Profesor zgodovine na Srednji ekonomski šoli Maribor Boris Krabonja si je že pred leti v javnosti izboril podobo neustrašnega humanitarnega aktivista, saj mu je nekega dne, ko je na šoli odkril lačno dijakinjo, prekipelo in je začel "žvižgati" prek spletnih omrežij in prosjačiti za hrano za svoje dijake. V žvižgih pa se je lotil tudi vidnih slovenskih politikov, saj je, kot smo že pisali, nekdanjo predsednico vlade Alenko Bratušek pozval, naj poskuša živeti tako, da hodi jest v javno kuhinjo.

Odziv na njegove žvižge je bil izjemno pozitiven in količina pomoči, ki jo je delil, je bila vedno večja, tako je kmalu dejavnost prerasla okvirje šole, saj je začel pomagati ljudem v stiski tudi zunaj nje. Tako je februarja ustanovil dobrodelno društvo Žvižgač.
Žvižgač pomaga 600 ljudem
V društvu trenutno s hrano pomagajo približno 600 ljudem, plačujejo račune, nudijo brezplačno pravno pomoč, preprečili pa so tudi že nekaj deložacij. Za niti en sam račun, ki so nam ga posredovali pomoči potrebni, se ni zgodilo, da ga ne bi mogli z zbranimi sredstvi plačati, je ponosno poudaril ustanovitelj društva Boris Krabonja.

Organizirali bodo številne delavnice. Na razpolago bodo imeli tudi socialno delavko, ki bo pomagala ljudem s socialno podporo (269 evrih), najti vso pomoč, ki jo lahko dobijo. Za uporabo poskušajo dobiti tudi zapuščena zemljišča, tako da bodo njihovi odjemalci "prisiljeni", da se naučijo poskrbeti sami zase, je pojasnil Krabonja. Tako bodo tudi preverili, ali so pomoči potrebni pripravljeni "zavihati rokave". Dvakrat na pol leta morajo odjemalci tudi dokazati, da so nekaj delali. "Tudi zbiranje in prodajanje starega papirja je delo," je še dodal.

Še nikoli niso zavrnili nikogar, ki je bil pomoči potreben, so pa njihovo dobroto že zlorabili. "Enkrat me je mamica s tremi otroki spravila na tanek led, in sicer uplenila nam je dobrih 500 evrov, ker nisem dobro preveril zadeve," je opisal enega od uspelih poskusov goljufije in dodal, da v takih primerih javno priznajo svojo napako in darovalcem vrnejo denar iz svojega žepa in tako je bilo tudi v tem primeru.
Osrednji Sloveniji gre mogoče statistično bolje, v resnici pa imajo odjemalce tudi iz Ljubljane, pomagajo vsem, ki so upravičeni do njihove pomoči, tudi do Kopra bodo šli, je poudaril profesor zgodovine in nadaljeval, da zaradi logističnih težav večinoma pomagajo v Mariboru in okolici.

Od "Slovenceljna" do humanitarnega aktivista
Najprej se je aktiviral v okviru vstajniškega gibanja 29. oktober, a v uličnih zadevah ni sodeloval. "Takrat sem bil še klasični Slovencelj, ki je ždel pred televizijo v varnem naslonjaču. Ob prvi obletnici vstaje so me slučajno nekje "zavohali" in povabili, da sem povedal nekaj stavkov in takrat me je prevzela groza, saj me je presunilo, da sem popolnoma enak bedak kot vsi tisti, ki kvasijo neumnosti po televiziji, nekega pravega stika z ljudmi in resničnimi problemi pa nimajo. Počutil sem se kot totalen bedak, ki prodaja neke floskule," je opisal, kaj ga spodbudilo, da neha samo govoriti, zaviha rokave in začne delati.
Drugi tak trenutek prebujanja pa je bil, ko je šel zjutraj po kruh v trgovino in na poti pred javno kuhinjo srečal nekdanjo sodelavko s šole, ki je izgubila službo, brez dela pa je bil tudi njen mož in tako sta padla na tako nizko raven, da sta živela izključno od obroka, ki sta ga dobila v javni kuhinji, je obujal spomine Krabonja in dodal: "Takrat je v meni zavrelo, pa ne samo zato, ker so zdaj že učitelji lačni, ampak ker v Mariboru na vsakem koraku srečaš ljudi, ki so padli čez rob. Tega je dovolj, odločil sem se, da začnem delati!"
"Nekateri pravijo, ti držiš "štango" državi, ki bi morala poskrbeti za ljudi v stiski. Humanitarci delamo namesto države," je ugotavljal. Zrasel je v družini, v kateri je bilo vedno poudarjeno, da je predvsem treba videti sočloveka in biti solidaren do njega, bili pa so to tudi neki drugi časi: "Odraščal sem v starih časih, ki jih danes tako radi popljuvamo, a mislim, da so nas takrat vseeno bolje naučili, kako biti človeku človek. Danes turbokapitalizem zahteva sebičnost, če hočeš preživeti."

