Kristijan Koren je na prologu letošnje Dirke po Sloveniji (8,8 km po ulicah Ljubljane) zasedel drugo mesto, za Avstralcem Michaelom Matthewsom je zaostal  šest sekund. Foto: Aleš Fevžer
Kristijan Koren je na prologu letošnje Dirke po Sloveniji (8,8 km po ulicah Ljubljane) zasedel drugo mesto, za Avstralcem Michaelom Matthewsom je zaostal šest sekund. Foto: Aleš Fevžer
Kristijan Koren
Vedno nasmejani Primorec bo danes poleg najstnika Mateja Mohoriča edini Slovenec na štartu članskega kronometra. Foto: Aleš Fevžer
Tony Martin
Tony Martin je prvi favorit za zlato medaljo v vožnji na čas, velike načrte pa ima tudi na cestni dirki. Foto: Reuters
Jani Brajkovič
Časi, ko je Jani Brajkovič blestel v vožnji na čas, so že precej oddaljeni. Pred desetimi leti je Brajkovič postal svetovni prvak med mlajšimi člani, prav na današnji dan pred petimi leti pa je na SP-ju v Mendrisiu v kronometru osvojil peto mesto. Foto: Reuters

S ta čas najboljšim slovenskim kronometristom, ki je na SP-ju v Ponferradi v Španiji v nedeljo na moštvenem kronometru z ekipo Cannondale osvojil 9. mesto, danes pa ga čaka še posamični kronometer, se je na prizorišču pogovarjal novinar Radia Slovenija Dare Rupar.



Kako gledate na to disciplino, ki je pri nas deležna precej mačehovskega odnosa?
V nedeljo sem na ekipni vožnji videl, da sem pravi. Očitno sem te zadnje dni nekaj odnesel s treninga doma. Nisem si še ogledal zadnjega kroga kronometra, prvi del pa mi je znan iz ekipne vožnje. Bom videl, kako bo tudi s prenosi, ko si bom ogledal celotno traso. Se pa strinjam, da je to res disciplina, ki jo moraš trenirati. Tisti, ki so prišli z Vuelte, so korak pred mano, saj sem zadnje tedne vozil le manjše dirke.

Kako v sredo do čim boljšega rezultata?
Razlika se bo delala zadnjih 15 kilometrov, kjer je teren razgiban. Tam ne bo več velike hitrosti, ampak le še surova moč. Kdor bo imel kaj v nogah, bo lahko naredil veliko razliko. Ta finalni del mi je bolj pisan na kožo, saj je več zamenjav ritma. S trenerjem sva že vse analizirala. Prvih 30 km proge je vseeno, če se peljem 1 km/h počasneje, samo da bo ostala prava energija za zadnjih 15 km.

Zelo naklonjeni ste bili tej prvini, ko ste bili še mladi. Na SP-ju v Salzburgu ste celo merili na medaljo med mlajšimi člani. Je to enostavno v kolesarju ali pa je mogoče natrenirati, da si dober v vožnji na čas?
Nekaj odstotkov je gotovo v kolesarju. Že sama pozicija mi je pisana na kožo. Letos smo še malce spremenili položaj, ko sem bil na testih v Milanu. Spredaj sem se malce dvignil, tako da sem poravnan s hrbtom in z glavo. Večina uspeha je seveda še vedno odvisna od treninga. Letos sem le dvakrat treniral za motorjem, ki se pelje 50-55 km/h in potem vsako minuto prehitiš motor in poskušaš držati hitrost 50-55 km/h. Ko ne gre več, greš v zavetrje in takšen interval traja 20 minut. Ponoviti ga je treba trikrat ali štirikrat. Po takšnem treningu si tako zelo utrujen, da niti ne veš, kako si končal trening, ampak noga potem postane prava. Skratka, za takšen trud je treba veliko dela in tudi glava mora biti skoncentrirana, ker greš lahko prek meja svojih sposobnosti.

Mnogi pravijo, da se brez dirkališča oz. velodroma težko razviješ v pravega kronometrista. Vam je uspelo ...
Saj pravim, nekaj mora biti že v človeku. Da bi se pa kar vsak klančar zmislil, da bo vozil kronometer, to ne gre. Tudi ko govorim s preostalimi kolesarji, vidim, da je to poseben trening, v dvoranah, na pistah. Vse mora biti podrejeno temu. Če si dober v kronometru, te ekipa pusti v dvorane in lahko treniraš. Sam za zdaj še nisem na tako visoki ravni in me niti ne upoštevajo, ampak me pošljejo na dirke.

Kako ste zadovoljni s svojimi letošnjimi predstavami na kronometrih?
Kar sem dirkal na prologih, sem bil kar v ospredju, tako da ni strahu, da mi ne bi šlo tudi zdaj. Na lanski dirki SP-ja v Firencah je bila popolna ravnina in je bilo treba razviti veliko hitrost. To mi ni ustrezalo. Letos mi je profil bolj pisan na kožo.

Tony Martin se bo bojeval za četrti naslov prvaka v kronometru, dirkal pa bo tudi na cestni dirki. To pomeni, da ni nujno, da si le specialist za vožnjo na čas ...
Se strinjam, ampak - noge morajo biti sposobne obrniti visoke vate, potem lahko to izkoristiš na dirkah. Martin je na Touru dokazal, da lahko pride čez klance in gre na koncu v beg. Tudi na Vuelti se je videlo, da tempira formo za kronometer in je izkoristil nekatere etape, da je bil sam v begu. Cancellara tudi, ko ga vidiš na slikah, si rečeš, ta ne more čez klance, a se na koncu, če je v nogah moč, s klančarji bori za medaljo.

Prihajate s Primorskega, ki nima dirkališča. Edini velodrom je v Novem mestu. Dobro, v Kranju, kjer ste bili član Save, je tudi provizorično tekmovališče ... Bi se, če bi zrasli v drugem okolju, morda odločili za dirkanje na velodromu?
Ne vem. Niti ko sem bil pri Savi, nisem imel želje dirkati na pisti. Nekako nisem zaprti tip, raje sem na cestah in nisem niti razmišljal o tem. Je pa problem, ker nimamo zaprte piste, najbližja v Italiji pa je nenehno zasedena.