Olimpijske igre so bile nekoč trdnjava amaterskega športa, zdaj pa je tako rekoč nepredstavljivo, da z redno službo "profesionalno" treniraš, ob tem pa na največjem svetovnem odru še dosežeš odmeven izid. To je v nedeljo in ponedeljek uspelo Boštjanu Mačku, slovenskemu strelcu v trapu, ki je le za enega samega goloba ostal brez velikega finala šesterice. A veselje družine Maček je bilo skaljeno, saj je Boštjanu pred dnevi umrl tast, kar pa je strelec izvedel šele po tekmi. Žena Mateja in družina, predana strelstvu, sta se odločili, da mu žalostno novico sporočita šele po tekmovanju, za katerega si je tako prizadeval.

Ponoči v službo, iz nje pa na strelišče
40-letnik iz Bodoncev na Goričkem je po poklicu voznik, ki sredi noči vstane in se odpravi v Mursko Soboto v Mlinopek, kjer kot redno zaposleni razvaža kruh. Ko ob 11. uri konča, se po navadi odpravi na strelišče v Rakičanu, kjer na avtomatiziranem "pullu" trenira streljanje glinastih golobov. V času poznega kosila se vrne domov in živi običajno družinsko življenje, pri čemer je z večerjo običajno konec njegovega dne.

Sredi Goričkega je zrasel v lovski družini, spremljal očeta pri lovu, a prvič je puško prijel v roke šele na nekem lovskem pikniku. Že pri prvem streljanju je zadel 9 od 10 glinastih golobov, začetniška sreča ga je nato sicer zapustila, ne pa tudi strast do streljanja in tako je začel trenirati trap, pri čemer mu je dolgo sledila tudi sestra Jasmina.

Pescara, Osijek, Beograd
Zadnjih 10 let se je profesionalno lotil treninga, kar je sčasoma prineslo tudi vse boljše izide. Prelomno je bilo leto 2009, ko je v izredno močni konkurenci v Pescari postal najprej sredozemski prvak, nato pa na evropskem prvenstvu v Osijeku z ekipo osvojil bron, posamično pa je bil četrti. Po letu slabših izidov je leta 2011 sledil vrhunec, ko je na EP-ju v Beogradu osvojil 3. mesto in si s tem zagotovil olimpijski nastop v Londonu.

Podlaga za uspehe je seveda predan trening, kjer običajno postreli za tri tekme golobov (na tekmi poleti 125 glinastih golobov in še 25 v finalu). Skupno na leto zbere do 150 strelskih dni oz. četrtino manj kot najboljši strelci, ki se ukvarjajo samo s trapom. Po uspehu v Beogradu je sklenil pokroviteljski pogodbi z izdelovalcem orožja in nabojev - prvi mu je priskrbel novo tovarniško puško šibrenico, drugi pa polovico potrebnih nabojev, drugo polovico prejme od strelske zveze.

Potrebuje tri mesece "dopusta"
Kaj torej manjka Mačku oz. kaj potrebuje, da bi v Riu 2016 naskakoval celo olimpijsko medaljo? "Predvsem zagotovilo, da bo še imel službo. Na leto bi potreboval za treninge in štiri ali pet velikih strelskih tekmovanj tri mesece dopusta, ki bi si jih lahko sam razporejal. V tem času bi potreboval nadomestilo za plačo in predvsem možnost, da se vrne na delovno mesto," zatrjuje Mačkov trener Nikolaj Mejaš. Vojska in športna enota? Malo verjetno, tudi zaradi starostnih omejitev, ki pa v strelstvu niso odločujoč dejavnik. Če bi se posvetil samo strelstvu, bi za sezono potreboval od 30 do 35 tisoč evrov, a kaj, ko je celoletni proračun reprezentance v trapu, v kateri so štirje dobri strelci in trener, 50 tisoč evrov.

Maček: "Služba me čaka"
“Za letos sem nastope končal. Dobil sem še povabilo za finale svetovnega pokala na Pragerskem septembra, nato pa sledi nekaj premora. Mogoče bom streljal še na kakšni veliki nagradi, a moram čim prej nazaj na delovno mesto. Služba me čaka in zelo sem zadovoljen, da so mi omogočili, da sem bil dva meseca prost za treninge,” je po velikem uspehu dejal Maček, ki je za priprave na London v Mlinopeku dobil dva meseca plačanega dopusta. Pri dopustu mu je šel na roko direktor podjetja Karel Pojbič, ki je tudi predsednik Strelskega društva trap Štefan Kovač Murska Sobota, katerega član je Maček.

Skromni Maček, po poteh katerega gre tudi že najstarejši sin Rene, še ne namerava vreči puške v koruzo in si želi nastopiti tudi v Riu de Janeiru. “Zdaj ko imam pogoje, bom vsekakor nadaljeval. Pri nas starost ni takšen problem in vsekakor upam, da se bom uvrstil tudi na igre v Riu de Janeiru.”

Iz Londona