21. november 2008: poslanke in poslanci so s 56 glasovi za in 30 proti potrdili seznam 18 ministric in ministrov, ki so sestavljali vladno ekipo premierja Boruta Pahorja. Jedro vlade je bil t. i. levi trojček - Pahorjev SD, Zares Gregorja Golobiča in LDS Katarine Kresal -, ki se je oblikoval že pred državnozborskimi volitvami 21. septembra. Levemu trojčku se je pridružil tudi DeSUS, upokojenska stranka, naklonjena levici, ki jo vodi Karl Erjavec.

Erjavec - "moteči element" v vladi
Še najbolj se je zapletalo prav s stranko DeSUS, predvsem zaradi Erjavca, ki je bil za številne na levici "kontaminiran" zaradi sodelovanja v Janševi vladi, sporen pa je bil tudi zaradi nakupa patrij. Erjavec je celo začasno ustavil pogajanja svoje stranke za vstop v vlado, in sicer zaradi neenakopravnega položaja v pogajanjih. Na koncu je tudi DeSUS vstopil v vlado, a je bil v njej zaradi Erjavca in trenj glede pokojninske reforme vedno nekakšno peto kolo.

Odnos strank levega trojčka, zlasti Zaresa in LDS-a, do Erjavca je bil za številne na desnici znak ideološkega izključevanja oz. ekskluzivizma strank levega trojčka. Potrditev svoje teze so videli v nezadovoljstvu Zaresa in LDS-a z imenovanjem Dimitrija Rupla, dolgoletnega zunanjega ministra, na mesto posebnega Pahorjevega odposlanca za zunanje zadeve.

Zaradi te odločitve je na začetku decembra 2008 z mesta državnega sekretarja na ministrstvu za zdravje protestno odstopil Slavko Ziherl, takratni podpredsednik LDS-a, policija pa je - za nekatere zaradi političnih motivov - znova odprla zadevo "Ruplova metla": domnevno nakupovanje Ruplove žene Marjetice s službenim vozilom. Nazadnje je Pahor popustil pritisku Ruplovih nasprotnikov - marca 2009 je sporočil, da sta z Ruplom sklenila sporazumno končati sodelovanje.

Zavračanje sodelovanja z opozicijo
Če so v času Janševe vlade pozicijske in opozicijske stranke (razen LDS-a) podpisale partnerstvo za razvoj, katerega glavni cilj je bil zagotavljanje konkurenčnega gospodarstva in hitrejše gospodarske rasti, je bila Pahorjeva vlada v tem mandatu gluha za pozive opozicije po sklenitvi podobnega partnerstva. Ta bi po mnenju opozicije, zlasti največje opozicijske stranke SDS, pomagal Sloveniji pri izhodu iz krize.

Pahor je sicer pred volitvami napovedal drugačno kadrovsko paradigmo - pomembna naj bi bila strokovnost, in ne politična usmeritev. Tu pade ali obstane moja vlada, je rad zatrjeval. Obljuba, ki jo je že pred volitvami zmotil podatek, da ima glavni tajnik SD-ja Uroš Jaušovec USB-ključ, na katerem je 600 imen in naslovov ljudi, ki bodo zasedli najodgovornejše položaje v državi. Afera se je tako razbohotila, da je Pahor javno ukazal sporni ključek uničiti.

Ko je Pahor prevzel oblast, je po mnenju nasprotnikov vlade že kmalu prelomil obljube o novi kadrovski politiki: že na seji 10. decembra je vlada razrešila člane skupščine in nadzornega sveta Kada ter upravnega odbora Soda. Vlada je istočasno sklenila ustanoviti Kadrovsko-akreditacijski svet (t. i. KAS), ki naj bi pripravil pogoje za imenovanje predstavnikov v organe upravljanja gospodarskih družb, kjer ima država lastniški oz. solastniški delež (v času Janševe vlade je lahko v te organe imenovala svoje predstavnike tudi opozicija, kar ni bilo mogoče v času LDS-ove vladavine). Pozneje je vlada ustanovila še sedem KAS-ov za različna področja v javnem sektorju.

