Ugodnosti se v starem gradu na Igu merijo v možnostih izhodov, možnostih stikov z zunanjim svetom, izhodov ob koncu tedna in podobno. Vsaka obsojenka svojo pot prestajanja kazni začne na zaprtem oddelku, kar v praksi pomeni, da edini izhod predstavlja nekaj deset kvadratnih metrov veliko dvorišče znotraj gradu, kjer se lahko sprehajajo, tako da hodijo v krogu. Z dobrim vedenjem in deležem prestane kazni se odprejo vrata polodprtega oddelka, ki pomeni tudi izhode v bližnji park ali pa celo trgovino na Igu.

"Na začetku je edini stik z bližnjimi tale soba," mi pripoveduje obsojenka in pokaže na stekleno pregrado, kjer so štirje ločeni prostori s telefonsko slušalko na vsaki strani. "Takole se pogovarjaš s svojimi bližnjimi. Ni veliko, a to te drži pokonci, ko cel teden čakaš na to uro, da boš videl svoje bližnje. Meni je na začetku ta podpora zelo pomagala, da sem zdržala in se privadila na nov režim. Res občudujem dekleta, ki te podpore nimajo, pa vseeno zdržijo," pripoveduje, a obenem doda, da je bila obsodilna sodba za njenega sina vseeno prehud udarec in ni želel priti na obisk. "Sva v stiku, a sem ne želi priti. Pravi, da je zanj pretežko."

Zavetje v zlati kletki
Na zaprtem oddelku je prav zaradi časovnega obilja in odsotnosti zasebnosti, saj je v sobi skupaj več obsojenk, branje knjig eno redkih razvedril, ki so na voljo. Zato me moja sogovornica odpelje v "zlato kletko" kot je poimenovana knjižnica, ki so jo obsojenke pred kratkim pomagale urediti. Pobudo za širitev sprva zelo skromne knjižnice je dala verjetno najbolj znana slovenska obsojenka. Potem pa so s sodelovanjem obsojenk predrli steno do sosednjega skladišča in uredili povečano knjižnico.

Med opazovanjem sicer razmeroma starih izdaj romanov pristopi druga obsojenka. "Mar ni ta prostor zelo topel?" vpraša, preden pokaže razstavljene res stare primerke knjig, med njimi celo tako z lastnoročnim posvetilom Franceta Bevka. "Tole je ležalo zapuščeno med različno kramo. Potem pa smo to očistile in zdaj imamo tukaj.

Tu so samo kurje tatice
V pogovoru se dotaknemo tudi kaznivih dejanj. Obe moji sogovornici sta na Igu pristali zaradi gospodarskega kriminala. Ena zaradi neizvedenih gradbenih del, čeprav kot sama trdi, je stranka sama onemogočila izvedbo dodatnih del, določenih z aneksom. Druga pa je v svojem računovodskem delu fakturirala fiktivne fakture po navodilih, kot sama pravi, odgovorne osebe. Ob pregledu računov pa je odgovorna oseba vso odgovornost preložila nanjo. Obe moji sogovornici za obsodilno sodbo krivita tudi svoje odvetnike in njihove napačne nasvete. "Jaz sem hotela poravnati dolg, pa mi je odvetnik svetoval, naj tega ne naredim in da bo on vse uredil, zdaj sem pa tukaj." Obe tudi povesta, da ju je sodba izučila predvsem, da ljudem ne bosta več zaupali.

Med tem pogovorom k nam prisopi tretja obsojenka in pove svoje mnenje. »Veš, kaj ti bom povedala. Tukaj so zaprte samo kurje tatice. Pravi kriminalci pa se vedno izmažejo, jaz imam občutek, da se sodniki bojijo nekaterih odvetnikov.« Pove in doda, da je v njeni sobi obsojenka, ki je v zaporu zaradi gospodarskega kriminala, saj kot odgovorna oseba podizvajalca ni plačala naročenih oken v vrednosti nekaj tisoč evrov. "Si moreš misliti. Po mnenju tožilca je imela direkten naklep, da oken ne bo plačala," še poudari. Prav odsotnost direktnega naklepa je, kot smo na MMC-ju večkrat poročali, pogost razlog, da tožilci kazensko ne preganjajo neplačevanja prispevkov.

S službo do konca tedna z bližnjimi
Obsojenke se med sabo dobro poznajo, čeprav vse moje sogovornice poudarjajo, da je težko razviti odnos zaupanja. "Tukaj se vsi borimo za ugodnosti in nikoli ne veš, kdaj ti bo kdo kaj zakuhal, da boš te ugodnosti izgubil," pove obsojenka in doda, da sicer fizičnih napadov ni veliko, se pa zgodi, da kakšna obsojenka, ki prekrši pravila, kot je, denimo, prepoved uživanja alkohola ob prostih izhodih, s seboj v godljo potlači tudi drugo soobsojenko.

Ugodnosti so poleg deleža odslužene kazni odvisne tudi od dobrega vedenja oziroma dejavnosti. Moje sogovornice so se prav zato odločile tudi delovno aktivirati, ena dela v knjižnici, druga pa pomaga pri različnih vzdrževalnih delih. Delo pomeni tudi plačo, ki pa ne preseže sto evrov, poleg plače so delovno aktivne obsojenke deležne tudi "dopusta," kar pomeni, da lahko preživijo konec tedna z družino. "Je nekako tako, kot če bi delala v tujini," se diskretno nasmehne moja sogovornica. Predvsem pa se vse veselijo lastnega mobilnega telefona na odprtem oddelku, saj so do tedaj prepuščene telefonskim govorilnicam, za katere potrebujejo posebne kartice "za zapor," ki jih lahko kupijo le na določenih mestih in s katerimi postanejo telefonski klici zelo draga dobrina, saj ima le redkokdo doma še na voljo stacionarno linijo, kjer je tarifa še sprejemljiva.

