Ligety je imel morda malce smole, da je večji del svoje kariere preživel v senci bolj nepredvidljivega, bolj impulzivnega Bodeja Millerja, a Ligety nikdar ni bil tip smučarja, ki bi hlepel po pozornosti in soju žarometov.
Na poti na tekme si je rad navil do konca "Rebel Yell" Billyja Idola, a v nasprotju s svojim starejšim moštvenim kolegom nikdar ni bil zares upornik.
V tem individualnem športu je vedno deloval skrajno moštveno in kolegialno, z dobršno mero samoironije, ko mu ni šlo, in ponižnosti, ko je serijsko zmagoval.
V zadnjih letih, ko so ga poškodbe in nedvomno tudi očetovstvo iz "Gospoda Veleslaloma" zreducirale v obrobnega igralca, je deloval bolj kot mentor mlajši generaciji ameriških smučarjev, na katero je pustil neizbrisen pečat.
"Ted, biti tvoj moštveni kolega je bila ena največjih časti v mojem življenju. Toliko sem se naučil od tebe, za čas, ki sem ga preživel s tabo, pa sem bolj hvaležen, kot bom kadar koli lahko ubesedil tebi osebno."
Vedno sem užival biti del ekipe, trenirati z ekipo, v ekipnem duhu. Ne morem si predstavljati, da bi moral kdaj butati z glavo v zid na individualnih treningih – ne zveni zabavno in ne bi bil, kjer sem, če bi moral iti na svoje.
"Vem, da ti bo šlo verjetno blazno na živce, da moraš to brati, a če si se prekopal do tu, hvala za vse, kar si storil zame in za ta šport. Posloviva se v slogu," je na Instagramu zapisal River Radamus, 22-letni Ligetyjev kolega, ki bi se moral v petek spustiti z njim po progi v Cortini, če Ligetyju napovedanega zadnjega nastopa ne bi preprečile kronične, dolgoletne težave s hrbtenico.
Na svetovnem prvenstvu zaradi padcev v Kitzbühelu oz. Adelbodnu ni tudi Ryana Cochrana-Siegla in Tommyja Forda, ki sta letos naredila največji prodor med Američani.
"Res sem potrt, da sta Tommy in Ryan poškodovana, ker mi je to, kar sta dosegla, veliko pomenilo," je dejal Ligety pred dnevi za Ski Racing. “Ponosen sem, da sem lahko mali majceni dejavnik, ki ju potiska naprej – vedno sem užival biti del ekipe in trenirati v tem ekipnem duhu. Ne morem si predstavljati sebe, da bi butal z glavo v zid na individualnih treningih – ne zveni zabavno in ne bi bil, kjer sem danes, če bi moral to početi.”
Smučarski inovator
36-letni Ligety je v 17-letni karieri nanizal 25 zmag za svetovni pokal, od tega 24 v veleslalomu, kar ga na večni lestvici uvršča le za Ingemarja Stenmarka (46) in Marcela Hirscherja (32).
Mali veleslalomski globus je dvignil kar petkrat in v obdobju med letoma 2008 in 2014 je bil praktično nepremagljiv.
Če je Miller imel slog, ki ga še najbolje lahko opišemo kot kombinacijo krotilca bika, japonskega kamikaze in športnega genija, je bil Ligety bolj metodičen, bolj študiozen in bolj samoobvladan glede samih zavojev. Bil je inovator, fant, za katerega sta njegova starša upala, da bo postal inženir, je na koncu te instinkte implementiral v šport.
"Ted je pameten fant in zelo analitičen glede opreme, ima neke vrste inženirski um. Preprosto ima znanje, do katerega je težko priti, če nisi sam do tega prišel," je za Ski Racing pred dnevi povedal dolgoletni trener ameriške reprezentance Forest Carey.
Tako velik vodja naše ekipe si, ne samo za tehnične smučarje, ampak za celotno ekipo. Modrost, ki si jo delil z nami … zagotovo smo zaradi tega boljši smučarji in brez tebe ne bi bili, kjer smo.
"Neverjeten moštveni kolega je in vir znanja za ostale fante, ki poslušajo vsako njegovo besedo. Pozoren je in si želi uspeha kolegov. Zanj je bilo vedno pomembno biti del ekipe in v individualnem športu, kot je smučanje, to zelo cenim."
Reševanje ameriške časti na OI 2006
Če bi bil Ligety drugačen smučar, drugačen značaj, bi prav lahko izžarel kot supernova, ko si je pri rosnih 21 letih na olimpijskih igrah v Torinu leta 2006 prismučal zlato.