KAS-i kot strokovno pokritje političnih odločitev
Za SDS so bili KAS-i nekaj podobnega, kot so bile v socializmu kadrovske komisije Socialistične zveze, torej organ, "ki dela triažo za neko politiko, prodaja pa se kot višek depolitizacije". Kritičen do KAS-ov je bil na koncu tudi predsednik KAS-a Bogomir Kovač, ki je oktobra lani dejal, da si je Pahorjeva vlada delo KAS-a predstavljala kot strokovno pokritje za politične odločitve. Delo KAS-a je potem prevzela Agencija za upravljanje kapitalskih naložb (AUKN), ki jo vodi Dagmar Komar, po mnenju kritikov "kader" SD-jevega ministra za finance Franca Križaniča.

Kritiki Pahorjeve vlade vidijo ideološki ekskluzivizem te vlade tudi v njenih posegih na področje medijev. V času Janševe vlade so zlasti iz vrst levo usmerjenih novinarjev (ti predstavljajo večino slovenskih novinarjev) prihajale obtožbe, da Janša ogroža svobodo medijev - spomnimo se peticije 571 novinarjev.

S prihodom Pahorjeve vlade pa naj bi se začel proces, ki so mu njegovi kritiki nadeli ime "medijska rekonkvista". Najprej je prišlo do zamenjave na vrhu državne Slovenske tiskovne agencije (STA), kjer je Alenko Paulin (na čelo agencije se je zavihtela leta 2007) spomladi 2009 zamenjal Bojan Veselinovič, eden izmed podpisnikov peticije 571 novinarjev.

Boruta Meška "vržejo na cesto"
Veselinovič je nato novembra 2009 ne samo razrešil takratnega odgovornega urednika STA-ja, zdaj že pokojnega Boruta Meška, ampak mu tudi posredoval izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Kot je znano, je v času Paulinove po prihodu Meška dotedanja odgovorna urednica postala Meškova namestnica in urednica zunanjepolitičnega uredništva.

Po spremembi na vrhu STA-ja je, kot menijo nasprotniki vlade, prišla na vrsto RTV Slovenija. Ministrica za kulturo iz vrst Golobičevega Zaresa Majda Širca je pripravila nov zakon o RTV-ju, ki naj bi zamenjal t. i. Grimsov zakon. Programskega sveta oz. Sveta RTV-ja tako ne bi več volili poslanci, ampak člani civilnodružbenih organizacij kot v času, ko je javni zavod vodil Janez Kocijančič, nekdanji predsednik SD-ja oz. ZLSD-ja.

Kritiki Širčinega zakona so opozarjali, da bi položaj v svetu dobile večinoma levici naklonjene civilnodružbene organizacije, zaradi česar naj bi levica spet za nekaj desetletij "zabetonirala" svoj vpliv na RTV-ju. Zakon je med drugim povzročil odhod poslanca Andreja Magajne iz poslanske skupine SD-ja. Magajna je trdil, da so pritiskali nanj, naj podpre zakon, in napovedovali čistke levici neljubih novinarjev na RTV-ju.

Polom t. i. Širčinega zakona o RTV Slovenija
Poznejša policijska preiskava proti Magajni v okviru mednarodne preiskave, povezane z otroškim pornografskim gradivom, je bila za številne maščevanje zaradi Magajnovega nasprotovanja zakonu. Tako meni tudi Magajna, ki trdi, da je nedolžen. V zadnjih dnevih je odjeknila vest, da je policija izgubila diske, ki jih je zaplenila Magajni, sicer tudi predsedniku Krščanskih socialistov Slovenije.

Opozicija je zahtevala referendum o Širčinem zakonu, ki je nato - resda ob nizki udeležbi - popolnoma pogorel: 12. decembra lani je proti zakonu glasovalo 72,64 odstotka volivcev. Kljub porazu ministrica ni želela odstopiti, ampak je nadaljevala prizadevanje, da bi uveljavila še en zakon - medijski zakon.

Tudi ta zakon je naletel na ostro nasprotovanje opozicije, dela novinarjev (ti so trdili, da je Širčin medijski zakon še slabši od tako kritiziranega madžarskega Orbanovega) in dela lastnikov medijev, zlasti je bil goreč nasprotnik zakona lastnik radijske mreže Infonet Leo Oblak.

Propad spornega zakona o medijih
Povsem zadovoljni z zakonom pa niso bili niti v Društvu novinarjev Slovenija. Pritiski so tokrat obrodili sadove, saj so poslanci zakon - na veliko jezo Zaresa - zavrnili. Po mnenju številnih se je koalicija s tem izognila še eni referendumski katastrofi.