Neplačana okna in ukradena pašteta
Sogovornice vprašam, ali obstaja med njimi tudi hierarhija na podlagi storjenih kaznivih dejanj, pa mi odkimajo. "Ženske smo verjetno po tem drugačne od moških. Neposredno ne bo nobena rekla drugi kaj slabega, za hrbtom pa je opravljanja veliko. Včasih se sicer čuti napetost, ampak to je pa tudi vse." Druga obsojenka pa ponovi svojo trditev o kurjih taticah. "Kako naj se rangiramo. Tukaj imaš obsojenko, ki je v zaporu zaradi ukradene paštete, ali pa obsojenko zaradi ukradene hrane. Nekaj pa je tudi takih, ki naredijo kaznivo dejanje, da imajo pozimi vsaj streho nad glavo."

Tako mi med drugim povedo, da je med soobsojenkami manj kot pet takih, ki so na Igu zaradi umora oziroma uboja. So pa vse moje sogovornice seznanjene tudi s kaznivimi dejanji deklet, ki so zaradi tekočih postopkov še v priporu. Med pripornicami pa je tudi njihova bodoča sostanovalka, katere kaznivo dejanje, uperjeno zoper otroka, sproža močna čustva pri mojih sogovornicah. "Jaz sem jo enkrat videla, pa sem se ji nasmejala. Kaj pa naj naredim drugega. Njej gotovo ne bo lahko, ko pride sem. Dvomim, da se bo sploh katera pogovarjala ali družila z njo."

Knjiga pretresljivih zgodb
Kazniva dejanja oziroma z njimi povezane skupne izkušnje vendarle odigrajo vlogo v življenju obsojenk. "Tukaj se podobne najdemo med sabo in potem tudi družimo skupaj," pojasni obsojenka druženje med tremi, ki so na Igu zaradi gospodarskega kriminala, in doda, da je zanjo zapor pomenil predvsem vpogled v določeno resničnost, ki je prej ni poznala. "Jaz, recimo, nisem vedela, kako resen problem so droge, pa tablete. Sploh nisem vedela, da je teh stvari toliko različnih vrst in da jih toliko ljudi uporablja. Zdaj sem bolj seznanjena s tem."

Mamila sicer pogosto prikrivajo tragične življenjske zgodbe, ki vključujejo nasilje, spolno zlorabo v otroštvu in podobne grozljivosti. Nekaj teh tragičnih zgodb je podrobno opisanih v knjigi Začasno bivališče Na grad 25, kjer so avtorice Darja Tadič, Jasna Podreka, Nina Perger in Deja Crnović pod vodstvom Milice Antič Gaber zbrale izpovedi obsojenk, ki kazen služijo na Igu. Izid knjige, ki je nastala ob pomoči Javne agencije za knjigo v okviru projekta Vključujemo in aktiviramo, ki ga sofinancira Evropska unija, je tisti dan zaznamoval zlato kletko, kjer so bili razstavljeni prvi izvodi, obsojenke pa so lahko spremljale tudi kulturni program ob izidu knjige.

"Za eno uro bi pozabila na to, kje sem"
Velik del kulturnega programa v stari, dotrajani in predvsem slabo izolirani grajski jedilnici je bil tako posvečen obsojenkam in njihovim zgodbam. Ob branju čustvenih opisov dogodkov iz otroštva, kesanja, žalosti in splošnega občutka brezizhodnosti večina občinstva ni ostala ravnodušna. Pogovor z avtoricami knjige pa je razkril, da so zgodbe izza rešetk pustile pečat tudi na avtoricah. Tako je Milica Antič Gaber poudarila predvsem, da je v projektu ugotovila, da se zaporna kazen lahko zgodi vsakomur, saj je dovolj le ena nepremišljena oziroma napačna odločitev.

Bolj sproščeno ozračje se je ustvarilo med glasbenim programom. Moja sogovornica mi pojasni, da so kulturni dogodki sestavni del življenja za rešetkami, ki prekinjajo enoličnost in rutino. "Ampak veš, kaj mi gre res na živce? To, da so teme vedno povezane z zaporom. Zadnjič smo imele enega komika, ki je pač govoril o zaporu. Kot da že ne vem, da sem v zaporu. Saj čutim to vsak dan, zato ne razumem, zakaj bi želela to poslušati še tukaj. Rajši bi kaj drugačnega oziroma spodbudnega, da vsaj za kako uro pozabim, kje sem."

Nezaupljivost odhaja z menoj
Medtem mi pokaže skozi okno dve obsojenki, ki tečeta v krogu po grajskem dvorišču. "Vidiš tako izgleda, ko si na zaprtem oddelku," mi pove in doda, da je dejavnost ključnega pomena pri prestajanju kazni. "Tudi zunaj sem se veliko ukvarjala s športom, in to mi je pomagalo tudi tule." Druga obsojenka pa se je najbolj razveselila možnosti sprehoda v parku. "Tam sem lahko razmišljala, kaj si želim v življenju, in zdaj imam namen odpreti gostinski lokal. To me drži pokonci," pove. Obe moji sogovornici, ki sta v zaporu zaradi poslovnih goljufij, pa poudarjata tudi, da po odhodu iz zapora ne "bosta več tako naivni" oziroma da ljudem ne bosta več zaupali.

V podkastu Številke so leta 2015 obiskali zapor na Dobu. Vabljeni k poslušanju pogovora z enim od zapornikov. Kliknite na spodnjo sliko.