Cestna dirka elite za naslov svetovnega prvaka je namreč enodnevna dirka, kjer je prvi kolesar sveta doslej požel še najmanj uspeha. Še najboljši je bil ob krstnem nastopu v deževnem Yorkshiru 2019 z 18. mestom. V Monzi 2020 je šel v napad, da bi olajšal delo kapetanu Primožu Rogliču in končal kot 33. V Flandriji 2021 je bil slabo postavljen v ključnem trenutku in tudi ni mogel pomagati prvemu kapetanu Mateju Mohoriču, v cilj je prišel 37.

Od lanskega SP-ja ni bil slabši kot četrti

Lani v Wollongongu 2022 je bil Tadej Pogačar prvič med izpostavljenimi favoriti, a ko je Evenepoel začel svoj dolgi šampionski napad, je bil spredaj od Slovencev že Jan Tratnik, ki se je vse do zadnjih metrov bojeval za medaljo. Ob odsotnosti radijskih zvez Pogi hkrati niti ni vedel, da so v sprintu glavnine na voljo še dve medalji, in je zasedel 19. mesto.

Od SP-ja v Avstraliji je Pogačar v slabem letu dni dirkal na 11 enodnevnih dirkah in slavil kar sedemkrat, najslabši izid je bilo 4. mesto na Milano–Sanremo, če odštejemo odstop zaradi padca in poškodbe na Liege–Bastogne–Liege. Kronski dragulj podvigov mladeniča iz Klanca pri Komendi je zmaga na Flandriji.

Škotski Amstel Gold Race

A zaradi podobnosti ga v vlogo enega izmed šestih glavnih favoritov uvršča zlasti zmaga na nizozemski klasiki Amstel Gold Race. Zakaj? Ker po prerezu in naravi je letošnja trasa cestne dirke, ki bo dala 90. svetovnega prvaka med profesionalci, najbolj podobna enodnevni preizkušnji v nizozemskih Ardenih.

Tradicionalno je cestna dirka za svetovno prvenstvo druga najdaljša dirka sezone. Daljša je lahko le Milano–Sanremo. Od Edinburga (start ob 10.30) do Glasgowa (cilj okoli 17.30) je 271,1 dirkalnega kilometra s 3570 višinskimi metri, za dobro mero je na začetku še 10 km zaprte vožnje. Prvi del je 120-km prehod iz ene v drugo metropolo, seveda z razgledi in ovinki po osrčju Škotske, pri čemer se gre na škotski sveti kolesarski klanec Crow Road.

Nenehni zavoji in kratki klančki ter spusti

Mestni krog v Glasgowu je dolg 14,3 km in ima 193 višinskih metrov vzpona ter po štetju okoli 45 izrazitih zavojev. Predirkalo se bo desetkrat, torej se v zadnjih 143 km nabere za 1930 višincev in kar 450 zavojev! Pomenljivo je, da je najvišja točka na nadmorski višini 48 metrov, najnižja pa na 11 metrih nad morjem. Skorajda zanemarljiva razlika 37 metrov in prejšnje številke razkrijejo pravo zgodbo mestnega kroga – nenehni kratki vzponi in spusti, marsikje po precej ozkih in ograjenih cestah.

Najbolje jih ponazori pripeti posnetek lokalnega kolesarskega navdušenca, ki med trojico najtežjih postreže z dih jemajočo klančino: 100 metrov s povprečjem 18 odstotkov in maksimalnim naklonom 27 % na Scott Street. Glasgowčani se omenjeni ulici na kolesih pravilom izognejo ... Za piko na i pride Montrose Street, 20-sekundi klanček s povprečno hitrostjo 36 km/h, a desetič bo ob pekočih nogah idealna odskočna deska za zadnji morebitni skok.

Thomas in Trentin slavila v dežju

Glasgow je bil v zadnjem desetletju že prizorišče dveh kolesarskih prvenstev: igre Commonwealtha 2014 in evropsko prvenstvo 2018. Obakrat je bil uporabljen identičen 14-km krog, ki pa so ga zdaj nadgradili in zapletli z dodatnimi zavoji ter klančki. Vseeno razplet obeh dirk, tako zaradi reprezentančnega značaja (in odsotnosti radijskih zvez) kot zaradi dežja, ponuja dobro sliko, kaj se pričakuje v nedeljo.

Pred devetimi leti je na igrah anglosaškega sveta slavil Valižan Geraint Thomas. Močan dež je skrojil 168 km dolgo dirko, Thomas je iz vodilne trojice napadel 12 km pred ciljem na vzponu West End, na koncu pa zmagal za več kot minuto, četudi je potreboval menjavo sprednjega kolesa. Dirko je dokončalo le 12 kolesarjev!