Nasprotniki Pahorjeve vlade to obdobje štejejo za obdobje afer. Največja med njimi je zagotovo afera bulmastifi oz. afera Baričevič, ki je izbruhnila, potem ko so 2. februarja 2010 v garaži na Oražnovi ulici v Ljubljani trije podivjani psi do smrti pogrizli svojega lastnika, znanega zdravnika Saša Baričeviča.

Afera, ki je od takrat naprej dala besedi ljubitelji psov čuden prizvok, je razkrila neformalne povezave vplivnih, moč lobijev in odvetniških pisarn, sprožila sume o zlorabi policije, v najbolj ostrih kritikah na desnici naredila enačaj med zoofilijo in levico ter rodila tezo o dveh pravnih državah - eno za premožne in vplivne, drugo za preostale.

Afera bulmastifi zaustavi vzpon Kresalove
Afera je po mnenju številnih končala strmi vzpon takratne notranje ministrice Kresalove, ki so jo mnogi že videli na premierskem položaju, mesec po aferi pa se je od ministrskega stolčka poslovil kmetijski minister Milan Pogačnik, na katerega je po izbruhu afere letelo veliko kritik zaradi vračanja psov.

Pogačnik je odstopil, potem ko je izbruhnila afera o domnevnem trgovanju za poslansko podporo SNS-a Zmaga Jelinčiča v zameno za gradnjo letalskega muzeja v Murski Soboti. Za Jelinčiča je bila policijska preiskava zoper njega maščevanje tedanje notranje ministrice. "To je udarec gospe Kresalove," je njegova znamenita izjava po koncu policijske preiskave strankinih prostorov v parlamentu.

Veliko afer je bilo tudi posledica trenj med strankami levega trojčka. Najprej so bila bolj vidna nesoglasja med Zaresom in LDS-om, in sicer v času afere Ultra, ko je Golobič obtožil takratnega predsednika uprave NLB-ja Draška Veselinoviča, izbranca LDS-a, da je spravil v javnost dokument o domnevno nezavarovanih posojilih Ultre.

Afera Dimic
Mnenje, da se afere "lepijo" le na Zares in LDS oz. na Golobiča in Kresalovo, se je spremenilo po izbruhu afere Dimic oktobra lani. Vodja Pahorjevega kabineta Simona Dimic je v oddaji Pogledi Slovenije zanikala, da je njeno hišo obnavljalo podjetje Vegrad, vendar so jo kmalu na laž postavili Vegradovi delavci, ki so trdili celo, da so hišo obnavljali z materialom z gradbišča na Celovških dvorih. Kljub temu je Pahor še naprej izražal zaupanje v Dimičevo. Dimičeva se je na koncu vendarle odločila za odstop.

V javnost pa je prišel tudi podatek o domnevno sporni izbiri pri javnem naročilu za izvedbo sistema nadzora in vodenja na avtocestnem odseku Slivnica-Pesnica - Dars je namreč decembra 2009 izbral podjetje Traffic Design, ki je v lasti Tomaža Kastelica, strica Simone Dimic. Njen partner Roman Horvat, lastnik turistične agencije Escape, je prodajal letalske vozovnice tudi premierjevemu kabinetu.

Še ena odmevna afera, povezana s SD-jem, je izbruhnila marca letos, ko so novinarji angleškega časopisa The Sunday Times posneli evropskega poslanca na listi SD-ja Zorana Thalerja, ko ta obljublja domnevnim lobistom (v resnici so bili to novinarji), da bo za denar podprl določen predlog v Evropskem parlamentu.

Od blokade do arbitraže
Številni na levici imajo za najvidnejši uspeh Pahorjeve vlade arbitražni sporazum. Referendum o arbitražnem sporazumu 6. junija lani je bil tudi edini referendum, ki ga je vlada - sicer tesno, a vendarle - dobila. Omenjeni sporazum sta novembra 2009 podpisala slovenski premier Pahor in hrvaška premierka Jadranka Kosor. Pahorja so zaradi podpisa nekateri celo obtožili kolaboracije in kapitulacijo pred Hrvaško.

