Ta je v prejšnjem krogu Prve lige Telekom Slovenije z glavo zadel v 87. minuti obračuna proti Gorici in s 131. golom v prvi slovenski nogometni ligi postal najboljši strelec vseh časov. Tako je na večni lestvici prehitel dozdajšnjega rekorderja Štefana Škaperja.

Po veličastnem dosežku je legenda mariborskega kolektiva v ekskluzivnem intervjuju za Televizijo Slovenija spregovoril z novinarko Ireno Shyamo Hlebš. Celoten pogovor lahko preberete spodaj.

Dosegli ste 131 zadetkov in postali najuspešnejši strelec prve slovenske lige v zgodovini. Kaj občutite ob tem?
Zelo sem vesel, to je velik uspeh. Ob tem, kar zdaj doživljam v Sloveniji, sem zelo čustven. Nikoli si nisem mislil, da bom doživel kaj takega. To, da sem dosegel 131. zadetek, je božji dar. Večina ljudi ve, da prihajam iz revne brazilske družine. Imeli smo veliko težav, spali smo na tleh, primanjkovalo nam je hrane. Samo moja žena, moja družina ve, kaj smo prestali, da sem to dosegel. Jezus Kristus me je pripeljal do tod. Vesel in hvaležen sem.

Kako se spominjate začetkov kariere, ko niste imeli takšnih možnosti, kakršne imate danes?
Na začetku je bilo težko. Nogomet sem začel igrati pri devetih letih v klubu Internacional v Portu Alegreju, v mestu, od koder prihajam. V tem klubu je bil zaposlen tudi moj oče, in ko me je pri 13 letih kupil mestni rival, klub Gremio, je oče izgubil službo, odpustili so ga. Z denarjem, ki sem ga dobil ob prestopu, sem pomagal staršem zgraditi hišo. Ko sem igral za brazilsko reprezentanco U-15, U-16, so se stvari začele izboljševati. Potem sem začel igrati nogomet profesionalno, igral v malezijskem klubu Kedah, eno sezono na Cipru in potem prišel v Slovenijo.

Ste januarja leta 2008, ko ste prišli v Slovenijo, vedeli, da boste tukaj ostali toliko časa?
Ne, nisem vedel. Takrat nisem vedel niti, kje je Slovenija. Ko sem igral na Cipru v Apoelu Nikozija, sem spoznal kolega z Zelenortskih otokov, ki je poročen z Brazilko. Ko je odšel igrat v Maribor, mi je povedal, da potrebujejo napadalca. Vprašal sem, kje je Slovenija, in odvrnil je, da je to država nekdanje Jugoslavije. Takrat sem vedel – to sem vedel. Uredil sem papirje, in ko sem prišel v Maribor, sem sklenil pogodbo za šest mesecev. Najprej me je direktor Zahovič želel preizkusiti, videti, kako igram, takrat so ravno sestavljali ekipo, in ostal sem. Začetek ni bil lahek. Prišel sem januarja 2008, prvi gol sem zadel aprila, to za napadalca ni enostavno. Ampak potem sem začel zadevati in, hvala Bogu, zadevam vse do danes.

Po šestih mesecih ste podpisali pogodbo za eno leto?
Za eno leto in potem smo podaljševali, podaljševali … Zdaj imam pogodbo do leta 2019 in upam, da jo bomo še podaljšali.

Ali ste, preden ste prišli v Slovenijo, slišali za kakšne slovenske nogometaše? Morda za Zlatka Zahoviča?
On je zelo slaven, bil je velik nogometaš. Ko je igral na Portugalskem, je igral z enim takrat najboljših napadalcev Gremia, z Mariem Jardelom, ki mi je bil zelo všeč in ga tudi poznam. Od njega sem izvedel, kdo je Zlatko Zahovič. Potem sem odkril, da je Zahovič igral tudi z drugimi nogometaši, ki jih poznam. Ugotovil sem, da v nogometnem svetu vsak pozna koga, ki pozna nekoga ... nogometni svet je majhen. Mislim, da se z njim dobro razumem tudi zaradi teh skupnih poznanstev z igralci; ki jih jaz poznam, on pa je z njimi igral. Pa tudi zaradi jezika. On zelo dobro govori portugalsko.

