Dr. Milica Kacin Wohinz bo letos dopolnila že osemdeset let. A živahna gospa še vedno pronicljivega uma in iskrih oči, v katerih še vedno lahko ugledaš najstniško borko zoper fašizem, še vedno odhaja v svojo pisarno na Inštitutu za novejšo zgodovino. Že petdeset let. Strokovnjakinja za slovensko-italijanske odnose, ki je pomagala pisati strokovne temelje za uradna pogajanja med Italijo in Slovenijo, je namreč na inštitutu začela delati že povsem na začetku; ko so ga leta 1959 ustanovili kot Inštitut za zgodovino delavskega gibanja. Med letoma 1979 in 1983 pa je bila tudi direktorica inštituta.
Ob slavnostni akademiji ob 50-letnici inštituta konec lanskega leta smo se tako o delu na inštitutu pogovarjali z zgodovinarko, ki se je boju za pravice ljudi, za pravično politiko in s tem tudi za pravično interpretacijo zgodovinskih dejstev zapisala že kot najstnica. Že leta 1942, ko je imela komaj 12 let, so namreč severno Primorko zaradi antifašistične dejavnosti izključili iz šole. Vseeno je pomagala partizanom, pozneje pa še jugoslovanski in slovenski zunanji politiki; vedno pa tudi zgodovinski znanosti.
------------------------------------------------------

V obdobju oblikovanja inštituta je Boris Ziherl poudarjal, da je marksistična miselnost pri slovenskih zgodovinarjih premalo pojavna in da so posledice tega nekatere bistvene napake slovenskega zgodovinopisja. Kako ste vi razumeli to njegovo mnenje, mnenje oblastne linije in kako ste si razlagali pojem marksistična zgodovina?
Ziherl je bil ideolog. Bil je direktor sociološkega inštituta, ki so ga hkrati z našim ustanovili v tej hiši, včasih tudi recenzent naših projektov. Pojem marksističnega zgodovinopisja in na splošno marksizma je bil povsod navzoč. Vendar tisti, ki smo prišli z ljubljanske univerze, nismo imeli tovrstnega znanja; marksistično gledanje na zgodovino se je v našem inštitutu zreduciralo na 'prioritete' raziskav, vsaj programsko. Pozneje je bila ustanovljena tudi politična šola, današnji FDV, znanje pa smo pridobivali sami, iz del drugih, italijanskih, nemških, angleških, zgodovinarjev.
Naše začetne raziskave so bile bolj prakticistične, malo interpretacij in teorije. Zato sta dva nedvomna marksistična (ne)zgodovinarja, dr. Dušan Kermavner in France Klopčič (on je bil član IZDG-ja), napisala cele knjige kritike slovenske zgodovinarske šole. Prvi je npr. mojo disertacijo dobesedno raztrgal (Temeljni problemi primorske politične zgodovine, Partizanska knjiga 1977), češ da favoriziram primorski nacionalizem in zanemarjam edino res pomembno delavsko gibanje, s čimer me je politično in strokovno diskvalificiral. Vsa polemika je objavljena v Prispevkih za zgodovino delavskega gibanja.
V petdesetih je za ključno delo slovenske zgodovinske bibliografije veljal Razvoj slovenskega narodnega vprašanja Edvarda Kardelja. Kakšen je bil vaš odnos do tega dela oziroma kako so se do tega dela opredeljevali zgodovinarji?
Mi smo ga seveda uporabljali, tudi kritično (npr., zavrnila sem tezo, da so primorske nacionalne stranke posredno služile fašizmu, ker niso podprle delavskega gibanja), ne bi pa rekla, da smo se opredeljevali za ali proti tej razpravi. To delo je bilo dolgo časa nekakšen brevir za utemeljitev nastanka in razvoja slovenskega naroda z marksistično znanstveno metodo. Inštitut je pridobil tudi Kardeljev rokopis, kakor je pridobil tudi od drugih arhivske zbirke, spominsko gradivo, dnevnike, korespondenco in še kaj, tako od Dragotina Gustinčiča, Ivana Regenta, kar je danes vse v državnem arhivu. Treba je vedeti, zakaj se je komunistična partija toliko ukvarjala s slovenskim narodnim vprašanjem. Bistveno je bilo to, da smo bili Slovenci po prvi svetovni vojni razdeljeni na štiri države in v vseh, celo v Jugoslaviji, nam je grozila raznaroditev – izničenje. Najhuje v Italiji.
