Tako je pokazala raziskava, ki jo je s pomočjo MMC-jevih bralcev ugotovil Simon Ličen. Ob tem še ugotavlja, da utegne biti mednarodni promocijski potencial te prireditve skromnejši, kot so mislili mnogi sodelujoči v anketi. 30-letni docent na univerzi Washington State je v pogovoru za MMC spregovoril tudi o nekaterih drugih vidikih EuroBasketa, primerjal pa je še medijsko krajino v Sloveniji in ZDA.

Na MMC-ju smo objavili več anket, s katerimi ste preverjali, kako so prebivalci Slovenije doživljali evropsko prvenstvo v košarki. Kakšne so glavne ugotovitve?
Z vašo podporo smo obiskovalce MMC-ja anketirali skupno trikrat. Največje koristi od organizacije tekmovanja za Slovenijo so sodelujoči pripisali takoj po koncu prireditve, ko so bili vtisi še zelo sveži, evforija pa visoka. Dva meseca pozneje je zaznana koristnost že začela polzeti proti stanju, ki smo ga izmerili en mesec pred prvenstvom. Ocena javnosti o koristnosti tekmovanja torej ni konstantna in še manj trajna. Zanimivo je bilo tudi ugotavljati, katere so bile po mnenju anketirancev največje koristi in slabosti od organizacije tekmovanja. Trije od štirih anketirancev so kot eno osrednjih koristi prepoznali mednarodno promocijo Slovenije.

Kakšna je korist vaših ugotovitev za organizatorje evropskega prvenstva v košarki ali še bolje za prihodnje organizatorje tekmovanj?
Koristno je poznati vtise prebivalcev države gostiteljice in davkoplačevalcev, ki so deloma financirali organizacijo prireditve, ne glede na to, ali so te koristi tudi resnične ali samo navidezne. Raziskava je pokazala, da če želijo športne organizacije uživati visok ugled, morajo torej skrbeti za promocijo države, ponujati gledalcem kakovostne športne predstave in omogočati dobiček neprestano, ne samo v času velikih tekmovanj. Najpogosteje zaznane slabosti so se nanašale na skromen obisk na tekmah, na katerih ni igrala Slovenija. Poklicni šport torej ne sme biti sam sebi namen, sploh ko zanj prispevajo davkoplačevalci.

Kaj ste še raziskovali poleg zadovoljstva s tekmovanjem?
S kolegico Renato Slabe - Erker iz Inštituta za ekonomska raziskovanja sva ugotavljala, koliko so bili davkoplačevalci pripravljeni prispevati za organizacijo tekmovanja. Sodelujoči v raziskavi so v glavnem podprli izdatek približno desetih evrov na davkoplačevalca, ki jih je država neposredno namenila. Več denarja so bili pripravljeni prispevati ljubitelji športa in tisti, pri katerih je bila bolj izražena nacionalna zavest. Je pa bil ta znesek obratno sorazmeren s posameznikovimi prihodki: ljudje z višjo plačo so bili pripravljeni prispevati manj javnih sredstev.

Sam tudi koordiniram skupino devetih raziskovalcev, ki ugotavljamo časopisno poročanje o tekmovanju v petnajstih državah. Izsledki kažejo, da je bilo mednarodno časopisno poročanje o dogodku razmeroma skromno in praviloma omejeno na izide tekem "njihovih" reprezentanc ali finalne tekme. Mednarodni promocijski potencial te prireditve utegne torej biti skromnejši, kot so mislili mnogi sodelujoči v anketi.

Ste docent na univerzi Washington State, kjer raziskujete povezave med novinarstvom, medijsko produkcijo, družbenimi omrežji in športom. Sliši se zelo specifična veja znanosti. Kako razširjena je ta v Sloveniji in Evropi in kako v ZDA?
V ZDA in Zahodni Evropi je že povsem sprejeta. Mediji so bistvenega pomena za vrhunski šport kot gospodarsko panogo. Družabna omrežja so sestavni del tega odnosa: šport v ZDA predstavlja en odstotek televizijskih vsebin in 50 odstotkov pogovorov oziroma izmenjav preko Twitterja. Twitter je v ZDA veliko bolj priljubljen kot v Sloveniji. Sam svojim študentom dopuščam uporabo socialnih medijev med predavanji, saj vem, da bodo do njih dostopali v vsakem primeru. Ker predavam medije in komuniciranje v športu, jih med predavanji pogosto prosim, da sami poiščejo ustrezne primere ali odgovore na kakšna vprašanja.

