Alojz Grabner pojasnjuje, da poskušajo vrniti "neko normalno razmišljanje o tej tematiki" – da ni vsaka kemikalija nevarna, niti za človekovo življenje niti za njegovo zdravje. "Ne bomo dobili raka od vsakega šampona, ki ni bio ali organski," poudarja.

"Ljudje se ne zavedajo, da sredi kemikalij, ki jih čisto namerno in hote uporabljajo, kričijo, da morajo kemikalije stran," ponazori Grabner.

"Ravno zadnjič sem poslušal neko gospodično, ki je javno razlagala, kako si doma sama naredi detergent. Zmešala pa ga je iz samih nevarno označenih kemikalij! Dodala je eterično olje, ki je po naših definicijah nevarna kemikalija, pa ocetno kislino, za katero velja enako," opozarja, da morajo biti ljudje pri "naredi si sam" previdni, saj tako lahko ustvarijo še nevarnejši izdelek.

Lahko zmešajo neke kemikalije, ki nimajo nobenega učnika, na koncu pa jih ravno tako spustijo v okolje, poudarja prvi mož urada.

Je ekološko res ekološko?
Nad trdovratne madeže se pogosto spravljamo z mešanico limone in sode, ki velja za zeleno alternativo agresivnim čistilom, polnih kemikalij.

"Limona sama po sebi ni noben ekološki izdelek. Če bi se vsi lotili z limonami čistiti vse, kar imamo – ja, bi očistili, ampak kam bi pa prišli? Če gledaš dovolj globoko, tudi ta najbolj biološki, čist in nenevaren izdelek ni nedolžen, kar se okolja tiče. Izračunajmo, koliko kilogramov limon bi vsako gospodinjstvo porabilo na mesec, nato pa upoštevajmo še to, da jih škropijo, ko rastejo, da sadovnjaki porabljajo vodo, stroške transporta in skladiščenja, pa uporabo biocidov, da se obdržijo," našteva Grabner.

Le malo zastupitev s kemikalijami
Poudarja, da velika večina uporabnikov ob normalni uporabi in upoštevanju priloženih navodil z izdelki, ki vsebujejo kemikalije, nima in ne more imeti problemov.

"Tudi podatki o zastrupitvah pri nas kažejo, da so te zelo zelo na dnu seznama – veliko več je zdravil, alkohola, hrane ... Posamezniki so zmeraj lahko občutljivi na kakšno kemikalijo, epidemiološko pa zastrupitve s kemikalijami v Sloveniji še nismo imeli," zatrjuje sogovornik.

Pomembna je količina, izpostavljenost, čas izpostavljenosti, način, kako smo izpostavljeni – to so tisti dejavniki, ki so pomembni pri vprašanju, ali je kemikalija res strupena za nas, pojasnjuje vodja urada. Če na primer kapsulo pralnega praška uporabimo, tako kot predvidevajo navodila – torej v bobnu pralnega stroja, ne bo povzročila nikakršnih zapletov. Drugače pa je seveda, če jo pojemo ...

Za varno uporabo kemikalij
"Vsi uporabljamo kemikalije, ker je naše življenje z njimi toliko lažje. Brez kemikalij bi bilo naše življenje precej drugačno, in veliko težje. Če na primer ne bi imeli detergentov, ne bi mogli očistiti naših zamaščenih ponev," je jasen tudi izvršni direktor Evropske agencije za kemikalije (ECHA) Bjorn Hansen, ki se je v Ljubljani udeležil posveta ob 20. obletnici nacionalnega urada.

Njihova naloga je bdenje nad kemikalijami, nad snovmi in proizvodi, ki jih vsebujejo – s tega vidika, da so za uporabo za potrošnika in za okolje varne.

Škodljiva vodoodporna zaščita
Prosimo za nekaj primerov kemikalij, ki so nevarne, pa se morda potrošniki tega niti ne zavedamo. "To so kemikalije, ki ostanejo v okolju zelo dolgo časa. Imajo težnjo, da se nabirajo v telesu, dokler ne dosežejo ravni, ko postanejo škodljive," najnevarnejši razred opiše Hansen.

Med drugim so začeli prepovedovati kemikalije, ki so se uporabljale za protipožarno zaščito oblačil in pohištva, pa tiste, ki so skrbele za zaščito pred madeži, ko si srajce in kravate polil z rdečim vinom, pa se to ni poznalo.

