"Vsi mislijo, da nič ne treniram, da odplavam tistih 50 metrov in se 'švercam'," je 19-letni član Triglava, ki je lani osvojil zlato medaljo na mladinskem, med drugim povedal v intervjuju za MMC. Na letošnjem evropskem prvenstvu ne bo nastopil (zakaj, ni želel preveč govoriti), tako da bo vrhunec sezone zanj ta konec tedna na državnem prvenstvu, kjer bo poskušal presenetiti bolj izkušena kolega Damirja Dugonjića in Matjaža Markiča.

Ste že od rojstva v Sloveniji ali ste morda v otroštvu živeli v Angliji?
Ne. Rojen sem v Ljubljani in nisem nikoli živel v Angliji. Tja sem hodil le na obiske. Oče je Anglež, mati Slovenka.

Oba starša sta baletnika. Ste tudi vi kdaj trenirali balet?
Jaz ne, je pa moj tri leta mlajši brat Martin, ampak je nehal, ker so ga prijatelji zbadali. Žalostno. Bil je dober. Sam sem gledal predstave, me pa nikoli ni mikalo, da bi plesal.

Vam je kdaj kdo rekel, da ste v vodi kot baletnik?
Mami se je vedno hecala, da plešem v vodi, ampak če bi bilo res tako, bi treniral sinhrono plavanje.

Katera tekma bo za vas najpomembnejša v letošnji poletni sezoni?
Ne grem na nobeno veliko tekmovanje, niti na člansko evropsko prvenstvo ne. Takšna je odločitev selektorja. Glavni cilj bo tako državno prvenstvo ta konec tedna. Želim premagati starejše, da dokažem, da sem dobro pripravljen.

Katera je vaša paradna disciplina? 50 metrov prsno?
Je, a želim si odplavati bolje na 100 metrov, ker je to bolj cenjeno kot 50 metrov, ki ni olimpijska disciplina. Na 100 sem že izboljšal vzdržljivosti, vendar glava nekako ne pusti, da odplavam na vrhunski ravni, in popustim. Delno je za to krivo tudi pomanjkanje treninga, saj med maturo nisem bil ravno po dvakrat na dan na treningu, ampak enkrat.

Katero srednjo šolo obiskujete?
V prvem letniku sem obiskoval kranjsko gimnazijo, kjer sem s težavo izdelal prvi letnik. Nato sem se prepisal na kranjsko ekonomsko gimnazijo (zdaj se imenuje Gimnazija Franceta Prešerna). Tam gredo zelo na roke športnikom. Vse se da zmeniti, tako da lahko v svojem športu dosežeš več. Na višinskih pripravah sem na primer lahko pisal teste na daljavo prek računalnika.

Študirali boste v ZDA. Na kateri univerzi?
Novembra sem podpisal pogodbo in grem 15. avgusta na univerzo v Tennesseeju. Na voljo sem imel šole, ki so mi ponudile polno štipendijo. Odločil sem se za Tennesee, ker je tam mlada ekipa in tako kot jaz usmerjena predvsem v šprint.

Kaj na to pravi Damir Dugonjić?
Damir je na zahodni obali, na Berkeleyju. Rekel je, da je moja šola v redu.

Je pred odhodom čez Atlantik že kaj nelagodja, morda strahu?
Ne. Komaj čakam, da začnem nekaj na novo.

Potrebuje nove izzive?
Točno to. Da ni enako vsak dan. Zadnje čase ugotavljam, da sem precej nervozen, in je dobrodošlo, da grem stran od tu. Da si malo prečistim glavo.

Vaš trener Luka Berdajs je z vami že vrsto let. Bo tudi menjava trenerja dobrodošla?
Zelo spoštujem njega in njegovo delo, a po toliko letih je kar prav, da grem stran. Ne nazadnje tudi zato, da si on oddahne.

Ampak tam boste tujec. Vas trenerji ne bodo zapostavljali?
Mislim, da ne. Univerza se trudi, da bi imela čim več svojih predstavnikov na olimpijskih igrah oziroma velikih tekmovanjih. Zato me bodo januarja tudi pustili na EP v kratkih bazenih v Izrael.

Ritem bo zelo naporen. Študij, vaje treningi ...
Mislim, da bom zaradi novega okolja še dodatno motiviran in bom dal na treningih vse od sebe. Tam je drugačno vzdušje. Vsi se podpirajo med sabo in vlada moštveni duh. Vsi mislijo, da nič ne treniram, da odplavam tistih 50 metrov in se švercam. A jaz se trudim, je pa res, da me na 100 metrov zadnjih 15 metrov moralno zmanjka, zbije. Sem natreniran, a v glavi nekaj še ni urejeno. Do olimpijskih iger upam, da to uredim.

V ZDA merijo razdalje v bazenih z jardi in bazeni so drugačni. Je to lahko ovira?
Meni to ne bi smelo povzročati težav, ker imam obrate dobro naštudirane, seveda pa bom pogrešal velike bazene, ki so za olimpijske igre seveda ključni.