Kar nekaj rekordov ste že popravili. Se vam zdi pomembno postavljati rekorde?
Zelo pomembno. Ljudje se kariere športnika spominjajo po rezultatih. Delam za to. Vem tudi, da se me bodo, ko bom končal kariero, ljudje, tudi moji otroci, spominjali po rekordih. Zato je bil ta rekord, ki sem ga dosegel v soboto, res izjemen. Po tekmi sem se v slačilnici zahvalil vsem soigralcem, vsem trenerjem, vodstvu, vsem, ki so me podpirali, da sem prišel do tod, da sem dosegel ta rekord. Ker ni lahko. Deset let v Sloveniji ni bilo lahko, čustvo je res močno. Jokal sem. In še enkrat se želim zahvaliti vsem, ki so verjeli vame, želim se zahvaliti svoji družini, ki je verjela vame, otrokom, ženi. Tudi njej ni bilo lahko pustiti življenja v Braziliji in oditi z mano živet v Slovenijo. To so močna čustva.

Tukaj ste zelo znani, vsi vedo, kdo je Marcos Tavares. Tudi tisti, ki ne spremljajo nogometa. Kako pa je v Braziliji, ali vas poznajo? Poznajo zgodbo, ki jo ustvarjate v slovenskem nogometu?
V Portu Alegreju da, tam sem namreč profesionalno igral v Gremiu, v širši Braziliji pa so me začeli spoznavati po tem, ko je Maribor začel igrati v Ligi prvakov. Takrat sem bil bolj medijsko izpostavljen in tako so me spoznali. V ligi prvakov ne igra veliko Brazilcev. V Braziliji zdaj govorijo o meni veliko več kot prej, v Portu Alegreju pa me poznajo že od prej.

Katerega gola, poleg sobotnega v prvi slovenski ligi, se najbolj spominjate? Za katerega menite, da je najpomembnejši v vaši karieri?
Veliko golov je bilo, ampak najpomembnejši je bil zagotovo na tekmi Maribora s Celticom na Škotskem. Z mojim zadetkom smo premagali Škote in Maribor se je po 15 letih zaradi tega gola uvrstil v Ligo prvakov. To je bil res poseben gol, zelo čustven zame. Dosegel sem ga z desno nogo, čeprav sem levičar. Lep, nepozaben gol, ki je Maribor popeljal na raven, kamor spada - v Ligo prvakov.

In v prvi slovenski ligi – to je zagotovo sobotni zadetek?
Najpomembnejši gol v mojem življenju je zagotovo sobotni, ki sem ga dal proti Gorici. Z njim sem odločil tekmo, premagali smo jih. To je bil 131. zadetek, najpomembnejši gol v mojem življenju. Postavil sem rekord, ki zame, za mojo družino, za moje otroke, predstavlja zelo čustven trenutek. Moj sin je v soboto stal za golom, skrbel za žoge, in ko sem zadel, sem stekel proti njemu, ga objel in z njim proslavil najpomembnejši in najbolj čustven gol.

In vaš naslednji cilj? V nekem intervjuju ste rekli, da želite doseči 200 golov v prvi slovenski ligi. Je to vaš naslednji cilj?
Res je. Moj naslednji cilj v prvi slovenski ligi je doseči 200 golov. Še en cilj pa je tudi dati gol na tekmi s Sevillo v Ligi prvakov. V skupinskem delu mi še ni uspelo doseči gola, zadel sem le v kvalifikacijah. To je moj trenutni cilj.

Do kdaj želite igrati nogomet?
Do 37. leta, še štiri leta, do tam nekje. Bi bil zelo vesel.