To je bila komaj tretja sezona Ligetyja v svetovnem pokalu, v italijanske Alpe je pripotoval zelen, s svetlim puhom namesto brade, z živo rožnatimi smučarskimi očali in čelado z napisom "mami in oči" namesto pokrovitelja. Brez pričakovanj, ne svojih, ne tistih, ki jih dvigajo in potencirajo mediji.
Ti so namesto njega vso pozornost uperili v sedem let starejšega Millerja, ki je v Italijo prihajal na krilih velikega kristalnega globusa iz prejšnje sezone.
Telegenični "enfant terrible" belega cirkusa je krasil vse naslovnice, edino vprašanje medalj željne ameriške javnosti, ki je svetovni pokal ne zanima, olimpijske igre pač, je bilo, koliko medalj bo osvojil. Koliko zlatih. Vse? Na "0" ter pijanske in plejbojske ekscese v nočnih lokalih Sestriera niso bili pripravljeni.
"Več sreče kot pameti"
Miller je sicer resda vodil po smukaškem delu kombinacije, medtem ko je bil Ligety neskončno daleč, na 32. mestu. A slalom je bil za Millerja (kot že tolikokrat) usoden, usoden pa je bil tudi za drugega favorita, Benjamina Reicha, in povsem iz ozadja, z izjemnim slalomskim nastopom, si je Ligety privozil senzacionalno zlato.
Ne glede na to, kolikokrat se zgodi, se še kar ne morem navaditi gledati svojih otroških vzornikov, kako se poslavljajo. Prav tako ne morem doumeti, da sem dejansko imela priložnost tekmovati v istem obdobju kot oni.
"Več sreče kot pameti," je svojo zmago še leta pozneje komentiral Ligety. A, kot je pred dnevi zapisal New York Times v svojem poklonu Ligetyju: Olimpijsko slavje se je za Ligetyja izkazalo kot znanilec bodočih uspehov, ne pa enkratni preblisk.
USST v Kitzu
Točno 14 dni pozneje je v Jongpjongu slavil svojo prvo zmago v svetovnem pokalu, čeprav je trajalo še dve leti, da si je prismučal svoj prvi mali globus in še dodatnih pet, da je postal pravi serijski zmagovalec. “Ko pomislim na olimpijske igre 2006, se še vedno naježim. Še vedno sem v šoku in osupel nad tisto zmago," je dejal Ligety v teh dneh, ko daje še svoje zadnje intervjuje.
"Mr. GS"
Ko smo ga v Kitzbühlu leta 2008, ko ga je Bode dražil zaradi "punčkaste" rožnate čelade in očal, spraševali, če ima kak poseben pristop do smučanja ali tekmovalni moto, nam je smeje odgovoril, da se skuša le sprostiti in zabavati.
"To je najpomembnejši del smučanja," je zatrdil. "Smučanje je že tako en velik vrtiljak, ker tudi če daš vse od sebe, imaš rezultatsko najverjetneje več slabih dni kot dobrih. Zato se moraš samo nekako sprijazniti s tem in se ne preveč obremenjevati."
Ligetyja se rado izpušča iz takih in drugačnih slavospevov ikonam belih strmin. Kljub serijskemu zmagovanju v veleslalomu v določenem obdobju nikdar ni osvojil skupnega seštevka svetovnega pokala – še najbližje je bil leta 2013, ko je končal kot tretji.
In čeprav je bil vsestranski smučar, pa v nasprotju z Millerjem ni zmagal v vseh petih disciplinah – niti blizu. A v tistem svojem veličastnem obdobju 2011‒2014 je bil v veleslalomu praktično nepremagljiv. "Mr. GS", "Gospod veleslalom".
Nezemeljski nakloni in zavoji
V sezonah 2012/13 in 2013/14 je obakrat dobil šest od skupno osmih veleslalomov, nekatere z naravnost nezaslišanimi prednostmi, zahvaljujoč svoji revolucionarni tehniki skoraj nečloveških naklonov in izpeljave zavojev, ki so jo tekmeci Američana leta analizirali in preučevali, pa mu dolgo niso mogli blizu.
Ligety sam se je v teh dneh poklonil Bodeju, ker mu je "odprl svet za nove, drugačne in na videz nemogoče načine, kako zvoziti zavoj". A nikdar ni skušal Millerja posnemati.
Strokovnjaki Ligetyju priznavajo prav to ‒ da je malodane izumil popolni zavoj, iz veleslaloma pa naredil umetnost. "Bil je popolni perfekcionist in ko je bil na vrhuncu, se mu v veleslalomu nihče ni mogel približati, zato tudi zelo primerni vzdevek "Gospod Veleslalom"," za MMC razlaga ameriški športni novinar Brian Pinelli (New York Times, Ski Racing).