Zato so se slovenski komunisti, če so hoteli dobiti vpliv in članstvo, v tridesetih letih posebej posvetili tej temi. Partijski voditelj Lovro Kuhar – Prežihov Voranc je na Dunaju izdal delo o ustanavljanju narodno-revolucionarnega gibanja; KPJ je 1933 z avstrijsko partijo sklenil deklaracijo o narodnem vprašanju, v Jugoslaviji leta 1934 pa je bila sprejeta tripartitna izjava KPJ-ja, KPI-ja in KPA-ja o rešitvi slovenskega narodnega vprašanja na osnovi pravice naroda do samoodločbe, do odcepitve od obstoječih držav in do ustanovitve neodvisne republike Slovenije. Knjiga Razvoj slovenskega narodnega vprašanja je bila torej posledica vseh teh razprav in osnova za poznejši program Osvobodilne fronte.
Kakšno vlogo je pri nastajanju te knjige imela skupina v Moskvi?
Pomembno poglavje v zgodbi o nastajanju te knjige se je odvijalo v Moskvi. Tam je bila skupina jugoslovanskih komunistov, med katerimi je bil tudi Dragotin Gustinčič, oče našega znanega novinarja Jurija Gustinčiča, ki so pripravljali gradivo za omenjene izjave in jih tudi podpisali. Dragotin Gustinčič je napisal obsežen elaborat v nemškem jeziku, objavljali so razprave o tej temi tudi v glasilu KPI Unità in v 'ilegalnem' Delu, ki je začasno postalo glasilo KPI-ja in KPJ-ja. Sicer se večkrat sliši, da so Gustinčičevi elaborati prišli v roke Kardelju in da je ta prav iz teh spisov napisal svojo knjigo. To sem prebrala v spominih Gustinčičeve žene Anice Lokar. Izdala jih je Alenka Puhar pred nekaj leti. To, da je Kardelj uporabil Gustinčičevo gradivo, naj bi bil tudi razlog za to, da so Gustinčiča, ko se je po vojni vrnil v Jugoslavijo, v Ljubljano, popolnoma odrinili iz političnega življenja in še kaj hujšega, čeprav je bil dolga leta odločilen slovenski partijski kader.
V zborniku ob 50-letnici Inštituta za novejšo zgodovino Aleš Gabrič piše, da je bila ob ustanovitvi inštituta njegova največja pomanjkljivost odsotnost kakršnega koli razmišljanja o strokovnih vprašanjih. Inštitut naj takrat sploh še ne bi zares znanstveno deloval, ker tudi ljudi menda niso zaposlovali po strokovnih, ampak po politično-ideoloških kompetencah.
To je bilo leto 1959, torej nekaj več kot deset let po vojni, ko je povsod primanjkovalo strokovno usposobljenih ljudi, tudi diplomiranih zgodovinarjev. Mi smo bili edina institucija, ki naj bi se profesionalno ukvarjala z raziskovanjem sodobne zgodovine, a je na začetku imela le tri raziskovalce z diplomo zgodovine. Tudi na že obstoječem Inštitutu Milka Kosa pri Slovenski akademiji znanosti in umetnosti, ki je bil zadolžen za proučevanje celotne slovenske zgodovine, sta bila le dva znanstvenika. Na univerzi je sistematično raziskoval sodobno zgodovino profesor Metod Mikuž, predvsem zgodovino NOB-ja, in je bil tudi naš mentor oziroma vodja raziskovalnega oddelka od samega začetka. Zgodovinarji znanstveniki so se lahko formirali le počasi - z raziskavami, disertacijami v našem inštitutu, to je trajalo več let.
