V četrtek v dopoldanskih urah je odjeknila novica, da je Puc, ki je edini rokometaš na svetu, ki je na olimpijskih igrah zaigral za tri različne reprezentance, podlegel zahrbtni bolezni, s katero se je boril v zadnjih letih. Umrl je v Združenih državah Amerike, star 45 let. Zadnja leta življenja je preživel na Floridi, v zgodovini slovenskega rokometa pa je z zlatimi črkami vpisan kot najboljši levi zunanji igralec slovenske reprezentance vseh časov.

Jeras: Pomenil nam je veliko
"Iztok je sicer nekaj časa okleval, ali bi sploh sodeloval v slovenski rokometni reprezentanci, a ko smo se v dodatnih kvalifikacijah prek Madžarov prebili na evropsko prvenstvo, se je odločil. Od takrat naprej je z veseljem igral za Slovenijo, bil sem zelo vesel, da sem ga imel na voljo in pomenil nam je veliko. Zelo mi je žal, da ga ni več," je o Pucu dejal nekdanji selektor izbrane vrste Leopold Jeras, ki je 'tistega večera' na evropskem prvenstvu v Zagrebu z zmago nad Hrvaško Slovenijo popeljal na olimpijski turnir v Sydneyju. Puc je v reprezentanco pripeljal ogromno izkušenj z največjih tekmovanj, zato morda ne preseneča dejstvo, da se otvoritvene slovesnosti ob odprtju olimpijskih iger v Sydneyju ni udeležil, ker je slovensko reprezentanco naslednji dan čakala že prva tekma. "Svetoval nam je, da se otvoritve ne udeležimo, da bomo za tekmo spočiti in sproščeni. Morda je imel prav, saj smo v slovenski tabor prišli šele okrog enih zjutraj, Puc pa se slovesnosti ni udeležil," je zaupal Jeras in dodal: "On nikoli ni bil problematičen igralec, ujel se je z vsemi. Spomnim se, kako si je po 'tisti' tekmi s Hrvaško v Zagrebu pred hrvaško slačilnico, čeprav ni kadil, prižgal cigaro v smislu 'Zdaj smo pa mi glavni!'".

Pungartnik: Izgubili smo velikega človeka
"Vsi vemo, da se je Iztok boril z zahrbtno boleznijo, stali smo mu ob strani, poskušali smo mu pomagati po najboljših močeh, a žal je izgubil ta boj," je dejal njegov nekdanji soigralec pri Celju Roman Pungartnik in dodal: "Toda hkrati moramo biti zelo ponosni! Z njegovim prihodom v Celje se je začela pisati bogata klubska zgodovina. Vsi, ki smo igrali z njim, smo se lahko od njega veliko naučili. Zelo mlad je odšel v tujino, naučil se je, kako tam preživeti in te bogate izkušnje delil z nami." Z igralci se je vedno dobro razumel. "Z njim nikoli ni bilo nobenih težav. Slovenija je postala samostojna, slovenski klubi so si utirali pot v Evropo, vse se je zgodilo tako rekoč čez noč. Iztok je doživel že vse uspehe in ko je prišel v Celje, se najbrž sploh nismo zavedali, kako velika zvezda se je pridružila klubu. Ker prihaja iz tega okolja, doma je iz Šoštanja, ni imel nobenih težav z vključevanjem v ekipo, pravzaprav smo se ujeli, kot da bi odraščali skupaj," je še povedal Pungartnik in sklenil: "Nismo izgubili samo velikega športnika, temveč tudi velikega človeka, ki je bil tudi sam pripravljen ljudem stati ob strani in jim pomagati na vsak način."

Legenda svetovnega rokometa
Za odziv smo povprašali tudi Uroša Šerbca, ki si je vrsto let s Pucem v Celju delil sobo. "Spomini kar vrejo v takšnih trenutkih, v katerih se zaveš minljivosti življenja. Zdaj se spomnim vseh dosežkov in trenutkov, ki smo jih doživeli skupaj in mi je žal, da jih ni bilo še več. Puc je sprva sicer igral za hrvaško reprezentanco, pridružil se nam je pozneje in počaščen sem, da sem ga imel v ekipi. Zaradi njega smo postali boljši igralci, ekipi je dal vse, bil je izredno predan športnik, ki bi storil vse za zmago," je povedal Šerbec in zaključil: "V rokometu je dosegel praktično vse, bil je evropski klubski prvak, olimpijski prvak, z ostalih prvenstev ima medalje, skratka, on je legenda slovenskega, hrvaškega, jugoslovanskega in svetovnega rokometa. Še posebej ponosen sem, da sva si pet let delila sobo v Celju. Veliko smo potovali in dostikrat sva se pogovarjala tudi o drugih stvareh. Lahko vam povem, da je bil izredno dober človek, predan svoji družini ... Bil je fant na mestu in zato mi je še toliko bolj žal, ker ga ni več."