Na tem seznamu so se – paradoksalno – znašle tudi snovi, ki so jih nevede uporabljali prav tisti, ki so želeli biti s svojimi dejavnostmi najbliže naravi. Kemikalije, ki so se uporabljale za ustvarjanje vodoodporne zaščite, na primer pri šotorih ter pohodniških oblačilih in obutvi. "Ekstremne vremenske razmere zahtevajo ekstremna oblačila, ekstremni materiali morajo dolgo časa zdržati, dolgotrajnost pa ni dobra za okolje," niza Hansen.

Ko ste torej šotorili ali hodili, je dež spiral to zaščito. "To, da moraš vsake toliko časa znova nanašati impregnacijsko razpršilo, dokazuje, da je prejšnja količina nekam izginila, torej leži nekje tam zunaj," opozarja.

Ocena tveganja
Obstaja velika baza vseh snovi, ki se v Evropi uporabljajo v industriji za različne namene. Zadnjih deset let je na ravni EU-ja namreč potekala t. i. registracija – vsi proizvajalci ali uvozniki snovi so morali te snovi prijaviti agenciji, z vsemi podpornimi podatki o njihovih lastnostih.

"V sodelovanju z drugimi državami in evropsko agencijo vzamemo neko snov, za katero podatki kažejo, da bi lahko predstavljala tveganje za ljudi in okolje, to tveganje proučimo in ocenimo, iz te ocene pa se nato izpeljejo posamezni ukrepi," opisuje Grabner.

Aktivno na ECHI so registrirali okoli 30.000 kemikalij, ki se uporabljajo v izdelkih, ki človeka vsak dan obkrožajo. Na seznamu je 10.000 kemikalij, za katere so sprejeli določen ukrep – lahko so bodisi prepovedane, omejene po koncentraciji, morda glede uporabe v določenih proizvodih.

Torej so nadzorovane in pod temi postavljenimi pogoji njihova uporaba ne predstavlja tveganja za zdravje, pojasnjujejo na uradu, na katerem je 19 strokovnjakov, predvsem kemikov, pa tudi biologov in medicincev.

"Marsikdo je že prišel k nam pogledat laboratorije, pa smo ga morali obrniti, ker jih nimamo. To je bolj ali manj posel na papirju, "povsem kabinetno delo", gre za obdelavo podatkov, študij in analiz," razloži njihov vodja.

Še počakati ali ukrepati?
Verjetno najbolj aktualno vprašanje, s katerim se trenutno ukvarjajo evropska agencija in nacionalni uradi, je omejitev uporabe mikroplastike.

"Plastika v okolju je problem. Nimamo še znanstvenih dokazov, ki bi nam povedali povsem točno, kako vpliva na okolje, vendar vemo, da je lahko problematična. Problem je, da ko pride v okolje, da tam ostane na desetine, stotine let, naša znanost pa še ni dovolj razvita, da bi lahko natančno vedeli, kakšno škodo naredi. Da povzoča škodo, vemo, ne moremo pa reči, koliko. Zato ostane vprašanje, ali bomo čakali še deset ali 20 let, da bi to raziskali, ali pa bomo ukrepali že zdaj. In to je naša naloga – dati Evropski komisiji dovolj podatkov, da se bodo lahko odločili," nalogo ECHE opisuje njen izvršni direktor.

"Kot znanstveniki jim moramo priskrbeti dejstva, in ta so štiri. Prvič – dovolj dokazov je, da lahko rečemo, da plastika v okolju je problem. Drugič – potrebna bodo leta, da bomo natanko ugotovili, kako velik je ta problem. Tretjič – v naslednjem desetletju lahko dejansko zamenjamo mikroplastiko v večini izdelkov z njenimi alternativami. Četrtič – javnosti lahko povemo, koliko bi ta zamenjava stala. Nato pa se bodo politiki odločili," o dosjeju, ki nastaja od njihovim okriljem, pravi Hansen.