Najprej je sicer Pahorjeva vlada vodila nepopustljivo politiko in blokirala hrvaško vključevanje v EU: 19. december 2008 je namreč Slovenija na hrvaški pristopni konferenci zaradi prejudica meje dala zadržke na enajst poglavij. Francoski veleposlanik v Zagrebu François St. Paul je Pahorja takrat opisal kot "popolnoma neizkušenega" in nekoga, ki "ne razume, kaj dela", slovenskega zunanjega ministra Samuela Žbogarja pa kot "celo še slabšega". Nato se je zgodil preobrat.

Pahor je po podpisu sporazuma vzkliknil, "kakšen fantastičen dan", toda WikiLeaksovo razkritje depeš je pokazalo, da so bile v ozadju "fantastičnega dneva" med drugim tudi grožnje ameriške državne sekretarke Hillary Clinton, da bo Slovenija "občutila gnev Washingtona", če bo ovirala Hrvaško.

Barantanje za stisk roke z Obamo
Razvpite depeše so razkrile tudi Pahorjevo barantanje z ZDA: če ga bo sprejel ameriški predsednik Barack Obama, bo Slovenija sprejela zapornike iz Guantanama. Do mimobežnega stiska rok z Obamo je potem prišlo, Slovenija pa je spremenila zakonodaja, da bi lahko sprejela zapornike iz Guantanama. Depeše so tudi razkrile, da se je Pahor strinjal z interesi podjetja Westinghaus, da zgradi drugi blok Jedrske elektrarne Krško.

Pahorjeva vlada je svoje delo začela leta 2008, v letu izbruha svetovne finančno-gospodarske krize. V letu 2009 je Slovenija doživela strmoglav padec rasti BDP-ja in naraščanje brezposelnosti, ki je kmalu presegla številko 100.000. Zagovorniki vlade so trdili, da je slabo gospodarsko stanje objektivno dejstvo svetovne krize in da bi katera koli vlada imela iste težave, nasprotniki vlade pa so opozarjali, da Slovenija okreva počasneje kot primerljive države ter da je to posledica nesposobnosti Pahorja in njegove ministrske ekipe. Pri tem so izpostavljali padec konkurenčnosti in podvojitev javnega dolga.

Svetovna finančna kriza je tudi pristrigla peruti t. i. tajkunom, ki so se hoteli s spornimi menedžerskimi prevzemi polastiti podjetij, ki so jih vodili. Kot po tekočem traku so propadala ali se znašla v hudih težavah podjetja, ki so jih nekoč mediji kovali v nebo: Pivovarna Laško Boška Šrota, Istrabenz Igorja Bavčarja, SCT Ivana Zidarja, Merkur Bineta Kordeža, Vegrad Hilde Tovšak, Viator & Vektor Zdenka Pavčka ... SCT-ja ni mogel rešiti niti premier Pahor, ki je iskal posle za to podjetje pri libijskem diktatorju Moamerju Gadafiju in menda sklenil posel za pol milijarde evrov. Od tega posla zdaj ni ne duha ne sluha, tudi Gadafijevih kamel še ni v našo podalpsko deželo.

Smo iz krize, smo pred krizo ...
Pahor je pri spoprijemanju s krizo po mnenju številnih delal še večjo zmedo, ko je enkrat razglašal, da smo prišli iz krize, drugič, da smo še v krizi, a na poti iz nje, tretjič pa, da je še hujša kriza tik pred vrati. Posledica nezadovoljstva Slovencev z gospodarskimi razmerami je bil padec priljubljenosti vlade, ki je dosegel javnomnenjsko dno v eni izmed nedavnih anket, v kateri je podpora vladi padla celo pod 10 odstotkov.

Koalicija se je na padanje priljubljenosti odzvala z nizom koalicijskih vrhov, ki jih je opozicija primerjala z mehiškimi telenovelami. Ti koalicijski sestanki niso prinesli javnomnenjskega preobrata, ki bi se odrazil v višji podpori. Tudi različni slogani od "semaforja reform", "razvojnih prioritet", "fokusa", "varne strani radarja", "francosko-nemškega vlaka" do"evropskega superkluba" niso prinesli preobrata - to je pokazal niz izgubljenih referendumov.

Pahor je ob izglasovanju vlade 21. novembra 2008 napovedal tudi dialog s socialnimi partnerji pri reformah. Te napovedi se ni držal, saj je koalicija brez soglasja študentov sprejela zakon o malem delu. Še pred sprejetjem je zakon, ki je med drugim omejeval študentsko delo, na ulice pognal na tisoče študentov in dijakov - na demonstracijah proti zakonu 19. maja 2010 je del mladih protestnikov z različnimi predmeti obmetaval stavbo parlamenta, razbil veliko oken in poškodoval pročelje.