Ime inštituta je na neki način izdajalo tudi že področje raziskav. Pa vendar, ste se res ukvarjali le s preučevanjem delavskega gibanja ali ste vključili tudi nekatere druge teme?
Na začetku sta bila na inštitutu dva raziskovalna oddelka: za obdobje med dvema vojnama in za obdobje druge svetovne vojne. Popolno prednost je imela zgodovina NOB-ja in okupacije. Tako je bilo tudi zato, ker je bil v naši hiši celoten partizanski, okupatorski in tudi domobranski arhiv. To se pravi, da je bila dokumentacija pri roki in je bilo mogoče takoj začeti raziskovati. Predvsem pa smo objavljali dokumente. Prva leta tako še nismo mogli imeti znanstvenih razprav. Za oddelek, ki se je ukvarjal z obdobjem med obema vojnama, sta bila primarna delavsko gibanje in komunistična partija. Pomembno je, da smo upoštevali celotno slovensko ozemlje, ne le tistega v Jugoslaviji, ampak tudi slovenske dežele, ki so Italiji pripadle z Rapalsko pogodbo, pa tudi avstrijsko Koroško.
Nismo se ukvarjali le z delavskim gibanjem, saj ni mogoče preučevati enega gibanja ločeno od drugih zgodovinskih pojavov. Tako sem na primer dobila nalogo popisati zgodovino delavskega gibanja v Trstu, pa sem nujno naletela na vse politične stranke. Tako je moje večdesetletno proučevanje posvečeno kompleksni politični zgodovini primorskih Slovencev. Prva razprava, objavljena leta 1965, je bila Parlamentarne volitve in politične razmere na Primorskem 1921-1924. Zanjo sem dobila Kajuhovo nagrado založbe Borec. Če sklenem, v naslovu inštituta je bilo 'delavsko gibanje', vendar smo preučevali različne teme (npr. ljudsko fronto) in vse, kar je bilo z njimi povezano.
Vendar ste omenjeni arhiv dogajanja med drugo svetovno vojno skoraj izgubili. Kako ste preprečili njegov transport v Beograd?
Bitka za arhiv je bila kar težka. Vojnozgodovinski arhiv v Beogradu je takrat nameraval centralizirati arhivske fonde iz časa druge svetovne vojne vseh republik. Dobil je vse razen slovenskih. Z direktorico državnega arhiva Marijo Čarni sva na raznih sestankih utemeljevali odklonitev tega predloga. Mi sami kot inštitut se seveda nismo mogli upreti, saj smo bili državna ustanova. Ta arhiv je tako danes še vedno pri nas oziroma smo ga konec osemdesetih let priključili državnemu arhivu Slovenije. Za ta arhiv lahko rečemo, da je bogastvo številka ena.
Koliko ste v začetnem obdobju delovanja inštituta uporabljali ta arhiv? Kako dragocen je bil že na začetku?
Ne samo na začetku, vedno je dragocen. Takoj po ustanovitvi je inštitut začel pripravljati (z znanstveno opremo) in izdajati več edicij virov, nekateri so še danes v programu. To so bili dokumenti civilne ljudske oblasti in vojaški dokumenti narodnoosvobodilne vojske v sklopu edicije na jugoslovanski ravni. Za čas po prvi vojni smo izdali dokumente KPS-ja, za vse razdobje do leta 1943 pa fotografske dokumente v petih zvezkih.
Lahko omenite kakšno izdajo iz prvega desetletja inštituta, ki potrjuje ukvarjanje vas in vaših kolegov s temami, ki niso inherentno povezane z delavskim gibanjem oziroma ki so dokazale, da je vaše interesno področje precej širše?