Evropsko prvenstvo izpred petih let ponuja še boljšo predstavo, saj je bila dirka dolga kar 230 km. Znova je deževalo, vrstili so se padci na zavojih in različnih cestnih podlagah. Iz glavnine se je odlepila deseterica, v zadnjem krogu je 10 km pred ciljem nov padec prepolovil vodilno skupinico, kjer pa sta ostala dva Italijana. Davide Cimolai je izvrstno pripravil sprint, ki ga je Matteo Trentin pretvoril v naslov evropskega prvaka. Italijan je ugnal dva mladeniča iz ciklokrosa. Mathieu van der Poel je bil drugi, Wout van Aert pa tretji. Dirko je končalo 51 kolesarjev.

Le rahel dež v zadnjih urah?

Mogoče tudi zaradi spomina na EP 2018 je marsikdo posodobljen mestni krog primerjal s progo ciklokrosa, križano z uličnim kriterijem. Iz zavoja v zavoj, sprint od vogala do vogala, za ovinkom strme ulice ali pa spusti in seveda zoženja. Različne mestne podlage: kocke, takšni in drugačni tlaki, asfalt različne kakovosti. V primeru dežja dokazano drsališče, kjer nesreča nenehno preži.

In kaj pravi vremenska nedeljska napoved za Glasgow? Rahel dež v zadnjih treh ali dveh urah dirke in zmeren vetrič ter 16 do 18 stopinj Celzija v času dirke.

Šest velikih favoritov, od tega kar trije Belgijci

Med šesterico izpostavljenih favoritov je Belgija razred zase. Branilec naslova Remco Evenepoel, mavrične majice lačni Wout van Aert in sprinter Jasper Philipsen, ki pa z lahkoto premaguje tako kocke Roubaixa kot alpske vršace. Z devetimi kolesarji nosijo odgovornost in breme prvih favoritov, ki morajo krotiti pobege in razvoj dirke.

Zelo podobno je sestavljena Nizozemska. Mathieu van der Poel je ves Tour dirkal z mislimi na Glasgow, za vsak primer imajo oranžni še dva aduta v Dylanu van Baarleju in Olavu Kooiju. Tretja izjemno močna reprezentanca je Danska, četudi brez zmagovalca Dirke po Franciji Jonasa Vingegaarda. Danci stavijo na Madsa Pedersena, ki je v Veliki Britaniji že osvojil mavrično majico pred štirimi leti, ob izjemni podporni zasedbi je drugi adut Kasper Asgreen.

Druščini petih asov se pridružuje Tadej Pogačar, ki pa ima v primerjavi s tekmeci velik hendikep. Šibko reprezentanco brez B-načrta, saj se je Matej Mohorič odpovedal Glasgowu, kjer je bil na EP-ju 16., slovenska kolesarja Jumba Visme pa okupirana s pripravo na Dirko po Španiji.

Račun brez krčmarja ... iz Francije, Avstralije ali ZDA

Četudi bo presenečenje, če šesterica zvezdnikov ne bo skrojila razpleta, se ne sme pozabiti na tekmece, ki so brez pritiska in nimajo kaj veliko izgubiti. Francija pod selektorjem Thomasom Voecklerjem vedno usodno vpliva na razvoj cestnih dirk, Christophe Laporte pa je bil lani ne nazadnje že drugi oz. najboljši za Evenepoelom.

Britanska ekipa se vrti okoli Freda Wrighta, potem ko se je Tom Pidcock kot olimpijski prvak raje odločil zgolj za gorsko-kolesarski kros. Španija je zaradi padca ostala brez tihega upa Oierja Lazkana, Italija je velika neznanka, razen če Trentin ne najde nog izpred petih let. Na podvig upajo Avstralci z Michaelom Matthewsom. A marsikatera napoved izpostavlja ZDA kot ekipa z največ možnosti, da premeša štrene favoritom, saj imajo predrzne mladce, kot so Quinn Simmons, Magnus Sheffield in Matteo Jorgenson. Od bolj osamljenih strelcev se že zaradi poznavanja okolja in razmer ne sme spregledati Irec Ben Healy.

Povzetek: kdor pričakuje množični sprint glavnine, se moti, pri čemer je obseg izločanja odvisen od časa in količine dežaj. Glede na zadnje svetovne prvake in nosilce medalj velikih presenečenj ne bo. Zmagal bo kot običajno najmočnejši kolesar po 270 km stresnega dirkanja.