Banfi se je začel s športom invalidov ukvarjati po nesreči med otroško igro, v kateri je izgubil obe nogi. Navdušil se je za namizni tesni, sedečo odbojko in plavanje. Kar šestkrat je nastopil na paraolimpijskih igrah, na njih pa leta 1980 in 1984 osvojil šest medalj - tri zlate, eno srebrno in dve bronasti. Pet si jih je priplaval, eno pa si z reprezentančnimi soigralci priigral v sedeči odbojki. V plavanju so takrat zlate medalje pomenile tudi svetovne rekorde.
Na svetovnih in evropskih prvenstvih se je okitil s 14 medaljami. Osemkrat je bil kot igralec državni prvak Nizozemske v sedeči odbojki. Na Nizozemskem je tudi živel, saj je med enim izmed prvenstev spoznal hosteso nizozemske reprezentance in se z njo poročil. Rad pa se je vračal v domači kraj Trzin in v Kamnik, saj je bil tamkajšnji Center za izobraževanje, rehabilitacijo in usposabljanje njegov drugi dom.

Leta 1980 je za tekmovalne dosežke na področju invalidskega športa prejel tudi Bloudkovo plaketo.

"Izgubil sem dobrega prijatelja in velikega prijatelja sedeče odbojke. Šport je ob tej boleči izgubi ostal brez izjemnega človeka," je povedal Simon Božič, selektor slovenske reprezentance v sedeči odbojki.