Kakšni so vaši načrti? Ali nameravate ostati v Sloveniji z družino?
Naš načrt je ostati v Sloveniji. To je lepa, čudovita dežela, varna, z urejenim zdravstvom. Tudi zato, ker moji otroci govorijo slovensko, slovenščina je njihov prvi jezik, med seboj se igrajo v slovenščini. Le z mamo govorijo portugalsko. Načrtujemo ostati v Sloveniji.

Ste po 10 letih življenja v Sloveniji že postali Slovenec?
Jaz SEM Slovenec. Ljudje mi pravijo, da grem v Brazilijo domov, ampak odvrnem jim, da je moj dom v Sloveniji. Tja grem samo na dopust, in se vrnem. Moj dom je tukaj. Uredil sem si slovensko državljanstvo, tudi moji otroci ga imajo, le še moja žena čaka, in upam, da ga tudi za njo čim prej uredimo. Tukaj je moj dom. Tukaj se počutim odlično. Slovenija me je ljubeznivo sprejela. Predvsem Maribor. In to ne le zato, ker igram nogomet. Do mene so ljudje zelo prijazni, zato se počutim dobro in lahko tudi zaradi tega dobro igram na igrišču.

Kaj vam je v Sloveniji najbolj všeč?
Najbolj so mi všeč ljudje. Ljudje tukaj me spoštujejo in lepo ravnajo z mano, povsod po Sloveniji. Čeprav igram v Mariboru, z mano lepo ravnajo tudi v Ljubljani. Na zadnji tekmi v Ljubljani se je navijač Olimpije fotografiral z mano. Ta prijaznost ljudi je povzročila, da sem se zaljubil v Slovenijo. Tudi štirje letni časi, v Braziliji jih ni. Pozimi na Pohorju lahko smučamo, poleti gremo v Portorožu, tukaj je celo otok - Bled. Slovenija ima vse, tukaj je vse. Zelo mi je všeč in moj načrt je ostati tukaj. Pogodbo imam sklenjeno do leta 2019, želim jo podaljšati in potem, če bo možno, delati v klubu Maribor. In verjamem, da je Slovenija najboljše mesto za življenje mojih otrok.

Pa vendarle je zagotovo kaj, kar pogrešate iz Brazilije?
Poleg staršev pogrešam churrasco (brazilski žar). Res ga pogrešam. Zelo. Churrasco gaucho.

Ko ste že omenili štiri letne čase; kako se spominjate svoje prve zime, prve izkušnje s snegom?
Bilo je zelo impresivno. Bil sem na treningu, ko sem prvič videl sneg; med treningom je začelo snežiti. Nikoli pred tem nisem videl snega. Šel sem domov, rekel ženi, da sneži. Vzela sva otroke, toplo smo se oblekli in se odšli igrat na sneg. Nikoli prej se nismo igrali na snegu, želeli smo se dotikati snega, ga začutiti, kakšen je …

In mraz - ste se ga pozimi že navadili?
Moja šibka točka so roke. V mrazu si moram natakniti dva, tri pare rokavic in potem lahko treniram normalno. Zdaj sem se že malo bolj navadil na mraz, je bolje kot takrat.

Za konec pa še vprašanje o vaši starosti … Zagotovo ste že slišali dvome o svoji starosti. Zgodilo se je že, da so športniki imeli v dokumentih napačne rojstne podatke, da so kot starejši lahko tekmovali z mlajšimi. Tudi za vas nekateri pravijo, da ste starejši. Koliko ste stari v resnici?
Star sem 33. Rodil sem se 30. marca 1984. Ampak to je neka splošna šala, tudi direktor Zahovič mi včasih reče: "Koliko si res star, povej po resnici?" In ker se tako šali veliko ljudi, mi celo moja žena včasih reče: No, povej po resnici. Ampak ja, 33 let sem star. Če je kakor koli drugače, ne vem … O tem bi morali vprašati mojega očeta, ali je morda spremenil dokumente. Ampak ne, gre za šalo, star sem 33 let.