Ko jih je razložil, smo vedeli, o čem govori. Zdaj že 35-letnik je imel povsem prav. Več začetkov je bilo v njegovem življenju, več pa tudi na njegovi športni poti. Sam se najbolj spomnim, ko sem ga prvič spremljal za vrvmi boksarskega ringa. Slovenski boksarji so na sredozemske igre v Tunis pred desetimi leti odšli z velikimi načrti. Tisti, ki boksa nismo ravno spremljali vsak dan, smo si po tihem mislili, boksarji kot boksarji, znova se le širokoustijo. Ko je na severu afriške celine sledilo nekaj hitrih borb s slovenskimi porazi, smo bili čez noč boksarski poznavalci. Še najbolj je, vsaj meni, v oči padla borba neznanca, ki ga je v ringu rešil trener, ko je tja zalučal brisačo.

Kako je Jan tudi v Nemčiji postal Dejan
Kot vedno radoveden spremljevalec športnega dogajanja, se je kakšno leto za tem na časopisnih straneh našega osrednjega časnika pojavilo ime Jan Zavec, ki je vse bolj nizal zmage za zmago. Ko se je stvarem dobro pogledalo v ozadje, so bile v največji meri to borbe, za katere so vedeli le največji privrženci te plemenite veščine in predvsem domači, ki so trepetali za usodo svojih najbližjih. Tudi prek tega je Zavec zmogel in tedaj sem prvič pobrskal po svojem spominu, saj je bil ta Zavec enostavno slovenski reprezentant Dejan Zavec iz omenjenega Tunisa. In pojavilo se je novo vprašanje, kako je uspešen z golimi prsmi, če mu z varovalno opremo na glavi nikakor ni šlo. Tedaj sem uvidel, da sta to dva popolnoma druga svetova, ki se seveda ne izključujeta. Jan Zavec je s pomočjo prijatelja in še več kot to, Tomaža Barade, poskusil še v Nemčiji. In to je bilo odločilno, da je uvidel, da se zares da. Jan Zavec si je tudi pri nemških delodajalcih v lastnem znoju in s svojo močjo priboril, da je tudi za njih Dejan Zavec, kot so ga krstili domači.

Vstopnica za najožji vrh poklicnega boksa
Vse, kar se okoli njega dogaja v zadnjih treh letih, sploh pa od decembra 2009, ko je na jugu afriške celine doživljal prav drugačne trenutke kot nekaj let prej na severu, je ena najlepših zgodb slovenskega športa. Prva sobota v septembru Dejanu ponuja prvi boj v ameriškem ringu. Američan Andre Berto se je do reflektorjev prebijal s Haitija, kjer mu podobno kot Dejanu nič ni bilo podarjenega. Na svetovni lestvici je celo pred našim boksarjem in to je še nekaj iz plejade nerazumljivih zakonitosti poklicnega boksa. Dejan Zavec jih pozna do obisti, nerad pa govori o njih. Če jih ne bi sprejel, bi ga še vedno poznali le domači in najbližji. Kruti poklicni boks mu odpira nove razsežnosti. Tudi Berto je že bil prvak po drugi verziji. In tudi kar sedem let mlajši borec, ki nastopa pod zastavo črt in zvezd, najmanj tako intenzivno razmišlja o Zavcu kot Dejan o njem. Že to je v svetu boksa velika zmaga, če pa bo še tisti sobotni večer uspešen, potem pa je Dejanu Zavcu odprt najožji vrh svetovnega poklicnega boksa. Srečno gospod Simpatični.

Dare Rupar, Jutranja športna zgodba Vala 202