O parlamentarnih volitvah na Primorskem v Italiji sem že govorila, sledili sta prvi dve disertaciji ob koncu šestdesetih let. Prva je disertacija Toneta Ferenca o nacističnih okupacijskih sistemih in torej ni obravnavala ne delavskega gibanja ne partizanstva, druga disertacija pa je bila moja, in sicer z naslovom Politične stranke v Julijski krajini v času italijanske okupacije 1918-1921. Obe sta bili objavljeni kot monografiji, prva je izšla tudi v nemškem jeziku, druga je bila prevedena v italijanščino in bo izšla prav kmalu v Gorici. Naj še omenim, da sem disertacijo delala na italijanskih virih, na gradivu osrednjega državnega arhiva v Rimu, kamor sem zahajala več desetletij. Pomembno je namreč, da smo vse od začetka zbirali gradivo v tujih arhivih, v Rimu, Milanu, na Dunaju, v Koblenzu, Londonu, Washingtonu. Ti fondi na mikrofilmih ali v kseroks kopijah so za naše zgodovinopisje posebno bogastvo.
Torej ste sodelovali tudi s tujino. So tudi drugod obstajale ustanove, vsaj deklarativno posvečene delavskemu gibanju?
Z institucijami in kolegi v tujini smo sodelovali od vsega začetka. Nismo bili namreč edina ustanova za zgodovino delavskega gibanja. V Milanu je bil ugleden inštitut Giangiacomo Feltrinelli, namenjen zgodovini delavskega gibanja v Evropi. V Milanu je bil osrednji inštitut za zgodovino odporniškega gibanja, podružnice po vsej Italiji preučujejo tudi delavsko gibanje, fašizem in antifašizem. Za nas sta pomembna inštituta v Trstu in Udinah. V Lienzu še vedno delujejo letne mednarodne konference o zgodovini delavskega gibanja, ki so se jih sodelavci inštituta redno udeleževali. V Komiteju za zgodovino druge svetovne vojne s sedežem, mislim, da v Parizu ali Bruslju, je bil vedno tudi član našega inštituta; najprej je bil to dr. Ferenc, nato dr. Dušan Biber. Skratka te povezave so bile od vsega začetka zelo tesne, že takrat smo sodelovali na najrazličnejših simpozijih, izmenjavali literaturo in gradivo. To je bilo zgodovinopisje 'zmagovalcev'. Ključna je bila zmaga nad nacizmom in fašizmom; to je bilo pomembno in ne ideologija. Sicer pa so komunisti monopolizirali antifašizem, zlasti pri nas. Seveda pa ne smemo pozabiti, da smo bili del Jugoslavije in da so vse republike imele svoje inštitute za zgodovino delavskega gibanja. Povezani smo bili v skupnost - 'Zajednica' - s poskusi tudi skupnih projektov in srečanj. Za tiste čase je bilo naše delo zares zelo razvejano.
Se je delo inštituta z osamosvojitvijo Slovenije morda bistveno spremenilo? Se morda intenziviralo?
Z ustanovitvijo slovenske države se je potreba države po zgodovinopisju zelo povečala. Novo državo je bilo treba afirmirati, zlasti v odnosu s sosedi in jugoslovanskimi meddržavnimi pogodbami. Takoj so se začeli napadi Italije na Slovenijo, ki naj bi bila kriva za vse, kar se je hudega zgodilo Italijanom ob meji. Še vedno je tu vprašanje odnosov in meje, s Hrvaško, pa tudi vprašanje odnosov z Avstrijo. Ta politična vprašanja so zahtevala ustanovitev kulturnozgodovinskih mešanih komisij za skupno preučitev zgodovine medsebojnih odnosov. Najprej je delovala slovensko-italijanska kulturnozgodovinska komisija, nato avstrijsko-slovenska, nazadnje tudi slovensko-hrvaška.
