Franci Teraž je med letoma 1984 in 1989 treniral atletiko pri Olimpiji, nato pa se je udeleževal vseh pomembnejših tekaških oziroma gorskotekaških prireditev. Fotografija je z nedavnega teka na Šmarno goro, kjer je z izidom 53:31 zmagal v kategoriji veterani 2. V absolutni kategoriji je bil 28. med 108 tekači. Foto: www.alesfevzer.com
Franci Teraž je med letoma 1984 in 1989 treniral atletiko pri Olimpiji, nato pa se je udeleževal vseh pomembnejših tekaških oziroma gorskotekaških prireditev. Fotografija je z nedavnega teka na Šmarno goro, kjer je z izidom 53:31 zmagal v kategoriji veterani 2. V absolutni kategoriji je bil 28. med 108 tekači. Foto: www.alesfevzer.com

Maratonski zid sem doživel, ko sem zmagal na maratonu v Bovcu. Tekel sem dve uri in 47 minut, toda zadnjih pet kilometrov sem videl vse. Sanjal sem celo klobase. Če bi mi nekdo postavil črto pred ciljem že prej, bi nehal. Tekel sem v transu.

Franci Teraž
6. novembra ga čaka velik izziv: tek na maratonu v New Yorku. Njegova želja je, da 42,195 kilometra preteče hitreje od treh ur. Foto: MMC RTV SLO/T. O.

Pred 30 leti je maratone teklo največ 50 tekmovalcev iz vse Slovenije. Prav je, da se ljudje ukvarjajo s tekom. Nekateri delajo po cele dneve, veliko je depresije, tek pa je prava rešitev za to in vesel sem, da je v Sloveniji veliko rekreativnih tekačev.

54-letni Mojstrančan, ki se že vse od 80. let udeležuje tekaških prireditev, je pred štirimi leti zaradi orkana Sandy ostal brez nastopa na Newyorškem maratonu, letos pa ni ovir, da ga 6. novembra ne bi bilo na štartu. Še prej bo 30. oktobra tekel na "desetki" v okviru Ljubljanskega maratona.


Teči v New Yorku so sanje vsakega maratonca. Kako ste prišli med izbrance?
Pred štirimi leti sem izpolnil normo, a je Newyorški maraton zaradi orkana odpadel. Prišli smo tekači z vsega sveta, župan New Yorka pa je le dan prej tekmovanje odpovedal, tako da smo bili kar malo jezni. Seveda je v meni še vedno ostala želja, da nastopim. Letos se mi bo želja izpolnila. Progo poznam, prav tako mesto New York, saj je sin študiral tam.

Koliko pravih maratonov ste že odtekli v karieri?
Kakšnih 13. Malih maratonov sem pretekel veliko več. Leta 1987 me je Mirko Vindiš povabil na polmaraton v Srbijo, kjer sem tekel manj kot eno uro in šest minut, kar je osebni rekord. Takrat sem nepričakovano zmagal.

Katere maratone v tujini ste še tekli?
Če govoriva o pravih maratonih, sem tekel na Islandiji, na Dunaju in v Zagrebu. Moj najboljši čas je 2:31 leta 1989 na Islandiji. Tekel sem tudi bovški maraton leta 1982, ko sem bil star le 19 let, in sem zmagal.

V kakšnem okolju najraje tečete? Verjetno se izogibate asfaltu ...
No, rad tečem tako po gozdnih poteh kot po asfaltu. Je pa na asfaltu vsekakor težje zaradi poškodb. Trpijo predvsem kolena in kolki.

Bi vsem, ki se pripravljajo na Ljubljanski maraton, priporočali, naj se izogibajo asfaltu?
Vsekakor je bolje teči po gozdnih poteh. Naj bo asfalta čim manj, torej le nekaj treningov. Z leti pridejo poškodbe, kolena, kolki, tudi gležnji bolijo in hrbtenica. Vse se nalaga. Je pa odvisno tudi od opreme in koliko si težek.

Imate kakšne posebne skrivnosti pri prehrani?
Niti ne. Le zadnje tri tedne pred maratonom pazim, da ne pojem kar vsega, ampak da je na jedilniku veliko ogljikovih hidratov, zelenjave in sadja.

Kako velika težava je, ko tekač trči ob maratonski zid?
Precej velika. To sem doživel, ko sem zmagal na maratonu v Bovcu. Tekel sem dve uri in 47 minut, toda zadnjih pet kilometrov sem videl vse. Sanjal sem celo klobase. Če bi mi nekdo postavil črto pred ciljem že prej, bi nehal. Tekel sem v transu.

Pravijo, da je pri takšnih naporih, kot je maratonski tek, vse v glavi ...
Se strinjam. To sem spoznal tudi takrat, ko sem sodeloval na 24-urnem teku na Triglav iz doline. Štirikrat sem šel gor in dol v 22 urah ...

Kako gledate na vedno večjo priljubljenost teka v Sloveniji?
Vesel sem, da je tako. Pred 30 leti je maratone teklo največ 50 tekmovalcev iz vse Slovenije. Prav je, da se ljudje ukvarjajo s tekom. Nekateri delajo po cele dneve, veliko je depresije, tek pa je prava rešitev za to in vesel sem, da je v Sloveniji veliko rekreativnih tekačev.

Na Ljubljanskem maratonu boste tokrat tekli le na 10 km. Verjetno je New York preblizu, da bi šli vsaj na polmaraton, kajne?
Drži, to bo le del priprave na New York. Nočem pretiravati. Če bi šel na 21 km, bi bilo že preveč in bi bil lahko preveč utrujen.

Imate kakšne posebne želje, kako hitro teči v New Yorku?
Cilj je predvsem, da pritečem v cilj, želim pa čas pod tremi urami. Kmalu bom star 55 let in je to povsem spodoben čas.

Ste v svoji kategoriji med najboljšimi?
V Sloveniji morda, v svetu pa je veliko Italijanov in Kolumbijcev, ki tečejo hitreje.

Pa se starost zelo pozna na izidu, če primerjate vašega zdajšnjega s tistim pred 20 leti?
Ne prav veliko. Kakšne tri do štiri minute slabši sem v polmaratonu, več ne. Vzdržljivost pri meni še ni problem, je pa res, da je regeneracija daljša.

Koliko ste pretekli letos?
2.900 kilometrov.

Je to dovolj za maratonca?
Premalo. Maratonec potrebuje najmanj 4.000–4.500 kilometrov, če hoče dobro odteči maraton.

Govorimo o rekreativnem ali vrhunskem tekaču?
V mislih imam vsakogar, ki želi teči pod tremi urami.

Ampak vi ste izkušeni in si lahko privoščite tudi manj treninga ...
Sistem treninga je tak, da moraš enkrat na teden teči od 25 do 35, da se telo navadi. Če goljufaš z dolgimi treningi, na tekmi ne boš nič naredil.

Maratonski zid sem doživel, ko sem zmagal na maratonu v Bovcu. Tekel sem dve uri in 47 minut, toda zadnjih pet kilometrov sem videl vse. Sanjal sem celo klobase. Če bi mi nekdo postavil črto pred ciljem že prej, bi nehal. Tekel sem v transu.

Pred 30 leti je maratone teklo največ 50 tekmovalcev iz vse Slovenije. Prav je, da se ljudje ukvarjajo s tekom. Nekateri delajo po cele dneve, veliko je depresije, tek pa je prava rešitev za to in vesel sem, da je v Sloveniji veliko rekreativnih tekačev.