Ne gre za plastične izdelke, ampak za plastiko v izdelkih
Dosje je omejen na proizvedeno mikroplastiko, ki se namenoma uporablja v določenih artiklih. Torej ne gre za plastične vrečke ali žličke, ampak zgolj za uporabo mikroplastike kot ene sestavine nekega drugega proizvoda. "Na primer v kozmetiki, da izdelek dobi neko teksturo, se zgosti. Mešali so jo, recimo, v tekoči detergent, zato da ni bil videti prosojen in so mu ljudje očitali, da je to sama voda. Po uporabi mikroplastike pa je bil videti kompakten, toda mikroplastika v njem je bila brez učinka," oriše Grabner.

Težava je sicer že pri sami definiciji, kdaj je plastika mikroplastika, poudarja: "Tudi to bo treba doreči, da se ve za koga in za kaj velja in v kakšnem smislu. Britanci so med mikroplastiko uvrstili vse, kar je manjše od pol centimetra. Ampak to ni več tako mikro. Če zadevo zmanjšaš za samo pol milimetra, to pomeni na tisoče podjetij, ki jih regulacija te snovi več ne zadeva".

Alternative dražje, a boljše
Zdaj se je raziskalo, kje vse se mikroplastika uporablja, za kaj vse se uporablja in ali je ta uporaba res nujna ali pa vendarle obstajajo neke alternative. Iskanje teh novih materialov pa je hkrati tudi priložnost za inovacije, poudarja Hansen.

Vodjo evropske agencije prosimo za oceno ekonomskih učinkov tega ukrepa in Hansen nam predoči prva groba predvidevanja za kozmetično industrijo. Na primer v kozmetičnih izdelkih za piling kože so prav zrnca plastike tista, ki vas tako lepo zdrgnejo ... "V 20 letih bi zamenjava mikroplastike v izdelkih, ki se izperejo, stala milijardo dolarjev, v tistih, ki ostanejo na koži ali laseh, pa sedem milijard," naniza številke.

"To oceno je sicer treba jemati tudi z nekoliko rezerve, saj industrija vedno rada malo "napihne" številke," dodaja Grabner, ki pojasnjuje da se socioekonomski učinki ocenjujejo v smislu pridobitve pri javnem zdravju, saj se lahko morda zmanjša pojav raka na milijon prebivalcev, na drugi strani pa so stroški zamenjave: "Cena nove sestavine, včasih je treba zamenjati celo proizvodnjo, podjetje se lahko tudi odloči, da izdelka raje sploh ne bo več prodajalo, in v tem primeru to lahko pomeni tudi izgubo delovnih mest."

Nemški nogometni primer
Zaradi senzacionalističnega medijskega poročanja javnost sicer pogosto dobi negativno predstavo o EU-ju in njegovih institucijah, kar spodkopava nujno potrebno zaupanje, se jezi Hanes.

Opisuje, kako so pred nekaj tedni nemški mediji skočili v zrak in na naslovnicah objavili, da želi ECHA oziroma Evropska komisija prepovedati nogometna igrišča z umetno travo, kar bi ogrozilo treninge nemškega nogometnega podmladka in preprečilo nove generacije Beckenbauerjev, Matthaüsov in Klosejev.

"To sploh ni bilo res, vendar si niso vzeli časa, da bi nas povprašali, kaj smo v resnici predlagali. Zgolj zamenjavo materiala! Da bi otroci lahko igrali na tej travi, moraš ves čas dodajati mikroplastiko v to travo, da stoji pokonci. Če med umetnimi vlakni ni teh plastičnih kroglic, se zlomijo vsakič, ko jih kdo pohodi. In če rečemo, da je treba te plastične kroglice redno nadomeščati, potem vemo, da tiste "stare" nekam gredo. Kam? V okolje. Skotalijo se z igrišča ali ostanejo na nogah otrok, ko se odpravijo pod tuš in tako končajo v vodotokih."

Čeprav ne človeku ...
Svetovna zdravstvena organizacija (WHO) je sicer pred dvema tednoma sporočila, da raven mikroplastičnih delcev v pitni vodi ni razlog za zaskrbljenost, saj mikroplastika v vodi predstavlja le nizko tveganje za zdravje.

"Ja, ni nevarna človeku. Mi pa proučujemo vpliv na okolje, rastline in živali. Riba diha na način, da vsrka vodo, kar pomeni, da tudi mikroplastiko. In preveč mikroplastike v organizmu lahko povzroči škodo, kažejo študije," pa poudarja Hansen.