Od oktobra lani Nika Rustja obiskuje 85-letno Angelo Štepec, ki z možem živi v drugem nadstropju bloka na Viču v Ljubljani. Največkrat za mizo klepetajo vsi trije skupaj, čeprav je Nikin obisk namenjen predvsem gospe. Potem ko gospa dva meseca predvsem zaradi strahu pred gripo ni zapustila stanovanja, sta z Niko v času našega obiska načrtovali prvi spomladanski sprehod. "Gospa bi pravzaprav rabila le 15 minut sprehoda, saj več niti ne zmore, a že od decembra ni bila zunaj." Nika si želi, da bi se ven odpravili čim prej, a kot pravi, je starejše treba včasih kar motivirati.

Kadar se odpravita na sprehod, je Nika gospe bolj v moralno kot fizično podporo. "Že to, da je nekdo zraven, da te bo prijel, če bo kar koli, in bo v najslabšem primeru poklical pomoč, že to jim ogromno pomeni." Najprej morata premagati kar nekaj stopnic, ki vodijo iz drugega nadstropja, a tu nimata težav, saj je ob njih ograja. Bolj zahtevni sta stopnici pred vhodom bloka, kjer se gospa nima kam opreti, tu ji na pomoč priskoči Nika, nato se gospa z berglo sprehodi okoli bloka.

"Zelo mi je dragoceno, da z menoj podelita svoje izkušnje, mi povesta, kako je bilo, ko sta bila onadva mlada. Vesela sem, da z mano podelita tudi svoje strahove," na vprašanje, kako se počuti v družbi zakoncev Štepec, odgovori Nika. Starejši ljudje se zelo bojijo okužb z gripo ali pljučnico. Kot nam je pripovedovala Angela, je prav zaradi tega v letošnji zimi odpovedala vse preglede pri zdravniku. Preveč živ je namreč še spomin, ko sta oba z možem prebolevala pljučnico. Zanju je skrbela hči, ki je nato še sama zbolela.

K zdravniku gospo in gospoda večinoma vozi njun sin. Ker je dopoldne v službi in ima doma še dva šolajoča se otroka, bo k zdravniku gospo v prihodnje kdaj spremila tudi Nika. "Tako me je skrbelo, ali bom lahko prišla na pregled ali ne. Saj če na pregled ne prideš, potem čakaš ponovno pol leta ali pa še več," svoje skrbi opiše Angela.

"Strah ju je tudi, da ne bi zmogla več sama, da ne bi imela nikogar, ki bi jima pomagal, če bi recimo padla ponoči," pripoveduje Nika. "Mladi mogoče kdaj ne razumemo njihovih problemov in zamahnemo z roko. A če se poskusimo vživeti v njihovo vlogo, so ti lahko kar resni in jih precej obremenjujejo. Zato je dobro, da imajo koga, ki jim prisluhne."

Nika se je v Ljubljano preselila iz Solkana, že v srednji šoli je kot prostovoljka začela obiskovati Dom upokojencev v Novi Gorici. Prostovoljka je znova postala, potem ko se je preselila v Ljubljano in je začela iskati službo. "Takrat je prišel ta vzgib, da potrebujem nekaj zase, da si zapolnim čas. Naj bo to nekaj, kar je koristno tudi za druge," si je rekla.

Prostovoljci poskrbijo za bolj vesele teme pogovora

Nika je ena od 63 aktivnih prostovoljcev družabnikov, ki so organizirani prek Zavoda za oskrbo na domu Ljubljana. Za prostovoljce organizirajo tudi intenzivna usposabljanja, pojasni Amir Crnojević, vodja programa organiziranega prostovoljstva. "Najprej jih seznanimo z etičnim kodeksom organiziranega prostovoljstva, obdelamo komunikacijo, velik poudarek dajemo preseganju stereotipov in predsodkov, veliko prostora pa namenimo tudi situacijam, ki se lahko pripetijo na terenu, da prostovoljci lahko tudi ustrezno reagirajo."

Na vprašanje, katere stereotipe skušajo preseči, Crnojević odgovori, da je eden največjih stereotipov ta, da so vsi starejši ljudje slabotni in ne zmorejo ničesar sami. "Naloga prostovoljcev ni, da delajo stvari namesto njih, ampak da jih spodbujajo k določenim aktivnostim."

Zavod za oskrbo na domu Ljubljana prostovoljcem dá tudi napotke, kako ravnati v primeru, ko določene teme postanejo del vsakdana. "Največkrat se te teme vrtijo okoli bolezni, a mi želimo, da so obiski prostovoljcev pozitivne narave. Seveda, bolezen je del našega življenja, a vendar ni namen, da se o tem ves čas pogovarjamo. Zato na usposabljanjih in predavanjih za prostovoljce veliko govorimo tudi o preusmerjanju pogovora."

"Največkrat je potreba po stiku z drugim človekom tako velika, da ni potrebe po drugih aktivnostih"

Crnojević poudari, da na Zavodu za oskrbo na domu Ljubljana tudi zelo jasno razločujejo, kaj je javna služba, ki jo opravljajo socialne oskrbovalke, in kaj je naloga prostovoljcev. "Glavna naloga prostovoljca družabnika je individualno družabništvo ena na ena, sledijo aktivnosti, ki so dogovorjene med uporabnikom in prostovoljcem. Velikokrat so to sprehodi. A največkrat je samo potreba po stiku z drugim človekom tako velika, da sploh ni potrebe po drugih aktivnostih," pove Crnojević in doda, da je med starejšimi Ljubljančani in Ljubljančankami res veliko osamljenih in da če bi zavod imel še 100 prostovoljcev, bi se za vsakogar še vedno našel starejši človek, ki bi mu družba sočloveka prišla prav.

Kot opaža Crnojević, starejši meščani pogosto nimajo razvite socialne mreže. Njihovi otroci so pogosto prezaposleni s službo, s svojo družino ali pa živijo v drugem kraju. "Časi so se spremenili in te medgeneracijske povezanosti ni več, včasih so družine živele skupaj, danes je vsak na svojem koncu." V to praznino, ki je z leti nastala predvsem v mestih, nato vstopajo prostovoljci družabniki.

"Nika je zelo dobrodošla, zelo prijazna in zlata vredna," med pogovorom večkrat izpostavi Angela, hvaležna, da lahko s prostovoljko enkrat na teden poklepeta, ji pokaže fotografije svoje družine ali pa skupaj premagata strah in se odpravita ven na kratek sprehod.