to, da bi to evangeljsko besedilo – običajno se meditira ob evangeljskih besedilih, lahko so tudi kakšna druga besedila, ampak Ignacij se je najbolj posvetil evangeljskim besedilom – prodrlo vame, postalo naj bi del mojega življenja. Zanimivo pa je to, da je Igancij želel, da na koncu meditacije vedno končamo s pogovorom. Pogovor je bistven – pogovor z Bogom in pogovor s svetniki. Nekateri celo pravijo, da je to vrhunec premišljevalne molitve. Gre za vrnitev k pogovorni drži do Boga, ki je, kot vemo, človekova naravna drža. Naj še navedem primer Janeza Kasijana. Tudi o tem je Merton govoril in pisal. Kasijan pravi, da je naš um podoben mlinskim kamnom. Če ni žita, se vrteči mlinski kamni izrabljajo in ustvarjajo hrup. Zrnje žita v mlinu našega uma so besedila Svetega pisma, pravi, ki se s pogostim ponavljanjem meljejo za duhovno hrano.

Merton izrecno pravi – to sem zasledil v njegovi knjigi Luč nevidne resnice (slov. prev.) – da veliko ljudi meditira, vendar ne razumejo dobro, kakšen je glavni cilj meditacije. K čemu naj bi meditacija vodila molivca?
On pravi, da je meditacija nekakšna dvojna vaja, ki ima dvojno nalogo. Človeku naj bi pomagala obvladati svoj razum, spomin in voljo. Meditacija naj bi nam omogočila, da se zberemo, da se odmaknemo. Ta odmik od zunanjih stvari, dejavnosti, tudi od misli in skrbi za časno življenje. Ta odmik naj bi bila meditacija. Ljudje smo preobremenjeni. Bog nima prostora, da vstopi v nas, ker smo nasičeni z zunanjimi stvarmi. Pravi pa tudi, da je namen meditacije, da nas uči, da se zavemo Božje navzočnosti. Predvsem pa je njen cilj ta, da nas povede v stanje ljubeče pozornosti do Boga in odvisnosti od njega. Gre za pozornost, za zavedanje: Bog je navzoč, Bog je pozoren name, Bog je ljubeč do mene. Tja naj bi me vodila meditacija, če se vrnemo nazaj, kjer smo začeli – gre za iskanje ljubezni.

Kontemplacija je po Mertonu višja oblika molitve, ki presega človeške zmožnosti (razum, volja, spomin), zato je o njej tudi tako težko govoriti. Kako bi jo lahko opisali?
To je res težko, kot pravi Merton. Ljudje smo pa taki, da bi vse radi definirali, vse bi radi razumsko opredelili. On pravi, da je kontemplacija najvišji izraz umskega in duhovnega življenja, nekakšen vrhunec. Zanj je življenje sámo – in to se mi zdi pomembno. Prebujeno, dejavno, zavedajoče, živo. Gre za to, da se zavedaš življenja, da si živ, da si dejaven v življenju, da si odgovoren – tudi to poudarja Merton. Za kontemplacijo uporablja tudi izraz "duhovni čudež". Gre za spontano sveto spoštovanje pred svetostjo življenja in bivanja. Je hvaležnost za življenje: da življenje in obstajanje v nas izvira iz nevidnega in presežnega vira, iz bogatega vira. Velikokrat vemo za ta vir, ampak spet gre za nejasno, nerazložljivo. Ljudje bi radi ubesedili, pa vemo, koliko besed uporabljamo pri normalnem pogovoru. Shakespeare, ki ga imamo za zelo bogatega v rabi besed, naj bi jih uporabljal približno 10.000. Pri kontemplaciji gre za prepustitev, lahko bi rekli za izpraznjenje. Gre za to, da se prepustiš, da Bog deluje v tebi. Gre za duhovno zrenje. Zreš nekaj, česar velikokrat ne vidiš.

Izraz meditacija najdemo v zelo različnih kontekstih. Uporabljamo jo tako v krščanskem duhovnem izročilu kot tudi v verstvih Indije in Daljnega vzhoda. Ali gre povsod za isti način molitve ali obstajajo razlike?
Všeč mi je, da ste se lotili tega vprašanja, ker je bil Merton tudi zelo povezan z voditelji vzhodnih verstev, na primer z Dalajlamo, Suzukijem. Tudi Gandija je zelo občudoval. Prav tako je pisal o vzhodnih verstvih. Na koncu – kot smo slišali v njegovem življenjepisu – je imel tudi priložnost, da se je odpravil v Azijo in se osebno srečal z Dalajlamo. Iskal je poti in videl, da se lahko tudi pri vzhodnih verstvih marsičesa nauči. Ampak ne zato, da bi v stopil v budizem, hinduizem, daoizem, pač pa je želel obogatiti svojo vero, svojo krščansko vero. Nikoli mu ni prišlo na misel, da bi izstopil, da bi zapustil krščansko vero. Te vzhodne meditacije so mu pomagale, da je razvil svoj način meditacije, svoj način kontemplacije. V enem od svojih dnevnikov pravi takole: "Zanima me, kako na Vzhodu vzpostavljam stike z nekrščanskimi menihi, predvsem z budisti." Morda ga je najbolj privlačil zen budizem. "Saj sem precej vpleten v študij primerjalne mistike ali načinov kontemplacije in odnosov z budisti in hindujci. To je ena največjih milosti mojega življenja in veselim se srečanja z mnogimi menihi drugih tradicij, zlasti budistov". Nikoli pa ni razmišljal o tem, da bi šel v sinkretizem. Daleč od tega. To mu je pomagalo. V čem je bistvena razlika? Bistvena razlika je v odnosu. V vzhodnih verstvih vse temelji na načelih, ki jih tudi krščanstvo zelo spoštuje, na izpraznjenju, na izhodu iz egoizma, iz vrtenja okrog samega sebe, da gre človek ven iz sebe. V krščanstvu pa gradimo na odnosu. Človek se izprazni, gre ven iz sebe. Zakaj? Zato, da stopi v odnos z Bogom in v odnos s sočlovekom ter zato, da vstopi v odnos sam s seboj. In v tem je bistvena razlika, ki jo je tudi Merton opazil in iz nje črpal. On se je bogatil. Zdi se mi, da je to tudi za nas dobro. V enem od svojih zapisov pravi prav to: "Grem, študiram vzhodna verstva, ampak zakaj? Zato, da bogatim svojo krščansko vero". Če bom zanikal islam, budizem daoizem, konfucionizem itn., me bo to kvečjemu oddaljilo od krščanske vere, ne pa približalo.