"Mnogi so skušali kopirati Tedovo tehniko in sposobnost vožnje po samem robu smučke, a je ostal pred vsemi, dokler ga ni Hirscher ulovil. A Tedovi zavoji bodo za vedno ostali umetnost na snegu, čista lepota, kako mu je uspelo zvoziti naklone, ki so se zdeli nemogoči. Če gledate počasne posnetke njegove vožnje ali v pravem času ulovljeno fotografijo, vas še vedno osupne."
Ogromno časa sem porabil, ko sem skušal smučati kot Ted, a naletel na isto težavo kot vsi ostali. Medtem ko smo bili vsi mi obremenjeni s poskusi biti kot on, je on vedno skušal biti le on sam.
Trije naslovi prvaka v 9 dneh
V tisto Ligetyjevo zlato dobo sodi tudi svetovno prvenstvo v Schladmingu leta 2013, ki ga je Američan gostiteljem precej zagrenil, ko je v razmiku devetih dni zlato medaljo osvojil v kar treh disciplinah – veleslalomu, superveleslalomu in superkombinaciji. Ne samo, da tega Millerju ni uspelo, gre za dosežek, ki *nobenemu* smučarju na moški strani ni uspel v 45 letih.
Ligety je skupaj z leta 2019 upokojeno vrstnico Lindsey Vonn služil kot most med dvema zmagovitima generacijama ameriške reprezentance – tisto, ki so jo zaznamovali uspehi Millerja in Darona Rahlvesa ter nove, z Mikaelo Shiffrin na čelu.
"Ne glede na to, kolikokrat se zgodi, se še kar ne morem navaditi gledati svojih otroških vzornikov, kako se poslavljajo. Prav tako ne morem doumeti, da sem dejansko imela priložnost tekmovati v istem obdobju kot oni," je zapisala na Instagramu Shiffrinova, ki ima pri rosnih 25 letih v žepu že skoraj trikrat toliko zmag kot Ligety.
V bran tekmovalcem ostro nad FIS
Zagovarjal je modernizacijo smučanja, prevetritve, lansiral je svojo linijo pisanih očal in čelad Shred, s svojo karizmo in sproščenostjo služil kot katalizator približanja športa mlajši generaciji, hkrati pa se goreče boril za pravice smučarjev in si upal tudi glasno in silovito kritizirati FIS, ko je leta 2013 avtokratsko spremenila pravila glede dolžine smuči.
Bil je popolni perfekcionist in ko je bil na vrhuncu, se mu v veleslalomu nihče ni mogel približati. Mnogi so skušalli kopirati Tedovo tehniko in sposobnost vožnje po samem robu smučke, a je ostal pred vsemi. Tedovi zavoji bodo za vedno ostali umetnost na snegu, čista lepota, kako mu je uspelo zvoziti naklone, ki so se zdeli nemogoči.
Pravila glede dolžine so kmalu razveljavili, a ne prej, kot je Ligety čez poletje potuhtal, kako daljše smuči obrniti sebi v prid in uvodno tekmo v Söldnu zmagal s skoraj 3 sekundami.
"Ogromno časa sem preživel, da sem skušal smučati kot Ted, a naletel na isto težavo kot vsi drugi. Medtem ko smo bili vsi mi obremenjeni s poskusi biti kot on, je on vedno skušal biti le on sam," je svoj poklon Ligetyju sklenil River Radamus.
Slovo od tekem, a ne od smuke
Zadnjo zmago si je Ligety prismučal oktobra 2016 v Söldnu, tri mesece pozneje pa si je strgal križno vez, kar je končalo njegovo sezono, po tem pa v resnici nikdar ni bil več isti.
"Da postavim vse skupaj v kontekst ‒ zadnjih šest let je imela moja hrbtenica oblast nad mojim smučanjem. Pred štirimi leti mi je z operacijo uspelo močno ublažiti simptome, a če sem iskren sam s sabo, moj hrbet nikdar ni bil več isti. 'Okej' je postalo 'dobro' in 'slabo' je postalo 'sprejemljivo'. Lagal sem si, da je dovolj dobro, da lahko še vedno zmagam, ko očitno nisem več mogel," je zapisal v soboto na Instagramu ob napovedi, da se zaradi hernije diska umika iz svojega zadnjega svetovnega prvenstva.
Poškodbe so sovpadle z rojstvom Ligetyjevega prvorojenca Jaxa, ki sta se mu lani pridružila še dvojčka Will in Alec.