V Sloveniji se ta veja znanosti in stroke še vzpostavlja. Po mojih izkušnjah to zanima številne študentke in študenti, nekatere fakultete jim poskušajo to ponuditi, medijske in gospodarske družbe pa zanju še ne kažejo večjega zanimanja. Škoda, ker s tem celo zaostajajo za željami potrošnikov, namesto da bi jih krojile.

Kako primerjate športne medije v Sloveniji in ZDA?
Ne glede na to, kaj si z izrazom "športni mediji" sploh zamislimo, so ti v ZDA neprimerljivo bolj razviti. Šport je v ameriških medijih predstavljen privlačneje. Medijska produkcija je neprimerljivo bolj raznolika in dovršena. Ponudba je veliko bolj informativna, več pa je tudi vsebin in podrobnosti, ki pritegnejo občinstvo, čeprav je njihova informativna vrednost pogosto majhna. Takšna razlika je razumljiva, saj so ZDA neprimerljivo večje od Slovenije in medijska in športna industrija sta v številnih pogledih v svetovnem vrhu. Ustreznejša bi bila primerjava medijskih trgov in ponudbe ZDA in Evrope: prenosi lige NFL in lige prvakov v nogometu so po kakovosti in tehnološki dovršenosti recimo primerljivi.

Kaj pogrešate v slovenskih medijih, kaj v ameriških?
V slovenskih medijih najbolj pogrešam raziskovalno novinarstvo oziroma sploh novinarstvo, ki bi presegalo poročila z minulih tekem in napoved prihajajočih. Tik pred novim letom ste objavili prispevek novinarja Vala 202, ki obsežno citira Declana Hilla. Declan je prirejanje izidov v Sloveniji omenjal že marca 2011, vendar so mediji tedaj to komaj opazili. Še pred tem je februarja 2008 Franci Pavšer objavil blog, v katerem navaja, da naj bi izide prirejali tudi košarkarski sodniki. To naj bi bila javna skrivnost. Od novinarja pričakujem, da bo takšne javne skrivnosti preveril, raziskal, in če se izkažejo za resnične, poimensko razkril! Ne pa da o tem napiše blog. Kako lahko še naprej poroča s tekem, za katere trdi, da jih sodijo goljufi? Objektivno in raziskovalno poročanje lahko športu kot instituciji zgolj koristi. Morda bi kakšnemu klubu in zvezdniku tako tudi posredno prihranil kakšno kazen.

V ameriških medijih pa pogrešam internacionalizem in kanček zmernosti. Ne v smislu predvajanja tujih športnih lig – ligo prvakov in angleško nogometno ligo je, recimo, mogoče spremljati – pač pa mednarodne teme, predvsem pa širši ali celo mednarodni pogled na ameriške teme. Mislim, da je pogled z drugega zornega kota vedno dobrodošel.

V slovenskih medijih glavno mesta zasedajo nogomet, košarka in zimski šport. Kakšna je hierarhija v ameriških medijih? Kakšno mesto imajo tam zimski športi?
Prvo mesto zasedajo poletne in zimske olimpijske igre, sledijo jim poklicne moške lige v ameriškem nogometu, košarki in bejzbolu ter študentske moške lige v nogometu in košarki. Največja poklicna tekmovanja so organizirana tako, da si ne odžirajo gledalcev in pokroviteljev: ameriški nogomet je "jesenski" šport in redni del lige NFL traja od septembra do konca decembra, košarka je "zimski" šport in liga NBA traja od novembra do konca aprila, bejzbol pa je "spomladanski in poletni" šport in redni del lige MLB se igra od aprila do konca septembra. Liga NHL v hokeju na ledu poteka sočasno z ligo NBA, vendar je nekoliko manj priljubljena, medijsko pa občutno manj izpostavljena. Poleg naštetih ekipnih športov se v medijih redno pojavljajo tenis, golf, dirke NASCAR, nogomet in atletika. Zimski športi so priljubljeni samo med zimskimi olimpijskimi igrami. Sam med preklapljanjem kanalov v času rednega televizijskega sporeda še nisem naletel na prenos smučarske tekme.