Velik polom malega dela
Referendum o malem delu je bil 10. aprila letos, na njem so s precejšnjo razliko (proti 80,15 odstotka, za le 19,85 odstotka) slavili nasprotniki - poleg študentskih organizacij tudi sindikati. To je bil prvi referendumskih neuspeh za pripravljavca zakona, ministra za delo Ivana Svetlika. Ta je v času Janševe vlade ostro nasprotoval t. i. neoliberalnim reformam, zdaj pa so se mu njegova takratna prizadevanja po mnenju kritikov vračala kot bumerang.

Po neuspehu malega dela je s "potapljajoče vladne ladje" najprej "pobegnil" Erjavčev DeSUS. Potem ko je odstopila strankina ministrica za lokalno samoupravo Duša Trobec Bučan (ta je zamenjala Henrika Gjerkeša, ki je odstopil 21. decembra lani, potem ko je predhodno noč vozil pod vplivom alkohola in ga je ustavila policija), je Erjavec stranki predlagal izstop iz vlade, stranka pa mu je pritrdila. DeSUS je tako uresničil grožnjo z izstopom, ki je bila že skoraj "tradicionalna" grožnja stranke v Pahorjevi in tudi Janševi vladi. V vladi je tako ostal le še levi trojček, ki pa ga je že kmalu čakala t. i. superreferendumska preizkušnja.

5. junija letos so volivci odločali o usodi treh zakonov: noveli arhivskega zakona, zakona o preprečevanju dela na črno in pokojninskega zakona. Najpomembnejša je bila prav pokojninska reforma, ki je postopoma dvigovala prag upokojevanja in ki so ji z vso vnemo nasprotovali sindikati.

Superreferendumska klofuta vladi
Pahor je bil kljub nizu preteklih referendumskih neuspehov navzven optimističen glede izida in je napovedoval, da so bodo za reformo "bojevali kot levi". Kampanjo je sicer zaznamoval vladni videospot, v katerem je nastopala "znanka" iz rumenih medijev Urška Čepin - namesto da bi videoposnetek pomagal zagovornikom reforme, jim je poskus smešenja nasprotnikov le škodoval.

In izid "levjega boja": koalicija levega trojčka je doživela t. i. superreferendumsko klofuto, kot je to imenovala Kresalova. Izgubila je vse referendumske preizkuse, tudi najpomembnejšega - pokojninskega (proti je glasovalo 72,12 odstotka volivcev). Še več, beseda reforma je dobila tako negativen prizvok med ljudmi, da vlada, denimo, zdaj namesto reforme zdravstvenega sistema rajši uporablja oznako nadgradnja zdravstvenega sistema.

Superreferendumska klofuta je povzročila nemir v vladni koaliciji. Že pred superreferendumom je svoj odstop iz vlade napovedal prvak Zaresa Golobič (ter enako svetoval tudi Pahorju in Kresalovi), po "klofuti" pa je skupaj s prvo damo LDS-a ultimativno zahteval rekonstrukcijo vlade, vključno z menjavo premierja.

Vlada v fazi razpadanja
A Pahor je vztrajal na čelu vlade. Na koncu je iz vlade izstopil Zares, tako da smo dobili uradno manjšinsko vlado ("stara" opozicija očita "novopečeni" opoziciji, da vedno priskoči na pomoč vladi, ko je to potrebno), ki jo sestavljata le SD in LDS. Poleg odhoda Zaresovih ministric se je od vlade, potem ko sta Računsko sodišče in protikorupcijska komisija ugotovila nepravilnosti pri spornem najemu stavbe NPU-ja, poslovila tudi Kresalova.

Pahor je skupaj z LDS-om našel nove ministre in ministrice (Tomaž Orešič, Branko Janc, Zdenka Vidovič, Tamara Lah Turnšek in Samo Bevk), na njihovo imenovanje pa bo Pahor vezal svojo zaupnico. Razmerje moči kaže, da Pahor zaupnice ne bo dobil, a so mogoča še presenečenja. Pahor je maja 2010 na Škisovi tržnici zavrnil pijačo z besedami, da mora biti trezen, ker gre v parlament, saj mora biti tam vsaj eden trezen. Zdaj bo ta parlament odločal o njegovi usodi.