"Ravnokar so se me malo lotili iz ene od parlamentarnih strank. Ko mi nekdo stopi na žulj, začnem žvižgati," je opisal Krabonja svoje žvižganje prek družbenega omrežja Facebook in dodal, da tudi sicer v življenju hitro reče bobu bob.
Začel je s pomočjo dijakom
Prvi korak njegovega aktivizma je bil, da je začel prosjačiti za hrano prek Facebooka, pa tudi v zbornici na šoli, da bi pomagal dijakom, ki živijo v socialni stiski. "V treh primerih je šlo za zastrašujoče razmere," je Krabonja pretreseno opisal, v kakšnih okoliščinah živijo nekatere dijakinje in dijaki.
"Zadnji primer je bil takšen, da sem moral prisiliti razredničarko, da je prisilila mamo, ki živi s svojim otrokom v nenormalnih razmerah, da je prišla k meni po pomoč. Potem pa je v zbornici nastal cel "halo", ker to krši varovanje osebnih podatkov," je opisal svoje frustracije nad birokratskim kompliciranjem življenja, ki onemogoča, da bi pomagal. "Briga me, dovolj imam neumne zakonodaje, če vsi vemo, da je nekdo lačen," si je mislil in vseeno odnesel pomoč. "Žensko je bilo enostavno tako strah in sram, da bi morala prositi, da tega ni bila zmožna narediti, zato sem se ji potem pač jaz približal," je opisal srečen konec zgodbe.
Včasih 20 evrov za strokovno ekskurzijo, ki je obvezna, ni bilo težko zbrati, dandanes pa v Mariboru postaja teh 20 evrov za marsikatere starše težava, je poslabšanje socialnih razmer v zadnjih letih opisal profesor.
Ustanovil Žvižgača in moral iz šole
Dokler je prvenstveno pomagal le dijakom šole, je ta dopuščala, da je za svoje dobrodelne dejavnosti uporabljal kar proste kotičke na šoli, ob ustanovitvi dobrodelnega društva Žvižgač pa mu je vodstvo šole odpovedalo gostoljubnost. "Ni mi jasno, zakaj se je to moralo zgoditi, racionalnega odgovora tu ni," je dejal Krabonja in dodal, da ima sicer v zbornici šole polno podporo med kolektivom in da je na šoli dovolj prostora, očitek, da so motili pouk, pa tudi ne drži, ker so hrano delili popoldne po pouku.
"V zbornici imamo še vsaj 20 učiteljev, ki nesebično pomagajo pri dobrodelni dejavnosti in se v ničemer ne razlikujejo od mene, edina razlika je, da sem jaz malo glasnejši in prodornejši," je skromno opisal svoje pojavljanje v javnosti.
"Veliko ljudi se je odzivalo na moje žvižganje, da se dan izselitve približuje in da bom vso hrano zložil v park nasproti šole in jo tam delil pod milim nebom. Številni ljudje, ki so v javnem življenju kar glasni, so se odzvali in nas podprli. S skupnimi močmi in dobrimi argumenti smo z občino našli skupni imenovalec," je opisal, kako jim je uspelo prepričati mariborsko občino, da jim je odstopila dva precej velika prostora v mariborski Tkalki, in hitro dodal: "To pa ne pomeni, da sta mestni svet in župan po mojem okusu, niti približno. Gospod župan ima pri meni še vedno črno piko, ker je hotel zapreti mariborsko javno kuhinjo in ukiniti socialne transferje."
"Vstajniki" veliko govorijo, delajo pa nič
"Vsi, ki se deklarirajo z vstajniškimi gibanji, bodo zdaj jezni name, ker bodo to razumeli kot eno tiho ali pa glasno izdajo. Ampak brez garanja in brez vsakodnevnega truda iz te moke ne bo kruha. Prevečkrat najdejo izgovor, da nimajo časa. Za velike spremembe je potreben čas, tudi za ceno zasebnega življenja," je komentiral vstajniška gibanja in dodal, da je treba zavihati rokave in nekaj narediti, ne pa samo na ulici kričati, kako bi moralo biti.
"Vedno so neki pravilniki in zakoni, ampak včasih mora človek odreagirati po neki zdravi človeški pameti. To je tisto, kar nam danes manjka," je zbirokratiziranost Slovenije opisal Krabonja.
Vračamo se v fevdalizem
Profesor zgodovine je prepričan, da smo podpisali pogodbo s hudičem, saj smo s strašansko hitrim razvojem tehnologije povzročili, da nas zamenjujejo računalniki in roboti. Ljudje izgubljajo delavske pravice, izborjene v 19. stoletju, in osebno svobodo, prehajamo v obdobje nekakšnega fevdalnega sistema, je opisal kruto resničnost ljudi s socialnega dna.
"Mah, kje pa, niti slučajno, narcisoidno samovšečni samodržci, tisti, ki so prišli na novo, pa se hitro učijo, iz fička v mercedesa v trenutku," je odgovoril na vprašanje, ali se politika ukvarja s pravimi temami in rešuje probleme ljudi. Vseh 90 poslancev je nedavno javno pozval, naj začnejo 30 evrov od plače nakazovati Žvižgaču, a do zdaj se ni še nihče odzval, je pojasnil in se retorično vprašal: "Zaradi 30 evrov pa ja ne bodo umrli?"