Jaz sem bila sopredsednica slovensko-italijanske komisije. Delali smo na skupnih sestankih od leta 1993 do leta 2000, bilo nas je štirinajst, večinoma zgodovinarjev, po sedem z vsake strani. S konfrontacijo znanja, podatkov, interpretacij smo našli najmanjši skupni imenovalec, skupaj smo sestavili sintezo sintez, tekst v obsegu 30 tipkanih strani, Poročilo o slovensko-italijanskih v obdobju od leta 1880 do 1956, to je od narodnega prebujenja do Londonskega sporazuma. Na to poročilo se tudi danes sklicuje vsak naš politik ali zamejski Slovenec, kadar Italija napade glede fojb in optantov. Ko je predsednik Napolitano pred kratkim govoril o 'balkanskem barbarstvu', se je npr. predsednik Mesić odzval s protinapadom, naš predsednik Türk pa se je skliceval na poročilo mešane komisije. V milanskem Corriere della sera so bralci spraševali, kaj je v poročilu in kje se ga dobi. Odgovarjala sem tudi sama. Poročilo je bilo objavljeno v obeh jezikih (tudi v angleškem) več desetkrat na obeh straneh meje in še vedno ga objavljajo.
Ste tudi v prejšnjem režimu sodelovali v projektih, povezanih s politiko oziroma z mednarodnopolitičnimi akcijami Jugoslavije?
Vedno smo politikom pomagali pri njihovih nastopih z ekspertizami, utemeljitvami, podatki, vendar je imel na ravni Jugoslavije glavno besedo zvezni inštitut v Beogradu. To ne pomeni, da smo bili mi v službi politike, da smo uradni zgodovinarji ali da je zgodovina, ki smo jo mi objavljali, uradna, kakor radi očitajo nekateri 'zgodovinarji' - diletanti, recimo nekateri pisci o TIGR-u. Češ da je 'uradna zgodovina' to nacionalno organizacijo zamolčevala, ponarejala itd. Kaj pa je to 'uradna zgodovina'? Ker jo raziskujemo in pišemo v pisarnah, v uradih? Uradne zgodovine ni. Ali je znanstveno, s kritično presojo vseh virov preučena ali pa je ni. Drugo so lahko eseji, spomini, rekonstrukcije dogodkov, tudi poveličevanja ali propaganda, čeprav se nekaterim zdi, da gre za popolnoma nova 'presenetljiva' odkritja, ki jih naj bi jih 'uradna' zgodovina prikrila.
Poudarili ste, da vaše delo nikoli ni bilo omejeno na delavsko gibanje. Vendar pa ime oziroma sprememba imena inštituta to potrdi šele na koncu osemdesetih. Kako je prišlo do preimenovanja?
To je bilo v času, ko sem bila jaz direktorica inštituta, torej na začetku osemdesetih let. Takrat je naš upravni odbor sprejel sklep o preimenovanju inštituta v inštitut za sodobno ali novejšo zgodovino. Seveda smo sami že prej menili, da bi se morali preimenovati, vendar pa je moral o tem odločati naš ustanovitelj, to pa je bil izvršni svet, pobudo pa je najprej obravnaval centralni komite Zveze komunistov Slovenije. Pri izvršnem komiteju CK-ja ZKS-ja sta delovali tudi zgodovinska in ideološka komisija, v katerih smo pri posameznih vprašanjih sodelovali tudi direktorji inštituta. Mimo ideološke komisije ni mogla iti nobena z družboslovjem povezana zadeva, cenzure in recenzije so veljale za vse, tako za knjigo kot za film. To je bil čas oblasti ene same stranke.
Kot direktorica inštituta sem dobila odgovor, ki je bil objavljen tudi v Delu, da je v Jugoslaviji na pohodu nacionalizem in da zato ne bi bilo primerno, da bi v imenu inštituta pojem 'delavsko gibanje' zamenjali z neko nacionalno oznako. To je bil čas, začetek osemdesetih, ko je Jugoslovanska akademija znanosti in umetnosti v Beogradu sestavljala velikosrbske nacionalne programe. Vsem je bilo torej jasno, da na inštitutu že vse od začetka preučujemo nacionalno zgodovino, vendar je v naslovu moralo ostati delavsko gibanje. Tako je bilo seveda tudi pri zagrebškem in drugih republiških inštitutih, saj je partija sklenila, da je treba preprečiti vtis, da se po Jugoslaviji širi nacionalizem. Le Črna gora, BIH in Makedonija so imeli v naslovu inštitutov 'nacionalno zgodovino'. Šele konec osemdesetih let je - ne vem, kako - uspelo preimenovanje inštituta.