Ukinitev tramvajskih prog pred petdesetimi leti je pogosto označena kot največja napaka, saj je tramvaj simbol meščanskosti, mestu daje poseben utrip, hkrati pa je ekološko veliko sprejemljivejši od mestnih avtobusov. To so tudi razlogi, zakaj ga najdemo v večini velikih mest po Evropi.

V tem mandatu tramvaja ne bo
O tem, da bi po Ljubljani ponovno položili tire, se govori že dolgo. Še posebej pred županskimi volitvami, a nato se na projekt pozabi ali preloži v naslednji mandat. »Uvedbe tramvaja v tem mandatu ne načrtujemo,« so za MMC povedali v Mestni občini Ljubljana. Načrtujejo pa gradnjo ločenih voznih pasov ob mestnih vpadnicah, kjer bodo »obstoječim štirim pasovom dodali na vsaki strani po en rumeni pas. Ta bo namenjen izključno avtobusnemu prometu, taksijem in reševalnim vozilom. V naslednji fazi je mogoče, da se na tej površini izvede vgradnja tirov mestne železnice,« pojasnjujejo.

Da je v Ljubljani mogoče ponovno uvesti tramvaj, se strinja tudi profesorica Tadeja Zupančič z ljubljanske fakultete za arhitekturo. Za MMC je povedala, da sta največji oviri pri gradnji le prometna preureditev in njeno spoštovanje, sicer pa, če bo tramvajski sistem izoblikovan v skladu s podobo mesta, tramvaj zagotovo spadal v današnjo podobo Ljubljane.

Prva električna železnica na Slovenskem
Navsezadnje, Ljubljana je tramvaj vendar že imela. Svojo prvo uradno vožnjo je opravil prav na današnji dan leta 1906. Okoli njega so se že od začetka vnemali spori – mestni veljaki so na primer želeli, da so postajališča postavljena kar pred njihovimi hišami. Bil je prvovrstna znamenitost, saj je vozil po prvi električni železnici na Slovenskem. Ljudje so prišli od blizu in od daleč, da so si ga ogledali in prvi dan so prodali kar 6.400 kart.

Vendar se je navdušenje kmalu poleglo, saj je bil za navadne meščane tramvaj draga stvar, prinesel pa je tudi kar nekaj nevšečnosti: odžiral je potnike izvoščkom in kočijažem, plašil konje, vozovi so se mu morali umikati, povzročal pa je tudi hrup. A zagotovo je veljalo, kar so zapisali takratni časniki: »Slovenska prestolnica je dobila najmodernejšo električno železnico, s katero se bo malomestni življenje spremenilo v velikomestno.« Tramvaj je zmanjšal razdalje v mestu in omogočil njegovo razširitev.

Vozili so s hitrostjo do 15 km/h
Prvi vagoni so bili belo-rdeče barve in dvosmerni, saj jih na končnih postajah niso obračali, ampak so se samo vozniki prestavili na drug konec in zadnji del je postal sprednji. Vozili so s hitrostjo 5-15 kilometrov na uro in naenkrat prevažali največ 30 ljudi.

Voznik je upravljal le z dvema ročicama: prva je služila za vklop in določanje smeri vožnje, druga pa za uravnavanje hitrosti vožnje. Vozila so bila brez merilca hitrosti ali drugih instrumentov, zato je voznik vozil po občutku in glede na vozni čas – če je prišlo do zamude, je pač povečal hitrost. Druge udeležence v prometu je na bližanje tramvaja opozarjal s posebnim zvoncem.

MOL tramvaje prebarva v belo-zeleno
Lastnica ljubljanske mestne železnice je bila zasebna delniška družba in ta je vse manj vlagala v obnovo in posodobitve tramvajskega sistema, zato je deloval vse slabše. Leta 1927 je stvari v svoje roke prevzela mestna uprava in odkupila železnico. Tramvaje so prebarvali v ljubljanske barve – belo in zeleno – ter obnovili vozne vagone. V delavnici na Celovški so celo začeli izdelovati tramvajske vagone po lastnih načrtih in svojih izvirnih zamislih, v mestu pa so zgradili več novih prog.

Drugo svetovno vojno je tramvaj, podobno kot prvo, preživel brez večjih pretresov, le zelo slabo vzdrževan. Prav zato so se kmalu pojavile težave – dotrajani tiri so onemogočili povečanje prevoznih zmogljivosti, kar je bilo glede na naraščanje prebivalstva Ljubljane nujno. Majhna je bila tudi potovalna hitrost, zato so se zastoji in zamude vrstili po dnevnem redu.

Tramvaj nadomesti trolejbus
Mestni svet je zbral posebno komisijo, ki je preučila ljubljanski promet in dognala, da tramvaj glede na urbanistično ureditev mesta, povečan cestni promet in nova vozila, kot sta trolejbus in avtobus, ne pride več v poštev. Ukinjati so pričeli tramvajske proge in uvajati trolejbus.

Leto 1958 pomeni konec ljubljanskega tramvaja. Deževnega 20. decembra se je v središču mesta zbrala nepregledna množica ljudi, ki so ga pospremili na njegovi zadnji vožnji. Ovesili so ga z venci in črnimi zastavami, Frane Milčiniski – Ježek pa je, oblečen v cesarja Franca Jožefa, opravil simbolni pogreb.

A kmalu se je izkazalo, da tudi trolejbusi niso dobra rešitev – starejša vozila so začela prebijati izolacijo in stresati potnike. Po slabih dveh desetletjih so se tudi oni morali umakniti in na cestah so »zavladali« avtobusi. Vse dražja nafta in škodljivi izpušni plini silita mestne oblasti, da še vedno iščejo boljše rešitve. In kam se obračajo velika mesta po svetu? Nazaj na začetek – k tramvajem.