V več strokovnih člankih ste ugotavljali, da raven slovenskega športnega novinarstva ni ravno visoka. Uporabljate izraza 'navijač s peresom in z mikrofonom'. Lahko to utemeljite? Kakšna je raven, denimo, v ZDA?
Nočem posploševati, športni novinarji v Sloveniji se med seboj razlikujete. Opažam pa, da res prevladuje model navijača s peresom ali mikrofonom. To je posebej izrazito v prenosih mednarodnih tekem. To ni skladno z novinarsko etiko, po kateri naj bi bil novinar nepristranski. To je nesmiselno tudi s praktičnega vidika, saj so navijači, ki berejo športne rubrike ali gledajo športne prenose, že zainteresirani za šport in jih k temu ne pritegne novinarjevo navijaštvo. Zato pa navijači s peresom ali mikrofonom odvračajo tiste, ki niso nujno navijači, ampak jih zanimajo športne predstave ali spremljajo šport kot družabno dejavnost. Odvračajo tudi številne gledalke; kako naj deklice in ženske z zanimanjem gledajo prenos, če poročevalec govori o privlačnosti tekmovalk? Takšno poročanje torej škodi medijskim hišam, ki tako izgubljajo bralce, poslušalce in gledalce.

Tudi v ZDA se osredotočajo na tekmovalce in športe, ki najbolj zanimajo ameriške gledalce. Vendar ob osvojitvi zlate medalje ne naznanjajo "njihove" medalje; uporaba prve osebe množine v povezavi z ameriškimi športniki je prepovedana. Izvršni producent olimpijskih iger televizijske mreže NBC David Neal je v nekem intervjuju dejal: "We are here to document the Olympics; we're not here to be cheerleaders." NBC torej prenaša olimpijske igre in ni tam zato, da bi navijal. Lokalni mediji so pogosto naklonjeni do lokalne univerzitetne ali srednješolske ekipe, vendar tudi v teh primerih mediji ne pišejo ali govorijo, da "smo zmagali".

Kako primerjate (in razumete) razliko v študentskem športu v Sloveniji in ZDA? V Ameriki so to tekmovanja na visoki ravni, kjer se pretakajo visoki vložki. Zgolj za občutek, "samo" trener ekipe ameriškega nogometa na vaši univerzi je plačan 2 milijona dolarjev na leto.
2,2 milijona in nagrade za uspešnost, in to je njegova prejšnja pogodba. Novembra so mu za še neobjavljeni znesek podaljšali pogodbo do konca leta 2018. Trenerji univerzitetnih ekip so v večini ameriških zveznih držav najbolje plačani javni uslužbenci. Najvišje univerzitetne lige v ameriškem nogometu in moški košarki so gospodarska panoga, podobno kot poklicne lige. Je pa zmotno mišljenje, da je univerzitetni šport vedno donosen: nasprotno, svoje stroške uspe pokriti samo približno 25 od 120 ekipam, ki tekmujejo v Football Bowl Subdivision oziroma "prvi ligi" ameriškega nogometa. Za druge ekipe morajo del stroškov univerze pokrivati iz drugih virov. Ameriški nogomet in košarka sta edina športa, ki ustvarjata občutnejše prihodke iz trženja in prodaje medijskih pravic, sta pa tudi najrazsipnejša.

Univerzitetna športna tekmovanja so v vseh panogah po kakovosti in organizaciji res na visoki ravni. Študentski šport v Sloveniji ni na takšni ravni in verjetno tudi nikoli ne bo, saj poteka večina tekmovanj v okviru športnih društev in klubov, in ne šol. Zato se mi zdi smotrneje primerjati tekmovanja istih starostnih skupin. Mediji v ZDA redno poročajo o univerzitetnem in srednješolskem športu; na lokalnih televizijskih programih pogosto celo predvajajo srednješolske tekme. Mediji v Sloveniji pa ne poročajo o mladinskih ali kadetskih tekmovanjih, čeprav gre ravno tako za srednješolske športnike; izide objavljajo zgolj nekateri lokalni ali regionalni časopisi. Presenečen sem bil, ko so slovenski mediji pred nekaj leti začeli poročati o ameriških študentskih tekmovanjih, predvsem o razigravanju v košarkarski ligi. Zanimivo je, da poročate o ameriških 18-letnih košarkarjih, ne pa o njihovih slovenskih vrstnikih. Res pa je, da tudi slovenske športne zveze in organizacije očitno ne znajo dovolj dobro predstaviti in popularizirati teh tekmovanj.