Rodil se je 10. marca 1908 v Čatežu ob Savi. Leta 1941 je postal aktivist OF-a in julija 1942 odšel v partizane.

Svojo poveljniško pot je začel kot polikomisar pete grupe odredov, nato pa je bil komisar, komandant ali poveljnik številnih partizanskih enot. V nesreči ob preskušanju orožja, v kateri se bil smrtvno ranjem Franc Rozman Stane, je bil tudi Ambrožič ranjen in se je moral zdraviti vse do konca vojne.

Od novembra 1944 je bil načelnik Glavnega štaba NOV-a in PO-ja Slovenije. Po vojni je bil zaposlen v JLA, bil pa je tudi član plenuma Glavnega odbora OF-a, do leta 1953 tudi poslanec v Ljudski skupščini FLRJ-a. Leta 1953 je bil demobiliziran v činu generalmajorja, leta 1959 pa upokojen.

Eden najplodovitejših piscev zgodovine NOB-ja
Po upokojitvi je postal eden najplodovitejših piscev zgodovine NOB-ja. Napisal je več zgodovinskih vojaških študij, med njimi Partizanska protiofenziva, Pohod XIV. divizije, monografije o Gubčevi, Cankarjevi in Dvanajsti brigadi ter o Petnajsti diviziji. Bil je soustanovitelj in prvi predsednik Društva piscev zgodovine NOB-ja.

Po osamosvojitvi Slovenije je ustanovil domoljubno gibanje Slovenska pot, ki mu je tudi predsedoval. Njegova vodilna misel je bila: "Nikoli se ne sme zgoditi, da bi bili na svoji zemlji hlapci."