So igre v Riu 2016 že v vaših mislih?
Vsekakor je cilj, da tam nastopim, vendar to ne bo lahko.

Torej bi bili že popolnoma zadovoljni, če bi se uvrstili v slovensko olimpijsko ekipo?
Imam to smolo, da moram izpolniti A-normo, ker je tu Damir Dugonjić. Ampak, zakaj bi šel na olimpijske igre zgolj kot turist? Zakaj ne bi bil konkurenčen za polfinale?

Dobro razmišljanje. Med našimi olimpijci je kar nekaj takšnih, ki nimajo nobenih možnosti za polfinale ...
Če dobiš priložnost za olimpijski nastop, boš seveda odšel na olimpijske igre in dobil vsaj izkušnje, vsekakor pa je bolje, da si konkurenčen.

Bi vas lahko videli v polfinalu naslednjih olimpijskih iger na 100 metrov prsno?
Odvisno, kako bom treniral v ZDA. Tisti, ki so tam študirajo, pravijo, da nimajo težav.

Pri nekaterih športih pravijo: vse (ali skoraj vse) je v glavi. Je tudi pri plavanju podobno?
Precej. Poznam nekaj plavalcev, ki pod pritiskom ne morejo plavati. Na nepomembni tekmi v polnem treningu odplavajo svoj rekord, ko lovijo normo, pa so sekundo počasnejši.

Kako vi prenašate pritisk?
Mislim, da v redu. Na svetovnem mladinskem prvenstvu lani nisem imel težav, na EP-ju v kratkih bazenih tudi ne. Prišel sem v finale in bil peti. Z lahkoto sem odplaval. Verjetno tudi zato, ker je bil Dugi z mano. Tudi on je rekel isto, da sem mu torej pomagal, pa zna zelo obvladovati pritisk.

Ko bi znal še kopalke, če se malo pošalim ...
Tudi to se je uredilo. Je zamenjal in šel iz Speedovih na Headove. V glavnem, razmišljal sem po ameriško. Oni pravijo: jaz zmorem, jaz lahko zmagam. V glavo sem si to vbil.

V ZDA vam bo to razmišljanje še bolj domače ...
Zato pa komaj čakam, da pridem tja in dobim to miselnost.

Konec tedna vas čaka državno prvenstvo. Kot pravite, bo to osrednja tekma sezone za vas. Kaj pravzaprav želite?
Premagati Damirja in Markija. Težko bo, zlasti Damirja. A če bom v top formi, onadva pa ne, so možnosti, da se vsaj približam. Vem pa, da bi moral plavati osebni rekord.

Plavanje je zahteven šport. Ali kdaj obupujete?
Tudi. Ko garam na treningih in ni napredka. Težko je tudi, ko se moram odrekati številnim stvarem in ko mi na treningih ne gre in pride do konfliktov z trenerjem.

Plavalni trenerji pravijo, da se mladini ne ljubi več trenirati kot nekoč in da za disciplino 1.500 metrov, ki je izrazito garaška, ne najdejo več kandidatov. Kaj pravite na to vi, ki ste šprinter?
Meni že od nekdaj ni všeč, da plavaš ne vem kolikokrat gor-dol. Enkrat tja in nazaj je dovolj zame.

Ste po naravi leni?
Morda sem, a če se pripravim, zmorem vse. Pridejo pa seveda tudi krize, ko me nekaj iztiri in sem brez motivacije. Čeprav, letos sem se bolj umiril. Ne vzamem si vsega k srcu. Prsači smo, pravijo vsi, posebni. Po značaju. Govorijo, da nihče nič ne trenira, ampak to ni res. Poglejte, ne morem jaz v prsni tehniki plavati toliko kot nekdo v prosti tehniki. Srce bi bilo preveč obremenjeno (smeh).

Pravijo torej, da ste prsači posebni. Vas imajo tudi za vzvišene?
Odkar sem zmagal na svetovnem mladinskem prvenstvu, je tudi nekaj nevoščljivosti. Mnogi mislijo, da nič ne treniram in zdržim le 50 metrov, a to ni res. Odplavam, kar mi trener naroči. Morda se kdaj malo razburjam, ampak - odplavam. Nočem pa biti med ljudmi, ki so vzvišeni, ker se takih tudi sam izogibam. Sam želim ostati tak, kot sem vedno bil, in nočem biti več kot drugi.

Ste po lanskem uspehu na MSP-ju kakšnega prijatelja izgubili ali dobili?
Nekateri so bili kar naenkrat prijazni do mene, drugi pa, kot da me ni več. Čutiš, da te ne marajo.

Kaj pa, če ste se vi spremenili?
Ne vem, verjetno sem se, vendar upam, da se nisem na slabše. Vsak se z leti spreminja.