Zato niti ni bilo presenetljivo, da so se Ligetyjeve prioritete spremenile. Ob napovedi slovesa prejšnji teden je zapisal, da je z zmagami v svetovnem pokalu, naslovi svetovnega prvaka in olimpijskim zlatom v smučanju dosegel vse svoje otroške sanje, da pa je zdaj čas, da se posveti svoji družini, trem sinovom in soprogi Mii.
A kot pravi, "opravil sem s tekmami, nisem pa opravil s smučanjem, tako da se vidimo na progi!".
Intervju z ameriškim športnim novinarjem Brianom Pinellijem, dolgoletnim poročevalcem s tekem alpskega smučanja
Izpeljava enih najboljših zavojev, kar jih je ta šport kdaj videl. Bil je popoln perfekcionist in ko je bil na vrhuncu, se mu v veleslalomu nihče ni mogel približati, zato tudi zelo primerni vzdevek "Gospod Veleslalom". Mnogi so skušali kopirati Tedovo tehniko in sposobnost vožnje po samem robu smučke, a je ostal pred vsemi, dokler ga ni Hirscher ulovil. A Tedovi zavoji bodo za vedno ostali umetnost na snegu, čista lepota, kako mu je uspelo zvoziti naklone, ki so se zdeli nemogoči. Če gledate počasne posnetke njegove vožnje ali v pravem času ulovljeno fotografijo, vas še vedno osupne.
Ko govorimo o najboljših smučarjih v zgodovini tega športa, o najbolj vsestranskih, se Tedovo ime pogosto izpušča, kljub vsem njegovim zmagam in medaljam. Zakaj, bi rekli, je tako?
Ted mi je zadnjič dejal, da je občudoval vsestranske smučarje in si je sam želel biti, kar je zagotovo bil. A je morda njegovo mojstrstvo v veleslalomu to malce zasenčilo. Ne pozabite, da je na kombinaciji v Torinu 2006 kot mlad, neizkušen fant zmagal z nekaj izjemnimi slalomskimi zavoji. Poleg tega je superveleslalomski svetovni prvak. Tri zlate medalje s SP-ja v Schladmingu 2013 - ena najboljših predstav na velikih tekmovanjih vseh časov. In čeprav ni bil zares v konkurenci, se ni bal tvegati veliko in se je šestkrat spustil po Hahnenkammu na smuku. Če vprašate mene, je izjemno vsestranski smučar. Ampak, jasno, vedno bo Gospod Veleslalom.
Teda poznate malce bolje - bi bilo točno reči, da so se njegove prioritete opazno spremenile v trenutku, ko je postal oče? Kot da bi se malce držal nazaj na progi, tista sla se je zdela, da je nekje drugje ...?
Zdi se, da je nekaj resnice na tem, kar je popolnoma naravno. Ted je vedno kazal dobro ravnotežje med sproščenostjo in srdito gorečnostjo, ko je trenutek to zahteval. Zdaj uživa s sinčkom Jaxom, pogosto sta na smučeh ali se igrata na snegu, ampak dobro zanj. Prioritete se spremenijo, želim mu samo najboljše.
Z Ligetyjevim slovesom je zdaj upokojenih vrsta smučarjev, ki je sestavljala ameriško sanjsko moštvo - Bode, Lindsey, Julia Mancuso ... Kako vidite prihodnost ameriškega smučanja?
Prihodnost ameriškega smučanja je vedno močna, vedno je bila in vedno bo. Jasno, trenutno je edina prava zvezda Mikaela, ki že nekaj let rešuje ameriško čast. A Breezy Johnson je nadarjena, odločna smukačica, ki bo še naprej zbirala stopničke, čeprav je imela tu v smuku težave. Tudi Ryan Cochran-Siegle se dokazuje kot nekdo, na katerega je treba računati, pa še izjemen družinski pedigre ima. Prihaja pa tudi nekaj dobrih mladih fantov.
Dotakniva se še malo ameriške mentalitete, ko gre za smučarske tekme - za ameriško ekipo se je vedno zdelo, da ima določeno sproščenost, elan, ki temelji na čisti zabavi - nekaj, kar drugim pogosto manjka, zlasti Avstrijcem ...
Da, ameriška kavbojska mentaliteta, o kateri Avstrijci radi govorijo. V ZDA je manj pritiska na smučarske tekmovalce, kot je to v smučarskih narodih, kot sta Avstrija in Švica. Morda je to delno razlog, zakaj so ameriški smučarji tako uspešni. Naši igralci ameriškega nogometa, bejzbola in košarke so denimo nenehno pod ogromnim pritiskom medijev in javnosti, medtem ko v ZDA smučarji lahko lepo letijo pod radarjem.
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje