Po izbruhu dopinške afere v Mariboru (osumljena sta zdravstveni delavec v UKC-ju Boris Špes in atletski trener Igor Šalamun), pri čemer naj bi bili odjemalci predvsem rekreativni športniki, se postavlja vprašanje, zakaj po poživilih posegajo tudi rekreativci. "Očitno imajo ljudje bolestno potrebo po dokazovanju. Kot na cesti, ko se nekaterim mudi in želijo s hitro vožnjo dokazati, da so pravi moški," je slikovito pojasnil tekaški Urban Praprotnik, ki predlaga, naj se na rekreativnih dogodkih čas ne meri več.

Zakaj je treba meriti čas?
"Osnovno vodilo mora biti zdravje, dobro počutje. Jaz časa ne merim, s tem se ne obremenjujem. Maratoni so zame družabni dogodki. Dejansko je škoda, ker se hitro pustimo zavesti enostavni motivaciji, to je času. Če bi izvirali le iz tega, da tečemo zaradi dobrega počutja, nas čas ne bi zaslepil. Kdor polmaraton teče 1:25, ne bi bilo nič narobe, če bi ga 1:30 in se vmes malo pogovarjal ali hecal. Maraton za 99 odstotkov tekačev ne bi smelo biti tekmovanje, ampak priložnost za družaben tek."

Napačna interpretacija rezultata
Na štartu žal številni hitro pozabijo, da bi morali biti na dogodku predvsem zato, da se imajo dobro. "Seveda je rezultat pomemben, ampak - kaj sploh je rezultat," se sprašuje tekaški trener Urban Praprotnik: "Le čas ali to, da se imam dobro? Besedo rezultat narobe interpretiramo. To ni le goli čas. Rezultat je namreč lahko tudi poškodba, želimo pa čim več dobrih rezultatov teka." V svojih skupinah, ki jih trenira, Praprotnik na "dopingaša" še ni naletel. "To so anomalije v rekreativnem športu, ki pa so po mojem prepričanju minimalne."

Šalamuna ujela policista pod krinko?
Drugačnega mnenja je zdravnik Andrej Stare. "Že dolgo je jasno, da poživila uporabljajo predvsem tekači in kolesarji. Pred leti se je zgodilo, da je bilo na rekreativni tekmi šest od prvih desetih tekmovalcev pozitivnih. Spomnite se tudi, kako je na gorskem kronometru rekreativni kolesar "nažgal" vse profije. Ko ravno omenjate primer Igorja Šalamuna, bi rekel le tole. Me ne preseneča! Poznam rekreativca, ki pri njem trenira. Kar naenkrat sta se skupini priključila mladeniča, ki sta zraven tekla. Bila sta policista, ki so jima hoteli prodati preparate."

Že en odstotek večja zmogljivost lahko naredi razliko
Verjetno je imel Andrej Stare ob zgodbi, kako je rekreativec premagal profesionalce, v mislih Igorja Kopšeta, večkratnega svetovnega prvaka med amaterskimi kolesarji (gre za precej višjo raven kot pri rekreativnih kolesarjih) in tudi zmagovalca Franje, ki sicer od oktobra 2016 zaradi uživanja poživil prestaja štiriletno kazen. Koliko lahko uživanje poživil pomaga, je poskušal oceniti Tomaž Kovšca s TV Slovenija. "Če voziš na Vršič 40 minut, boš potem vozil pol minute ali minuto bolje. Že en odstotek večja zmogljivost je lahko dovolj, da pustiš konkurenco za seboj."

Jemljejo "vse živo, od steroidov do EPE"
Zakaj rekreativni športniki jemljejo poživila, Tomažu Kovšci ni jasno. "Ne razumem. Če se že na tej ravni pojavlja doping, je to katastrofa. Iz zanesljivih virov vem, da je tega precej v rekreativnem športu. Jemljejo vse živo, od steroidov do EPA." Očitno pogled na odličen rezultat na Franji ali na dirki na Vršič odtehta vse, da ne govorimo o hvalisanju na Facebooku. Čeprav, kot ugotavlja Kovšca, je smešno, ko se rekreativni kolesarji hvalijo, "kako so na vzponu na Jamnik odšprintali profesionalce, nato pa odvili domov, medtem ko so profesionalci prej naredili 80 km in 100 potem."

Sloada lahko le ozavešča
Slovenska protidopinška agencija Sloada občasno preverja tudi rekreativce. Lani na Franji in maratonu Alpe pozitivnih ni bilo (vzeli so le 12 vzorcev). Pravne podlage za učinkovite sankcije proti tistim, ki jih dobijo, seveda ni. "Kakršna koli kazen je tako rekoč brezpredmetna, saj je ne moremo nadzirati. Pomembno je ozaveščanje, da je to zdravju škodljivo," pravijo pri Sloadi. Tudi Stare pravi, da pri rekreativnih športnikih sankcije niso smiselne. "Če mi prepovedo tekmovati v Sloveniji, grem pač na tek v Benetke in se prijavim pod lažnim imenom Kipkemboi Kimeni."

Dovzetnejši tisti z nizko samopodobo
BBC je lani poročal, da je v anketi med več kot 1.100 amaterskimi oziroma rekreativnimi britanskimi športniki kar petina priznala, da so že jemali poživila. Sledila je podobna raziskava britanske protidopinške agencije, ki je ugotovila, da osem odstotkov amaterskih športnikov jemlje steroide, več kot tretjina pa, da osebno pozna športnika, ki jemlje poživila. Zakaj tako, če je rekreacija namenjena predvsem krepitvi zdravja? Zanimivo razlago je imel za Radio Slovenija športni psiholog Matej Lunežnik: "Gre tudi za nižjo samopodobo. Nekdo si želi z dopingom prek dosežkov ustvariti lastno vrednost."

Vedno sumiš druge, da nekaj jemljejo
Nekdanji tekač na dolge proge, ki želi ostati anonimen, nam je povedal, da je med kariero zavrnil nespodobno povabilo: "Imel sem priložnost, da mi priskrbijo EPO, ampak nisem imel niti denarja niti poguma. Eritropoetin je bil takrat okrog 1.500 evrov. Toliko stane ena 'terapija', to pomeni, da vzameš sedem ampul. Ker se hitreje regeneriraš, lahko s tem narediš štiri težke treninge na teden, če nisi na poživilih, pa le dva do tri. Sam sicer dopingiranih športnikov ne preziram. Gre za nekakšno igro. Vsak, ki tekmuje na vrhunski ravni, sumi, da sotekmovalci to jemljejo. Skušnjava je pogosto prevelika, zato poskusi."

Primer Hafner sramota za atletiko
Za mnenje smo poklicali še Roka Puharja, ki je bil lani na SP-ju v Londonu edini slovenski maratonec. Kako komentira zadnji dopinško afero v slovenski atletiki (Domen Hafner)? "Presenetilo me je, kar malo šokiralo. Za atletiko in zanj je to velika sramota. Za takšno raven jemati poživila je kar hudo. Tega ne razumem. Še manj, da to jemljejo rekreativci, ki bi morali stremeti k temu, da na pošten način presegajo svoje meje. Imam pa kot atlet slab občutek, ker je toliko novic o dopingu. In ker ljudje govorijo, da to jemljejo vsi. Že tako se sam sprašuješ, kateri rezultati so realni in kateri ne oziroma kaj je kdo pojedel."

Okrogla miza in novinarska konferenca Slovenske antidoping organizacije ob dnevu čistega športa o problematiki dopinga v rekreativnem športu.