V začetku februarja se spominjamo žleda, ki je lani tako zaznamoval življenje v Sloveniji. V podcastu Številke smo ob obletnici obudili spomin na ta dogodek, ki je bil po obsegu in škodi nekaj posebnega.

Enkrat na nekaj desetletij, morda stoletij
Gregor Vertačnik iz Agencije za okolje Republike Slovenije je razložil: "Tako obsežen žled, zlasti po površini, ki je zajel Slovenijo, je zelo redek. V resnici nimamo dovolj podatkov, da bi lahko govorili o povratnih dobah. Verjetno se ne zgodi več kot enkrat na nekaj desetletij, verjetno pa celo na nekaj stoletij. Po debelini ledu ni bil tako ekstremen, saj v preteklosti poznamo nekaj podobnih primerov. Po obsegu in škodi pa je bil unikum."

Franc Merkač v knjigi Žled zbral 30 zgodb
Žledenje v Sloveniji je trajalo od 30. januarja do 7. februarja. Polovica države se je znašla v ledenem oklepu. Ljudje so doživljali različne zgodbe. 30 jih je v knjigi Žled zbral Franc Merkač iz založbe Fran. Lani februarja je bil na Notranjskem. Merkač se spominja: "Na vožnji do Postojne sem videl razdejanje, ki ga je naredil žled. Prej sem poslušal poročila, a ko to vidiš, te prizadene. Nato sem spraševal ljudi, kako so to doživeli, a mi niso želeli veliko odgovarjati. Videl sem, da je bilo zelo hudo. Zato sem se odločil, da objavim razpis za osebne zgodbe."

Kljub zlomu roke fotografiral
Nekaj fotografij je v knjigi Žled prispeval fotograf Igor Karničnik, ki si je tik pred začetkom žledenja zlomil roko. "Ob prvem žledu sem opazoval skozi okno. Želel sem si fotografirati. Žena mi je rekla, da se bom v tem primeru še bolj polomil. Tako sem počakal še en dan, žleda je bilo še več. Tako sem se odločil, da začnem fotografirati, šlo je res za zgodovinski dogodek, ki ga je bilo treba dokumentirati," se februarskih dogodkov spominja Karničnik, ki je ob pomanjkanju elektrike veliko knjig prebral s čelno lučko.

Pogled je bil žalostno grozen
Knjiga prinaša različne zgodbe, od fantazijskih in dokumentarnih do globoko izpovednih. Eno od teh je prispevala Vanda Šega: "Najgloblje se me je žled dotaknil na čustveni ravni. Brez zaznave žalosti so tekle solze. Pogled je bil žalostno grozen. Misli, ki sem jih zapisala v knjigo, so bile pravzaprav pismo mojemu očetu, ki je nekoč skrbno gospodaril z gozdom, da bi ohranil vrednost za prihodnje rodove. Očeta že dolgo ni več, prizaneseno mu je, da ni videl, kaj je od njega ostalo."

Vabljeni k poslušanju celotnega podcasta, v katerem se sogovorniki spominjajo žledenja. Prav vsi so poudarili, da je bila naravna nesreča hkrati tudi priložnost za solidarnost.
Vabljeni k poslušanju/branju:
- podcast (klik na poslušanje celotne oddaje),

- statistika, ki je bila izhodišče oddaje,

- Studio ob 17h: Leto dni po žledolomu,
- Radijska tribuna: Kako poteka sanacija.